Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,34-40)

Ljubiti, kakor nas ljubi Bog

Farizeji spet skušajo ujeti Jezusa v besedi. Preteklo nedeljo smo slišali, kako so ga spraševali, ali je dovoljeno plačevati davek cesarju. Tam je bila past razumljiva. Na katerokoli stran bi se obrnil, bi ga lahko tožili. Danes pa Jezusa skušajo ujeti z vprašanjem, katera je največja zapoved v postavi. Zakaj so ga skušali s takšnim vprašanjem? Mar niso vedeli, da Jezus dobro ve, da je ljubezen do Boga in bližnjega največja zapoved postave? Kaj so hoteli doseči?

V zadnjih letih sem doživela več bolečih izgub, povezanih z željo po otroku, in zaradi tega sem v veliki duhovni ter osebni stiski. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so postali zelo močni, tudi v mojem odnosu do Boga. Pogosto se sprašujem, zakaj Bog dopušča tako globoko bolečino in zakaj se človeku včasih podre prav tisto, kar mu največ pomeni.

Ker se soočam tudi z občutkom, da mi zmanjkuje časa in možnosti, me vse bolj prevevata obup in praznina. Po eni strani še vedno molim in upam, po drugi strani pa se mi zdi, da me vsako novo razočaranje še bolj oddalji od upanja in zaupanja.

Kako v takšni bolečini ohraniti vero? Kako človek najde smisel, ko se počuti zapuščenega in praznega? In kako ponovno odpre srce upanju, ko se zdi, da so se vsa vrata zaprla?