V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,1-6)

Glas v puščavi

Podroben opis političnega položaja v času, ko je nastopil Janez Krstnik, nam govori, da je prihod Odrešenika, Kralja resnice, konkreten. Ne gre za zanimivo zgodbo, gre za rojstvo Odrešenika, ki prihaja v konkreten čas in prostor ter kliče h konkretnim spremembam v našem življenju. Novorojenega Kralja, ki prihaja, da pričuje za resnico, je mogoče srečati le v resnici. Glas v puščavi je jasen. Pripravite Gospodovo pot:

• dolina naj se napolni,
• hrib naj se zniža,
• kriva pota, naj se zravnajo,
• hrapava pot naj bo gladka.

Nedolgo nazaj sem prebrala knjigo Raffaela Morellija, z naslovom Nismo rojeni za trpljenje. Branje slednje odsvetujem tistim, ki bodo pričakovali krščanske vsebine, menim celo, da bi lahko kdo razumel, da služi v pohujšanje. Avtor je nek Italijanski psiholog, morda psihoanalitik. Prebrala sem jo z namenom, da vidim, kaj ima povedati o erosu. Spodaj sem navedla nekaj dobesednih povzetkov (podčrtano) iz knjige. Pod njimi sem nastavila svoj komentar, vprašanje. Prosim za kakšen odgovor.