Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus. (Jn 2,13-22)

Verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus

Kako vam zveni današnji evangeljski odlomek – tole z bičem in odločno besedo? Verjetno bi nekateri radi videli, da bi kdo tudi v Cerkvi imel pogum tako jasno in glasno nastopiti. Najbrž pa ste tudi taki, ki si tega nikakor ne želite. Ali sta takšna odločnost in celo grobost na mestu? Danes bi gotovo kdo govoril o zlorabi oblasti oz. avtoritete. Kdo ima torej prav: tisti, ki je za odločen nastop ali tisti, ki bi reševal stvari bolj 'mehko'? Če tole vprašanje aktualiziramo, lahko govorimo tudi o reševanju problematike Romov in Šutarjevem zakonu ter podobnih vprašanjih. Eni bi 'gladili', drugi bi nastopili po vojaško.

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: