Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico.  Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?' In kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: 'Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.'  Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?’ Tedaj jim bo odgovoril: ‘Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.’ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. (Mt 25,31-46) 

Vincencij in njegova pot spreobrnjenja 

Na kvatrnico smo ob Mariji razmišljali o dialogu. Videli smo, da je pravi dialog v tem, da znamo vprašati, poslušati, premišljevati, zdržati tudi takrat, ko ne razumemo, predvsem pa iskati resnico in Božjo voljo. Rekli smo, da pravi dialog prinaša tudi spoznanja, ki nas kličejo k spreobračanju. 

Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, ki ga je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Marija – žena dialoga

Ko se ob Žalostni Materi Božji zbiramo na kvatrnico, nas najprej nagovori podoba Marije pod križem. Ob njej ne moremo mimo trpljenja. Ne gre samo za bolečino ob smrti njenega Sina, ampak za držo, s katero je znala križ in bolečino nositi skozi vse življenje. Njena žalost je ni vodila v obup, ampak v vedno globlje zaupanje.

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil. 

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga. 

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Kólikokrat naj odpustim svojemu bratu 

Današnji odlomek je nadaljevanje tistega, ki smo ga poslušali preteklo nedeljo, ko je Jezus spodbujal učence k opominjanju. Najbrž se je zdelo apostolu Petru Jezusovo naročilo, naj brata najprej opomni sam, potem naj poišče priče, če še to ne pomaga, naj ga postavi pred občestvo, prezahtevno. Mislim si, da je pričakoval bolj preprost odgovor. Najbrž bi rad slišal, da je odpustiti sedemkrat čisto dovolj ali pa celo, da greha pač ne moreš spregledati. Če je nekdo do nas krivičen, smo lahko nanj jezni in ga izbrišemo iz svojega življenja. 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar. 

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

Pojdi in ga posvari! 

Današnji evangelij je izredno nazoren. Jezus skoraj po korakih pove, kako naj ravnamo, ko se odnosi zapletejo: Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari med štirimi očmi. Če ne posluša, vzemi še enega ali dva. Če še vedno ne posluša, povej skupnosti. 

Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal ��lovek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Ne misliš na to, kar je Božje …

Prejšnjo nedeljo smo poslušali Petrovo veliko izpoved: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Peter je odgovoril prav in Jezus ga je celo pohvalil. Ob tem smo razmišljali, da ne zadošča, da Bogu damo pravo ime; dati mu moramo tudi mesto, ki mu pripada. Če je On Gospod, mu moramo dovoliti, da je tudi Gospod našega življenja. Današnji evangelij pa pokaže, kako težko je to uresničiti.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)

Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Današnji evangeljski odlomek teče skoraj preveč gladko. Jezus vpraša učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Učenci naštevajo odgovore: eni pravijo Janez Krstnik, drugi Elija, Jeremija ali eden izmed prerokov. Potem Jezus vpraša še njih: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« In Peter takoj odgovori: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Jezus in Kanaanka

Današnji evangelij nas lahko zmede. Jezus je do kanaanske žene nenavadno trd. Žena prihaja k njemu v veliki stiski, saj njeno hčer mučijo hudobni duhovi. Kriči za njim, prosi ga za pomoč, Jezus pa ji sprva ne odgovori niti besede. Ko končno spregovori, pove, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, nato pa uporabi še ostrejšo primero: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Težko je razumeti, zakaj Jezus ravna tako.

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Marijino vnebovzetje, praznik njenega življenja

Današnji praznik – Marijino vnebovzetje, je nekakšen povzetek Marijinega življenja. Gre za praznovanje njene vere. Na misel mi prihaja, da so včasih ljudje bolj znali praznovati. Kmečko delo je prinašalo veliko naporov, a ko je bilo končano, se je tudi praznovalo. Tako je bilo spravilo pridelka vedno praznik, podobno tudi koline. Mislim, da tega danes skoraj ne poznamo, saj se vse le kupuje in prodaja, delo pa je nekakšna obveza. Včasih pa se je praznovalo opravljen napor in zahvaljevalo za božji blagoslov, ki je dal sad.

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt, 14, 22-23)

Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi

Odlomki zadnjih nedelj se zdijo kot nekakšna šola vere. Pred tremi tedni smo ob Jezusovih prilikah o nebeškem kraljestvu razmišljali o našem odnosu do Boga. Prilika o zakladu nam je govorila, da je vera kakor zaklad, ki nam je podarjen. Zanj najprej nismo naredili prav nič: Bog sam nam je vero podaril po starših ali kom drugem. Trgovec, ki išče bisere, nam kaže na vero kot pot iskanja. Tako smo tudi preteklo nedeljo razmišljali, kako Jezus sam neprestano išče pravi odgovor na dano situacijo. Čeprav se je umaknil od množice, jo je potem, ko so ga ljudje iskali, sprejel, jih učil in nazadnje še nahranili. Tretja prilika pa je govorila o nebeškem kraljestvu kot mreži. Vera ni le dar, ni samo iskanje, ampak je tudi popolno prepuščanje Bogu, da nas oblikuje, kakor On hoče.

V današnjem odlomku vidimo prav ta najtežji vidik vere, ki ga tudi apostol Peter težko razume. Poglejmo odlomek še enkrat. Učenci so po čudežni pomnožitvi kruha odšli na drugo stran jezera. Jezus se je umaknil, da bi molil. Začel je pihati močan veter. Prav v tem slabem vremenu se je odločil, da bo prišel k učencem po vodi. Ko se jim je približal, so se prestrašili. Prvi se je oglasil Peter. Želel je iti k Jezusu. Hodil je po vodi. Začel se je ozirati na veter in pozabil na Gospoda. Začel se je utapljati. Ko se je ponovno ozrl Nanj in ga prosil, naj ga reši, sta bila v hipu v čolnu in vihar je ponehal.

Peter si predstavlja, da je hoja z Gospodom vedno gladka, zato se takoj požene za njim. Res je, da pozabi zreti vanj in se ozira na vihar, vendar bi se najbrž začel potapljati tudi, če bi vanj gledal ves čas. Jezus namreč ne kaže, da bo, če mu bomo zaupali, preizkušnje odpravil. O tem govori že sama njegova nočna prikazen. Zakaj ne pomiri viharja preden stopi k njim? Zakaj se k njim odpravi v najslabšem vremenu, da ga niti ne morejo prepoznati? Zakaj pomiri vihar šele, ko je Peter na varnem?

Vse to nam govori, da nam Bog nikakor ne zagotavlja življenja brez preizkušenj. Tudi če mu zaupamo, ne pomeni, da se ne bomo utapljali. Spomnimo se, da so vsi Jezusovi apostoli, razen Janez, končali mučeniške smrti. Torej jih je prepustil najtežjim preizkušnjam.

Današnjo Petrovo hojo po vodi vidim kot temeljito spraševanje, kakšna je naša predstava o veri. Če ste bili pozorni, je Peter rekel Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Peter si predstavlja, da je vera obračanje na Boga s prošnjami. Bog pa je na drugi strani zato, da jih uslišuje. Kako pogosto so naše molitve takšne! Pravzaprav nehote naredimo Boga za izvajalca naših prošenj, naročil in ukazov. Mi vemo, kaj je dobro za nas ali naše bližnje in potem Bogu v molitvi naročamo, naj to izpelje.

Peter mora spoznati, da Bog ne deluje po naročilu. Bog ga ves čas vzgaja. Vera ni le zaupanje, ki se takoj obrestuje, vera je popolna izročitev ��ivljenja Bogu. Pogosto v našem življenju ne uslišuje prošenj in namesto uslišanja pošilja viharje, nas ponoči straši in umiri morje šele takrat, ko On presodi, da je čas za to. 

Na koncu tega razmišljanja se lahko vprašamo, kaj naj naredimo, da bo naša vera takšna. Zanimivo, da Jezus ne ponuja receptov, daje pa nam zgled. Učenci se, lahko bi rekli, podijo iz akcije v akcijo. Jezus pa se vedno umika v samoto. Kakor mora biti On tesno povezan z Očetom, se moramo mi naslanjati na Boga, da bi lahko v preizkušnjah ohranjali zaupanje, da bo vse prav, tudi če se potapljamo, da je on z nami, tudi če tega v nekem trenutku ne čutimo. Naj bo tudi ta poletni čas priložnost za takšno umikanje v samoto, kjer poglabljamo odnos z našim nebeškim Očetom.

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,13-21)

Jezus se je umaknil v samoten kraj

Ko Jezus izve za smrt Janeza Krstnika, se umakne v samoten kraj. To je povsem človeška reakcija. Izgubil je človeka, ki mu je bil blizu. Janez ni bil le prerok, bil je njegov sorodnik, njegov predhodnik, človek, ki mu je pripravljal pot. Njegova nasilna smrt je bila tudi znamenje, kaj Ga čaka. Vse to je bil razlog za Njegov umik v samoto. Ni bežal pred ljudmi, ampak je iskal Očeta. Velike bolečine potrebujejo tišino. Preizkušnje kličejo po molitvi.