Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Živeti iz daru ali iz strahu 

Današnji evangelij govori o vinogradu, ki ga gospodar zasadi, uredi in zaupa viničarjem. Vinograd jim je dan, da zanj skrbijo in da ob svojem času izročijo njegove sadove. Počasi pozabijo, da so samo oskrbniki. Vinograda se začnejo lastiti. Ko pridejo gospodarjevi služabniki, jih pretepejo in pobijejo. Ko pride sin, si rečejo: »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.« V tem se pokaže temeljna težava. Kar jim je bilo zaupano v upravljanje, so si naredili za svojo lastnino. Ker so jo hoteli obdržati, so začeli živeti v strahu in nasilju. Na koncu pa so izgubili prav vse. 

V zadnjih letih sem doživela več bolečih izgub, povezanih z željo po otroku, in zaradi tega sem v veliki duhovni ter osebni stiski. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so postali zelo močni, tudi v mojem odnosu do Boga. Pogosto se sprašujem, zakaj Bog dopušča tako globoko bolečino in zakaj se človeku včasih podre prav tisto, kar mu največ pomeni.

Ker se soočam tudi z občutkom, da mi zmanjkuje časa in možnosti, me vse bolj prevevata obup in praznina. Po eni strani še vedno molim in upam, po drugi strani pa se mi zdi, da me vsako novo razočaranje še bolj oddalji od upanja in zaupanja.

Kako v takšni bolečini ohraniti vero? Kako človek najde smisel, ko se počuti zapuščenega in praznega? In kako ponovno odpre srce upanju, ko se zdi, da so se vsa vrata zaprla?