Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)

Nova zapoved ljubezni

Evangelist Janez pravi: »Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje,« je Jezus učencem izročil novo zapoved ljubezni. Kljub Jezusovi srčni želji, da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno, mora dvorano zadnje večerje zapustiti izdajalec, da lahko sploh preda učencem najdražje sporočilo, naj med njimi vlada tista ljubezen, ki jim jo je sam pokazal. Niti Jezusu ne uspe, da bi okrog sebe zbral ljudi, ki bi mu v celoti sledili. Mnogi so odšli že prej, ostalo jih je dvanajst. A tudi med temi je Juda, ki povabila k ljubezni ni sprejel.

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Biti eno

Ob današnjem evangeliju me najbolj nagovarja misel, da sta Jezus in Oče eno. Mislim, da je želja po edinosti in enosti z bližnjimi nekakšna pra-želja. Mar si otrok ne želi najbolj da bi bila ati in mami eno?! Prav tako si fant in dekle želita postati eno in to v zakramentu zakona tudi potrdita. Sam sem si vedno želel, da bi gradil občestvo, ki bo med seboj povezano, kakor beremo o prvih kristjanih: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Takšno občestvo je bila tudi Jezusova temeljna želja. A ta želja ni vedno lahko uresničljiva. Celo v Sveti družini se je kdaj zapletlo. Kot otrok je moral Jezus podučiti Marijo in Jožefa, ko sta ga iskala: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49) Jezusovo velikoduhovniško molitev, ki je nekakšna oporoka, bi lahko povzeli v njegovo misel: Da bi bili eno, kakor sta On in Oče eno.

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjić rekel: ›Ali me imaš rad?‹, in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1-19)

Hoditi za Vstalim

Čudovito srečanje učencev z Jezusom. Jezus je pozoren nanje. Vidi, da niso nič ujeli in jim naroči, naj vržejo mreže na drugo stran. Ve, da je lepo, če te po nočnem delu čaka zajtrk, zato jih ob ognju že čaka s hrano. Seveda pa gleda globlje in sporoča še več. V odlomku je v ospredju apostol Peter. Zaznamujejo ga trije stavki. »Ribe grem lovit,« je prvi. Drugo je vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Tretje pa naročilo: »Hôdi za menoj!«

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Da bi imeli življenje v njegovem imenu

Preteklo nedeljo smo obhajali veliko noč. To je praznik naše vere, kajti Gospod je vstal. Premagal je smrt in greh, ter nam odprl nebesa. Z gotovostjo lahko zremo onkraj. S smrtjo ni vsega konec.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

To je dan …

V hvalnici luči smo poslušali ponavljajoči se odpev to je noč. V današnjem evangeliju pa smo slišali, da je prvi dan tedna Marija Magdalena prišla navsezgodaj, še v temi, h grobu. Ta prvi dan v tednu je bil zanjo dan iskanja izgubljenega Jezusa. Marija je že navsezgodaj šla h grobu, potem pa je tekla k apostolom. Tudi učenca sta skupaj tekla do groba. To je dan poln gibanja in skrbi za tiste, ki jim ni vseeno, kaj se je zgodilo z Njim, ki jih je ljubil.

Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo. (Lk 24,1-12)

To je noč …

Žene iščejo Jezusa in so zbegane. Nenavadna moža v sijočih oblačilih ju karajoče opogumljata: »Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Peter ne razume in se čudi temu, kar se je zgodilo. Kaj ne gre v račun ženam in Petru? Noč vere, tema življenja, trpljenje, nesmisel sovraštva, poraz in še bi lahko naštevali. Peter ostaja v prepričanju, s katerim je potegnil v stran Jezusa, ko je govoril, da mora trpeti. Spomnimo se, da mu je takrat rekel: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!«

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« …

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. … (Jn 18,1-19,42)

Ko je lepo življenje, je lepa tudi smrt

Tokrat bi se rad ustavil ob Jezusovih zadnjih trenutkih življenja in ob njegovem soočenju s trpljenjem in smrtjo. O smrti na sploh zelo malo govorimo. Preteklo leto sem jo lahko doživljal od bliže ob svojem očetu. Zadnja leta sem večkrat razmišljal, kako se bomo bratje in sestre poslavljali od svojih staršev. Ker nisem imel dosti soočenj z umiranjem, sem si lahko v glavnem le sam ustvarjal neko sliko. Enemu od brezdomcev sem pred nekaj leti rekel: »Pomisli, da se bo potrebno tudi posloviti s sveta. Živi tako, da boš imel ob sebi ljudi, ki bodo v času tvojega umiranja želeli biti ob tebi.«

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

Evharistija in duhovništvo – trpljenje, občestvo in služenje

Pred enim letom sem na današnji dan razmišljal o duhovništvu in evharistiji kot sadu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ker smo iz svete maše v veliki meri naredili prazen obred, četudi navzven zelo lep, in ker se od duhovnika pričakuje lepo fasado ali všečne besede, smo izvotlili oboje. Vendar verjamem v lepoto duhovništva in evharistije. V obojem moramo ostajati zvesti Jezusu in njegovi zadnji večerji. Tako duhovništvo kot evharistija izvirata iz darovanega trpljenja, iz umiranja za odrešenje. Takoj, ko se od tega oddaljimo, vzamemo bistvo obojemu in oboje izgubi vsako moč.

Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,29-40)

Kamnati ali stopiti na pot spreobrnjenja

Obhajanje cvetne nedelje smo začeli s procesijo, ki ponazarja slovesen Jezusov vstop v Jeruzalem. Nekaj dni preden je množica kričala križaj ga, je vzklikala hozana! Zato je najbrž pogosto vprašanje in razmišljanje današnje nedelje usmerjeno prav v izbiro med hozana in križaj ga. Tokrat pa mi ostaja v spominu evangelij pretekle nedelje. Ženo so farizeji zasačili pri prešuštvovanju. Postavili so jo pred Jezusa in ga skušali, ali jo bo obsodil ali ne. Namen je jasen. Če Jezus žene ne bo obsodil, bodo umorili Njega.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-11

Koga izbiraš, komu slediš?

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zame med najlepšimi v Evangeliju. Upodobljen je tudi v kipu, ki stoji pri stranskih vratih v našo cerkev in predstavlja Jezusa, ki sebe imenuje pot. To je podoba Boga, ki se sklanja k človeku. Ne ozira se ne na grehe posameznika, ne na obsodbo množice. V svoji ponižnosti je sklonjen, da bi razumel, je tiho, da bi slišal, stopa v dialog, da bi prinesel odrešenje.