Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)
Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve
Najbrž nas ob pogledu na plevelno polje pšenice vedno znova preseneča Jezusova potrpežljivost. Kako lahko tako mirno čaka na žetev, če je polno plevela!? Sprašujem se tudi, s kom se v priliki poistovetimo. Kdo smo mi in kaj je naša naloga? Ko Jezus govori o služabnikih, najbrž misli na svoje učence, ki bi radi polje na hitro rešili ljuljke. Učenci, ki želijo biti njegovi sodelavci, ne morejo stati križem rok, zato bi radi pomagali Učitelju. Dejstvo pa je, da Jezus kljub temu da daje učencem nalogo, da ponesejo Njegovo oznanilo po vsem svetu, učencev nima za sejalce. So le preprosta semena oz. bilke, ki rastejo na njegovi njivi.