Za cvetno nedeljo je danes še v drugo pred nami poročilo o Jezusovem trpljenju. Nevarno je, da se na trpljenje drugega navadimo. Tako nam postane tudi Jezusova smrt nekaj že znanega in se nas ne dotakne. Ko sem te dni zaradi bolezni nekaj časa počival, sem si še enkrat pogledal film Jezusov pasijon režiserja Mela Gibsona. Grozno je, kako lahko človek posurovi. Kakega sovraštva smo ljudje sposobni?! Kako nečloveški smo lahko?! Prav tako noro pa je, da Bog takšno trpljenje sprejme, čeprav bi ga lahko s svojo močjo preprečil. Skušajmo si predstavljati zverinsko bičanje, ki mu ni konca. Za vsak udarec se je moral Jezus odločiti, da ne bo udaril nazaj. Pomislimo na brezštevilne izraze poniževanja, ki so deževali iz naščuvane množice, s strani vodilnih in vojakov. Jezus je vse tiho prenašal.  

Nas vsak udarec boli in že 'tulimo'. Vsaka žalitev je pretežka in iščemo pravico ter zadoščenje. Vemo, da nismo nedolžni kakor Bog in vendar se vedno znova upiramo trpljenju in bolečini. Kaj nam Jezus s sprejemanjem trpljenja in krivice sporoča? Kaj je dosegel? Mar ni takšno trpljenje nesmisel? Čemu trpljenje? To je vedno znova vprašanje za vsakega od nas.

Izbiramo življenje ali smrt

Pred nami je sramotna obsodba Jezusa, strašno mučenje in smrt na križu. Bog, ki je postal človek, da bi po njem našli enega Očeta in postali med seboj bratje in sestre, umira na križu kot suženj. Tisti, ki se je zavzel za vsakega na rob družbe odrinjenega človeka, umira izven mesta na sramotnem križu. Povzdignjen je na križ v opomin vsem.

On, ki je prišel, da izpriča resnico, ni bil vreden, da bi mu vsaj sodili tako, kot se spodobi. Za obsodbo je zadoščala nahujskana množica. Ne da bi ugotovili krivdo, so ga zverinsko mučili in ubili.

On, ki nosi svet v rokah, se je prepustil na milost in nemilost človeški zlobi. Bog, ki življenje daje in ga ohranja, se je prepustil človeški pokvarjenosti, ki je raje izbrala razbojnika kot Odrešenika, smrt kot življenje.

Težko je razumeti, zakaj Bog to vedno znova dopušča. Zakaj dopušča, da se preliva nedolžna kri?! Kako in zakaj se to zgodi, pa lahko razumemo, če pogledamo na evangelije zadnjih postnih nedelj. V njih vidimo, kakšen pogled ima Jezus na greh in k čemu nas vabi.

Tri nedelje nazaj je svaril tiste, ki so se zgražali nad onimi, ki so umrli v nesreči s stolpom v Siloi. Vabil nas je k spreobrnjenju, naj ne kažemo s prstom na druge, ampak se spreobrnemo, sicer bomo enako pokončani. S priliko o izgubljenem sinu je odgovarjal farizejem, ki so se zgražali, da je z grešniki. Svaril nas je pred napuhom in tem, da bi se imeli za boljše o drugih. Preteklo nedeljo pa je s svojo držo do prostitutke pokazal, da smo vsi grešni in potrebni odpuščanja.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,3-11)

Ni vprašanje greh, ampak dejavna ljubezen

Današnji evangelij je že tretji po vrsti, ki ga Jezus nameni tistim, ki so se imeli za pravične in so prezirali druge. Spomnimo se odlomka tretje postne nedelje, ko so Jezusu nekateri očitno z užitkom pripovedovali o onih, ki se je nanje podrl stolp v Siloi ter tistih, ki jih je pobil Pilat. Jezus jih opozarja, da ni samo po sebi umevno, da se njim samim ne zgodi še kaj hujšega. Če se ne bodo spreobrnili,  bodo enako pokončani. Prejšnjo nedeljo smo poslušali, kako je Jezus tistim, ki so se zgražali, da je s cestninarji in grešniki, povedal priliko o dobrem očetu in dveh sinovih. Zanj je bil izgubljen starejši sin, ki je bil zagrenjen, ker ni prepoznal ne dobrote očeta ne veselja ob darovih domače hiše.

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)

V čem naj bi posnemali mlajšega sina?

Priliko o izgubljenem sinu, ki jo vsi dobro poznamo in smo jo pravkar slišali, je Jezus povedal farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad njim in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Pričakovali bi, da bo bolj jasen. Zakaj bi Jezus postavljal za zgled mlajšega sina, ki je z razuzdanim življenjem zapravil vse imetje? Glede greha je bil vedno zelo dosleden. Saj poznamo njegove besede: »Če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« Greh je Jezus vedno grajal, ni pa se zavrtel okrog njega. Ko so mu pripeljali ženo zasačeno pri prešuštvovanju, je navzočim rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

Zgražanje ali spreobrnjenje

Jezus se srečuje z govoricami o aktualnih dogodkih. Pilat je bil zelo krut vladar in je vsako upiranje hitro zatrl z vojsko. Očitno je bil v zraku dogodek, ko je Jude še posebej ponižal s tem, da jih je pobil, medtem ko so darovali Bogu. Mešanje krvi daritve in človeške krvi pa je bilo zanje še dodatno pohujšanje.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)

Molitev, ki spreminja 'obličje'

Preteklo nedeljo smo se s srečali z Jezusom, ki ga je hudič v puščavi skušal, da bi se zavrtel okrog svojih potreb in ubral lažjo pot. Videli smo, da so dober odgovor na skušnjave prve tri prošnje v Očenašu. Da ne bi ostali pri materialnih skrbeh, nas prva prošnja spominja, naj posvečujemo Gospodovo ime; da bi ne gradili le kraljestva sebi, nas druga prošnja vabi, naj pride Njegovo kraljestvo; da bi se ne zavrteli okrog svojih predstav in svoje volje pa molimo, naj se zgodi Tvoja volja.

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)

Tri skušnjave, tri prošnje v Očenašu

V treh hudičevih skušnjavah, o katerih smo slišali v evangeliju, vidimo nekaj skupnih točk. Prva je zagotovo, da hudič vedno ponuja lažjo rešitev. Lažja pot, ki je pravzaprav skušnjava vseh reklam tega sveta, nas pogosto oddaljuje od boljše poti. Druga stran hudičevih skušnjav je skušnjava sebičnosti. Jezusa želi odvrniti od drže služenja Očetu in bližnjim. Če bi nasedel skušnjavam, bi preprosto ne mogel več izpolniti poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal.

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húda; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« Lk 6, 3-45

Pastirsko pismo škofa Petra Štumpfa za postni čas

Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu. 

Volite, da vam ob začetku postnega časa, ki ga začnemo na pepelnično sredo, namenim nekaj misli v spodbudo in morebitno pomoč. 

Postni čas je kot zdravstveni dom, kamor se nagnetemo v svojih tegobah, da bi ozdraveli. Od zdravnikov veliko pričakujemo, ker vemo, da nam lahko pomagajo. Mi zaupamo njim bolezni, oni pa nam pomagajo do zdravja. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zaupanja, dobre diagnostike in tudi zdravil. Velikokrat pa pomaga samo še poslušanje . Besede so pri tem blagodejne in terapevtske. 
Že modri Sirah je veliko stavil na besede : potrebujejo nego kot drevje, ki daje sad. Lahko so kot smeti, ki ostanejo na rešetu; lahko pa kot lončarska posoda, ki jo preizkuša peč. Ljudje se z govorjenjem razodevamo, kdo smo. Po besedah ​​​​se spozna naše duševno in mentalno stanje (prim. Sir 27,4-7).