Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

Zgražanje ali spreobrnjenje

Jezus se srečuje z govoricami o aktualnih dogodkih. Pilat je bil zelo krut vladar in je vsako upiranje hitro zatrl z vojsko. Očitno je bil v zraku dogodek, ko je Jude še posebej ponižal s tem, da jih je pobil, medtem ko so darovali Bogu. Mešanje krvi daritve in človeške krvi pa je bilo zanje še dodatno pohujšanje.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)

Molitev, ki spreminja 'obličje'

Preteklo nedeljo smo se s srečali z Jezusom, ki ga je hudič v puščavi skušal, da bi se zavrtel okrog svojih potreb in ubral lažjo pot. Videli smo, da so dober odgovor na skušnjave prve tri prošnje v Očenašu. Da ne bi ostali pri materialnih skrbeh, nas prva prošnja spominja, naj posvečujemo Gospodovo ime; da bi ne gradili le kraljestva sebi, nas druga prošnja vabi, naj pride Njegovo kraljestvo; da bi se ne zavrteli okrog svojih predstav in svoje volje pa molimo, naj se zgodi Tvoja volja.

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)

Tri skušnjave, tri prošnje v Očenašu

V treh hudičevih skušnjavah, o katerih smo slišali v evangeliju, vidimo nekaj skupnih točk. Prva je zagotovo, da hudič vedno ponuja lažjo rešitev. Lažja pot, ki je pravzaprav skušnjava vseh reklam tega sveta, nas pogosto oddaljuje od boljše poti. Druga stran hudičevih skušnjav je skušnjava sebičnosti. Jezusa želi odvrniti od drže služenja Očetu in bližnjim. Če bi nasedel skušnjavam, bi preprosto ne mogel več izpolniti poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal.

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húda; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« Lk 6, 3-45

Pastirsko pismo škofa Petra Štumpfa za postni čas

Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre v Kristusu. 

Volite, da vam ob začetku postnega časa, ki ga začnemo na pepelnično sredo, namenim nekaj misli v spodbudo in morebitno pomoč. 

Postni čas je kot zdravstveni dom, kamor se nagnetemo v svojih tegobah, da bi ozdraveli. Od zdravnikov veliko pričakujemo, ker vemo, da nam lahko pomagajo. Mi zaupamo njim bolezni, oni pa nam pomagajo do zdravja. Uspešnost zdravljenja je odvisna od zaupanja, dobre diagnostike in tudi zdravil. Velikokrat pa pomaga samo še poslušanje . Besede so pri tem blagodejne in terapevtske. 
Že modri Sirah je veliko stavil na besede : potrebujejo nego kot drevje, ki daje sad. Lahko so kot smeti, ki ostanejo na rešetu; lahko pa kot lončarska posoda, ki jo preizkuša peč. Ljudje se z govorjenjem razodevamo, kdo smo. Po besedah ​​​​se spozna naše duševno in mentalno stanje (prim. Sir 27,4-7). 

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki jih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«

»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Lk 6,27-38

Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?

Slišali smo, da Jezus svoje učence vabi, naj ljubijo svoje sovražnike . Opozarja jih, naj se varujejo, da bi bila njihova dobrota vezana na plačilo oz. povračilo in pravi: Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. Če torej poenostavimo, gre pri ljubezni do sovražnikov v prvi vrsti za preseganje tržne logike. Ne glede na to ali se ti neko dejanje izplača ali ne, moraš ljubiti. Takoj ko čakaš na povračilo, na korist, to očitno ni več ljubezen. Če torej hočemo doseči Jezusovo normo, naj ljubimo tiste, ki nam delajo hudo, potem se moramo ustaviti pri bolj preprostih dejanjih ljubezni .

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)

Gorje vam, ki se zdaj smejete …

Današnji evangelij je neke vrste nadaljevanje sporočila pretekle nedelje. Jezus je učencem pri belem dnevu naročil, naj odrinejo na globoko in vržejo mreže na lov. Loviti pri belem dnevu in na globokem je bilo proti vsaki ribiški praksi in tudi pameti. A Jezus je učencem napolnil mreže. Razmišljali smo o božji norosti, ki postavlja marsikaj na glavo. Na videz ruši tradicijo in dobre stare vrednote. A če pogledamo od bliže, je vse skupaj le povabilo, da se oklenemo tistega, kar dela tradicijo dobro in kar drži vrednote pokonci. To pa niso navade in lagodje, ampak neprestano prizadevanje, da bi bilo naše življenje odgovor na resnične potrebe in to v duhu prave ljubezni. Prava ljubezen pa se preskuša prav v pozornosti do najbolj ubogih. Ko ta v družbi zmanjka, je družba na poti v propad.

Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolne množice učil.

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovariš v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogama in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)

Norost ali božja modrost?

Učenci so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli. Jezus jim je po naporni noči predlagal, naj ponovno vržejo mrežo. Apostol Peter je vedel, da je metati mrežo pri belem dnevu nerazumno, vendar je sprejel Jezusov izziv . Ali bi mu s tem rad dokazal, da se motiš? Najbrž, saj se je na polni mreži počutil nevrednega ulova. Ob obilnem ulovu pri belem dnevu je spoznal svojo grešnost. Bog je večji v vsem in presega človeško logiko. On zna napolniti mrežo tudi takrat in tam, kjer se po vsej logiki zdi morje prazno.

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Molitev, občestvo in poslušanje

V pripovedi o Marijinem darovanju Jezusa v templju vidim tri dele, ki predstavljajo tri pomembne poudarke naše vere. V prvem izvemo, da želita Jožef in Marija izpolniti postavo, zato prineseta Jezusa v tempelj in ga darujeta Bogu. Simboličen dar v zameno za darovanje sta dva golobčka. V ozadju pa že slutimo, da molitev in hrepenenje po Odrešeniku priteguje tudi druge, ki prihajajo v tempelj. V drugem delu slišimo, kako pride starček Simeon v tistem trenutku v tempelj in se sreča s Sveto družino. Tempelj postane prostor srečevanja. V tretjem delu Simeon Mariji napove trpljenje, prerokinja Ana pa se veseli Odrešenika. V globokem poslušanju odhajajo iz templja vsi obogateni.

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 1,1-4;4,14-21)

Duh Gospodov je nad menoj, da prinesem blagovest ubogim

Temeljna misel današnjega evangelija je zagotovo stavek, ki ga Jezus prebere v knjigi preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« Z njo napoveduje svoje javno delovanje in sporoča, kaj bo njegovo poslanstvo. Danes ne moremo mimo dejstva, da je ta stavek prevzel za svoje vodilo in za vodilo Misijonske družbe tudi sv. Vincencij Pavelski. Včeraj smo namreč obhajali praznik spreobrnitve apostola Pavla, ki ga je Vincencij imel za ustanovni dan družbe. Na ta dan je imel misijonsko pridigo in povabil k življenjski spovedi. Ob tem je doživel izreden odziv vernikov, kar je razumel kot božji namig. Ob tem dogodku je v njem dozorelo spoznanje, da je poklican, da posnema Kristusa, ki je, kot smo slišali v današnjem evangeliju, prišel, da prinese blagovest ubogim.

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Živost, svoboda in pogum

V odlomku, ki ga vsi dobro poznamo, me nagovarjata drži Marije in Jezusa. Govori o prvem Jezusovem čudežu, ki simbolično nakazuje smer njegovega javnega delovanja. Marija mu pri tem pomaga in sledi. To je kakor sad njegovega krsta. Jezusova drža nam je povabilo in zgled, kako naj mu krščeni sledimo. Izpostavil bi tri lastnosti: živost, svobodo in pogum.