Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedal. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi. . in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)

Če hoče kdo hoditi za menoj …

Tokrat Jezus svoje učence izziva z vprašanjem: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ljudje imajo različne poglede nanj, Peter pa je v svojem odgovoru nedvoumen: »Ti si Kristus.«

Pravzaprav je zelo lepo slišati iz Petrovih ust jasno spoznanje, kdo je zanj Jezus. Preseneča pa Jezusova radikalnost, ko ga Peter ustavlja ob misli na trpljenje. Pričakovali bi vsaj pohvalo na Petrovo jasnost odgovora ali pa le blag opomin v smislu komplimenta: »Peter, lepo, da me imaš rad, a brez trpljenja ne bo šlo.«

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: