Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Jezus tudi nas pošilja

Slišali smo, da je Jezus poslal pred seboj učence po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Tako tudi danes pošilja svoje učence, posvečene, poročene in neporočene med ljudi, da bi oznanili njegovo veselo novico. Pretekli teden je bilo na praznik apostola Petra in Pavla v Sloveniji posvečenje. Žal so bili posvečeni le štirje novomašniki. Gotovo je zato več vzrokov. Čas, v katerem živimo, do vere ni prijazen. A verjetno je prav, da se vprašamo globlje. Ali danes človek res ne potrebuje veselega oznanila? Ali v obilju, v katerem še vedno živimo in ga uživamo, res ni prostora za Boga? Ali je težava, da ga posvečeni ne znamo približati in verniki ne v tem duhu živeti?

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: