Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Marija Magdalena je še v temi prišla h grobu

Dragi bratje in sestre, kakor Marija Magdalena smo še v temi prišli h grobu in zapeli alelujo. Želim si, da bi to jutro postalo jutro naših dni. Danes bomo slovesno prepevali pri sveti maši, se veselili pri skupnih obedih in praznovali Gospodovo vstajenje. A če pogledamo evangeljski odlomek, ki smo ga pravkar slišali, ni prav nič prazničen. Prva velika noč je bila zelo podobna ostalim dnem v življenju učencev.

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: