Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Molitev, občestvo in poslušanje

V pripovedi o Marijinem darovanju Jezusa v templju vidim tri dele, ki predstavljajo tri pomembne poudarke naše vere. V prvem izvemo, da želita Jožef in Marija izpolniti postavo, zato prineseta Jezusa v tempelj in ga darujeta Bogu. Simboličen dar v zameno za darovanje sta dva golobčka. V ozadju pa že slutimo, da molitev in hrepenenje po Odrešeniku priteguje tudi druge, ki prihajajo v tempelj. V drugem delu slišimo, kako pride starček Simeon v tistem trenutku v tempelj in se sreča s Sveto družino. Tempelj postane prostor srečevanja. V tretjem delu Simeon Mariji napove trpljenje, prerokinja Ana pa se veseli Odrešenika. V globokem poslušanju odhajajo iz templja vsi obogateni.

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 1,1-4;4,14-21)

Duh Gospodov je nad menoj, da prinesem blagovest ubogim

Temeljna misel današnjega evangelija je zagotovo stavek, ki ga Jezus prebere v knjigi preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« Z njo napoveduje svoje javno delovanje in sporoča, kaj bo njegovo poslanstvo. Danes ne moremo mimo dejstva, da je ta stavek prevzel za svoje vodilo in za vodilo Misijonske družbe tudi sv. Vincencij Pavelski. Včeraj smo namreč obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla, ki ga je Vincencij imel za ustanovni dan družbe. Na ta dan je imel misijonsko pridigo in povabil k življenjski spovedi. Ob tem je doživel izreden odziv vernikov, kar je razumel kot božji namig. Ob tem dogodku je v njem dozorelo spoznanje, da je poklican, da posnema Kristusa, ki je, kot smo slišali v današnjem evangeliju, prišel, da prinese blagovest ubogim.

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Živost, svoboda in pogum

V odlomku, ki ga vsi dobro poznamo, me nagovarjata drži Marije in Jezusa. Govori o prvem Jezusovem čudežu, ki simbolično nakazuje smer njegovega javnega delovanja. Marija mu pri tem pomaga in sledi. To je kakor sad njegovega krsta. Jezusova drža nam je povabilo in zgled, kako naj mu krščeni sledimo. Izpostavil bi tri lastnosti: živost, svobodo in pogum.

Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)

Krščeni s Svetim Duhom in ognjem

Praznik Jezusovega krsta zaobjema božično skrivnost. V sebi nosi celotno sporočilo božjega rojstva. Na božični dan in preteklo nedeljo smo poslušali evangeljski odlomek o Besedi, ki je prišla na svet. V njem je tudi nekakšno povabilo, naj se rodimo iz Boga, da bi postali božji otroci, kajti 'rojeni iz mesa in iz volje moža' ne morejo biti deležni božjega otroštva.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Da bi bili rojeni iz Boga in bi kazali na Luč

S tem evangeljskim odlomkom se v božičnem času srečamo vedno dvakrat: prvič na božič pri popoldanski maši, drugič na drugo nedeljo po božiču. Spomnimo se, o čem smo ob njem že razmišljali. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali smo luč sami ali kažemo na Luč, ali smo rojeni iz mesa ali iz Boga? Pri tem so nam bile v pomoč jaslice. Ob osrednjem delu jaslic, ki prikazuje, kako Bog prihaja med nas, da bi začutili njegovo ljubezen in se čutili sprejete, smo se vprašali, na čem gradimo svojo vrednost in veselje nad seboj. Če je On naša Luč, potem je On naše veselje. Če se rojevamo iz Boga, je on naše življenje, če pa vztrajamo pri lastni moči, je vse v naših rokah, potem smo pogosto v strahu in negotovosti.

Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)

Pred nami sta danes dva pomembna poudarka: škofje kot predstavniki delnih cerkvah po svojih stolnicah odpirajo svetoletna vrata in nas vabijo, da vstopimo v sveto leto pod geslom romarji upanja. Drugi poudarek nam predstavlja prva nedelja po božiču, ko obhajamo nedeljo Svete družine.

Po papeževi besedi naj bi upanje zajeli iz srečanja s Kristusom. To upanje, ki nam ga daje srečanje z Njim, ki stopa med nas v božični skrivnosti, smo v svetem letu povabljeni prinesti svetu. Papež našteva, kje vse naj prinesemo upanje:

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Ni bil on luč … rojeni iz mesa ali iz Boga …

Evangeljski odlomek za božično dnevno mašo – ne polnočno ali jutranjo – ostaja vedno isti. Drugi se spreminjajo, tega pa vsako leto poslušamo pri dnevni maši. Bere se kot nekakšen refren, zato se najbrž človek težko ustavi ob eni ali drugi misli. Ob pogledu na jaslice so me posebej nagovorile besede: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o Luči,« ter ob Janezovem razmišljanju o rojenih iz mesa na eni strani ter iz Boga na drugi.

Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko bi naj rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njemu in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Posnemati Kristusa v služenju ubogim

Dragi bratje in sestre lepo pozdravljeni v tej sveti božični noči. Ko ste stopili v cerkev, so vas pozdravile jaslice, še prej pa napisi na stebrih (Lačen sem bil in ste mi dali jesti …). Upam, da niso zbudili v vas najprej občutka krivde, da ste koga pustili lačnega ali žejnega, bolnega ali tujca, ne da bi ga obiskali in sprejeli.

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)

Marija je vstala in se v naglici odpravila v gore

Četrta adventna nedelja je že in božič je pred vrati. Pretekli trije nedeljski evangeljski odlomki so nas vabili, da se vzravnamo in dvignemo glave; da z Marijo premislimo, kaj se nam dogaja in to pogumno delimo z bližnjimi; da ne ostajamo samo v razmišljanju, kje smo sami, kar je seveda potrebno, ampak da iz veselja nad podarjenim poskrbimo za bližnje. Današnji evangelij nas ob Marijinem zgledu pošilja na pot. Zdi se, da ni dovolj, da poskrbimo le za tiste, ki nas obdajajo, ampak da stopimo dlje.

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Bodite zadovoljni in poskrbite za bližnje

Ob evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, me vedno znova preseneča Janezova preprostost in konkretnost. Od asketa kot je on, bi pričakovali bolj zahtevne naloge v pripravi na prihod Odrešenika. On pa, če nekoliko poenostavimo, ljudi vabi, naj bodo najprej zadovoljni s tem, kar so in kar imajo. Nadaljuje, naj bodo pozorni do svojih bližnjih. Ne pričakuje posebne pozornosti, ampak le da, kar so in kar imajo, delijo z bližnjimi. Poglejmo še enkrat:

• vseh vrst ljudem pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.«

• cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.«

• vojakom: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«