Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Novo življenje raste iz porušenega templja

Marijine sanje so se pod križem skoraj gotovo vsaj za hip ustavile. Težko si predstavljamo, da bi lahko pod križem že gledala 'vstalega' Jezusa. Verovala je, da bo vstal, vendar ta svet se je pred njenimi očmi zrušil. Tudi upi za ta svet so se rušili eden za drugim. Kaj naj bi ji ostalo, če je Bog tako zelo poražen? Kaj naj še počne na tem svetu, če je upanje njenega življenja ponižano do konca in pribito na križ? Tako žalostnega konca si ni mogla zamisliti niti v najbolj morečih sanjah.

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Sprave brez globokega spoznanja greha ni

Preteklo nedeljo smo slišali spodbudo k opominjanju. Jezus nas vabi, da brata opominjamo, če greši zoper nas. Nadaljuje celo, da moramo vztrajati do konca, da opomin sprejme, če ga ne sprejme, pa naj nam bo kakor pogan in cestninar.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

Kako bomo prišli skupaj!?

Današnji odlomek se zdi zelo jasen in zato preprost. Ni težko razumeti Jezusovega naročila: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári!« V praksi pa stvar ni tako preprosta. Hitro lahko namreč dobimo ugovor kot na primer: Kdo pa si ti, da bi koga posvaril? Kako pa veš, da imaš prav ti, ne jaz?

Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Spopad med človeško in božjo logiko

Evangeljski odlomek, ki je pred nami, je nadaljevanje tistega iz pretekle nedelje. Apostol Peter je pogumno in jasno izpovedal vero v Jezusa kot Božjega sina in maziljenca. Jezus mu je pojasnil, da mu odgovora nista dala meso in kri, ampak njegov Oče, ki je v nebesih. A kot vidimo, je isti Peter kljub temu še vedno iz mesa in krvi in ne more sprejeti čudnega Božjega načrta, ki ni po njegovem okusu. Petru se upira, da bo moral Jezus iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)

Jezus želi na Petru zgraditi Cerkev

Kakor je Jezus z učenci utrjeval njihovo vero in želel, da ta obrodi sad, tako se tudi danes z nami pogovarja in nas sprašuje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Kaj bi rad dosegel? Kaj je cilj njegovega spraševanja?

Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Vera ni trgovina

Tudi današnji evangeljski odlomek, kot mnogi iz prejšnjih nedelj, govori o veri. Videti je, da se zahtevnost stopnjuje. Če je apostol Peter preteklo nedeljo sam preizkušal svojo vero in zaupanje v Jezusa, pa tokrat Jezus preizkuša vero kanaanske žene. Tudi če bi radi omilili njegovo obnašanje, bomo težko rekli, da je do žene sočuten. Na videz je prav grob in celo nesramen. Najprej jo ignorira, ko ta vpije, naj se je usmili. Potem pravi, da je prišel le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, kot bi ji hotel reči, naj se ne trudi zaman. Žena kljub vsemu še naprej vztraja ter pade predenj na kolena. Zdi se, da je mera že polna, a Jezus jo še poniža z besedami: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Kanaanka se ne da. Pravi, da ji je jasno, da psi ne dobijo kruha prvi, dobijo pa drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev. S svojo neomajno vztrajnostjo in zaupanjem očitno prepriča Jezusa, ki pohvali njeno vero in usliši njeno prošnjo.

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt 14,22-33)

Jezus preprost zgled vere

Pred nami je spet apostol Peter, ki si vedno vzame besedo in rešuje vsako situacijo. Preteklo nedeljo smo ga videli na gori spremenjenja, ko se je v zadregi ob Jezusovem spremenjenju ponujal, da bi postavil tri šotore. Danes ga srečamo na morju, kjer je verjetno zaradi strahu najbolj glasno zakričal. Potem pa se že 'repenči' in reče: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Najbrž bi lahko rekli, da tako kot na gori tudi tu ni ravno vedel, kaj govori. V nekem čustvenem zanosu si je zamislil, da bi tudi on lahko hodil po vodi.

Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« (Mt 17,1-9)

Jezusovo spremenjenje

Za razumevanje današnjega odlomka se mi zdi bistveno Jezusovo naročilo učencem: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« Poglejmo, k čemu nas usmerja. Kaj bi učenci o spremenjenju znali povedati še pred njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem? Najbrž bi se ponašali z nenavadnim doživetjem, opisovali bi izredni dogodek, počutili bi se pomembne, da so bili poleg itd. Ali je bil to Jezusov namen? Zagotovo ne! Hotel je pokazati popolno presežnost sveta, ki nas čaka. Želel je, da bi učenci doumeli, da se življenje tu ne konča, ampak sega onstran smrti.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«

Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Mt 13,44-52

Jezusov učenec prinaša iz svojega zaklada novo in staro

Najbrž je dobro, da postavimo današnji evangeljski odlomek v okvir celotnega trinajstega poglavja v Matejevem evangeliju. Iz tega so namreč vzeti evangeliji zadnjih treh nedelj. Jezus najprej govori o sejalcu, ki je šel sejat, potem nadaljuje s prilikami o ljuljki in pšenici, pa o gorčičnem zrnu in kvasu. Tem štirim prilikam, ki jih učencem posebej razlaga, dodaja danes še tri: priliko o zakladu, trgovcu, ki išče biser in o mreži. To poglavje se zaključi s poročilom, da je Jezus šel v domači kraj, kjer ga niso sprejeli.

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)

Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve

Najbrž nas ob pogledu na plevelno polje pšenice vedno znova preseneča Jezusova potrpežljivost. Kako lahko tako mirno čaka na žetev, če je polno plevela!? Sprašujem se tudi, s kom se v priliki poistovetimo. Kdo smo mi in kaj je naša naloga? Ko Jezus govori o služabnikih, najbrž misli na svoje učence, ki bi radi polje na hitro rešili ljuljke. Učenci, ki želijo biti njegovi sodelavci, ne morejo stati križem rok, zato bi radi pomagali Učitelju. Dejstvo pa je, da Jezus kljub temu da daje učencem nalogo, da ponesejo Njegovo oznanilo po vsem svetu, učencev nima za sejalce. So le preprosta semena oz. bilke, ki rastejo na njegovi njivi.