Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

Gospod, pomnoži nam vero!

Vodilna misel današnjega evangelija je zelo jasna: »Pomnôži nam vero!« Ko so učenci poslušali Jezusa, jim je očitno postajalo jasno, da pot vere, na katero jih vabi, ni lahka. Pogosto so se med seboj 'dajali' glede tega, kdo je največji. Upiralo se jim je trpljenje, o katerem je Jezus vse pogosteje govoril. Jezusova logika blagrov jim zagotovo ni šla v glavo. Saj jih poznamo: Blagor lačnim, žalostnim, žejnim pravičnosti itd. Kdo naj bo vesel, ko mu to ali ono manjka? Jezus jih je privlačil, njegova drža, njegova ljubezen sta jih prepričali, vendar se jim je misel na napor upirala.

Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov: