Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam

Jezus učence pošilja, kakor je bil on poslan od Očeta. Daje jim najvišjo avtoriteto in verjame, da bodo oznanili Evangelij vsemu svetu. Zadnje čase se sprašujem, ali je danes komu sploh mar do oznanila. V prvem berilu smo slišali, kako je izgledal prvi binkoštni dan. Učenci so govorili v vseh jezikih in ko so se zbrali ljudje iz vseh krajev, so jih razumeli vsak v svojem. Sveti Duh je tisti, ki nas povezuje v eno telo, pa nadaljuje razmišljanje apostol Pavel v pismu Korinčanom. Ali si danes tega kdo želi? Slišati in razumeti, biti resnično povezan v občestvu!?

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: