Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 1,1-4;4,14-21)
Temeljna misel današnjega evangelija je zagotovo stavek, ki ga Jezus prebere v knjigi preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« Z njo napoveduje svoje javno delovanje in sporoča, kaj bo njegovo poslanstvo. Danes ne moremo mimo dejstva, da je ta stavek prevzel za svoje vodilo in za vodilo Misijonske družbe tudi sv. Vincencij Pavelski. Včeraj smo namreč obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla, ki ga je Vincencij imel za ustanovni dan družbe. Na ta dan je imel misijonsko pridigo in povabil k življenjski spovedi. Ob tem je doživel izreden odziv vernikov, kar je razumel kot božji namig. Ob tem dogodku je v njem dozorelo spoznanje, da je poklican, da posnema Kristusa, ki je, kot smo slišali v današnjem evangeliju, prišel, da prinese blagovest ubogim.
Letošnji evangeliji prvih nedelj po božičnem času tvorijo čudovito celoto. Brez nje je današnji odlomek težko prav razumeti, še težje pa prenesti v svoj vsakdan. Poglejmo, kako so se vrstili zadnji odlomki. Prva nedelja med letom je govorila o Jezusovem krstu, naslednja o svatbi v Kani galilejski, danes pa Jezus nastopa svoje poslanstvo v shodnici v Nazaretu.
Ob krstu smo razmišljali, da smo rojeni iz Boga. To nam pomaga postaviti svoje življenje v Božje roke. Hitro se namreč ujamemo v predstave in zahteve, kaj vse moramo storiti sami, da bomo kaj vredni. Krst pa nam govori, da smo sami po sebi božji dar. Vabi nas, da se veselimo božjega otroštva in zaživimo v zaupanju Bogu. Videli smo, kako to čudovito živi Marija, ki v svoji majhnosti doživlja tudi veličino in veselje, ker jo Bog ljubi.
V Kani je Jezus naredil prvi čudež in pokazal, kako sam živi iz krsta. Skupaj z Marijo sta pokazala na tri čudovite lastnosti, ki izvirajo iz Božje moči: živost, svoboda in pogum. Oba navdaja polnost življenja, ker zaupata Bogu. Svobodna sta vseh ozirov, ker ju vodi isti Duh. Ker želita izpolniti Očetovo voljo, vse delata z izrednim pogumom. Življenje iz krsta se kaže v teh treh preprostih lastnostih: živost, svoboda in pogum.
Današnji evangelij pa govori o življenjskem programu, poslanstvu in delovanju. Tudi poslanstvo je logična posledica krsta. Ko slišimo besede preroka Izaija: Duh Gospodov je nad menoj, nas te spomnijo na skrivnost krsta. Kot kristjani bi lahko rekli, da govorijo celo o potrditvi s Svetim Duhom, ko smo prejeli zakrament svete birme.
Kristjan naj bi po prerojenju v krstu in potrditvi s Svetim Duhom zaživel novo življenje. Rojen naj bi bil iz Boga in ne iz mesa. Naša cena ni več odvisna od nas samih, ampak jo imamo od Boga. To nam daje moč za polno življenje, ki se kaže v živosti, svobodi in pogumu. Duh pa nas vabi tudi k poslanstvu, ki je posnemati Kristusa v služenju ubogim. To poslanstvo je skupno vsem kristjanom, le da vsakemu na svoj način: enemu v družini, drugemu v samskem, tretjemu v posvečenem življenju. V tem so nam čudovit zgled in spodbuda svetniki. Pomislimo na svetega Frančiška Asiškega in Vincencija Pavelskega.
Ko je Frančišek dojel, da je Bog njegov oče, se je slekel pred meščani Assisija, odložil vse svoje premoženje pred škofom in odšel, da služi ubogim. Njegovo življenje in delovanje sta postala eno samo veselo služenje.
Podobno se je osvobodil vseh ozirov Vincencij, ko je spoznal, da je rojen iz Boga, da je Bog vir njegovega življenja. Potem ni bilo več ovir za njegove besede in dejanja. Poln življenja je začel prinašati upanje ubogim. Spoznal je, kako je ljubezen neskončno iznajdljiva.
Pravzaprav je ta triptih nujna celota vsakega kristjana. Zdi se, da smo kristjani pogosto ujeti v neke dolžnosti, zapovedi in prepovedi. Naše služenje ne zaživi v celoti iz krsta. Poklicani smo, da se prerojeni iz Boga veselimo samih sebe. Živost, svoboda in pogum so dar božjega otroštva. Služenje je le logično nadaljevanje za rojene iz Boga. Če temu ni tako, je služenje krivica in nepotrebno breme. Naj nam bodo svetniki zgled pa tudi opomin. Naj resnično zaživimo iz Boga, da bomo lahko prinašali blagovest ubogim.
