Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)

Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte

Uvodna misel in sklep današnjega evangeljskega odlomka ustvarjata nekakšen okvir Jezusovi izbiri in poslanju apostolov. Odlomek se začne z ugotovitvijo, da so se Jezusu zasmilile množice, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Potem ko pošlje učence oznanjat, pa sklene: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?

Vprašanje farizejev glede Jezusa: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« je pravzaprav na mestu. Mar ni njihov odziv logičen!? Žal pa to niti ni vprašanje ampak očitek. Kaj na prvi pogled Jezus sporoča, ko seda za mizo z javnimi grešniki? Mar ne, da se strinja z njihovim načinom življenja!? Tudi Jezusov odgovor nas v celoti ne pomiri. Je že res, da zdravnika ne potrebujejo zdravi ampak bolni, vendar ali bo npr. gobavemu bolezen popustila, če bo zdravnik z njim sedal  za mizo? Mar se ne bo še on nalezel gobavosti? Situacija torej ni preprosta. Poskušajmo razumeti, zakaj je Jezus tako deloval.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)

Bog je namreč svet tako vzljubil

Ob razmišljanju in branju današnjega evangeljskega odlomka lahko dobimo vtis, da se spopadata dve besedi, dva pojma: verovati in biti obsojen. Nazadnje lahko ob odlomku pristanemo pri vprašanju, ali bom sojen ali ne. A to je najbrž naša skušnjava. Če smo bolj pozorni, Jezus tega ne želi sporočiti. Prav zato, ker so ga judje pogosto doživljali kot kritika njihovega verovanja, želi z besedo sojen poudariti nekaj drugega: Bog je prišel zato, da bi človek iz vere lahko polno in veselo živel, ne da bi se bal obsodbe. Zato smo slišali, da se je evangelij začel z besedami: »Bog je namreč svet tako (vz)ljubil ...«

Vse izhaja iz ljubezni. Bog ne išče, kako bi človeka obsodil, ampak kako bi se mu približal. Ne išče razlogov, da bi človeka zasul s krivdo, ampak pot, da bi ga rešil. O tem nam simpatično pripoveduje prvo berilo. Mojzes stoji pred trdovratnim ljudstvom. Tolikokrat so se mu uprli, godrnjali, zašli. Tudi sam je utrujen. Zato prosi Boga: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« Kot da bi rekel: »Gospod, sami ne zmoremo. Če nas zapustiš, bomo izgubljeni. Če pa boš hodil med nami, je še upanje.«

Ali ni to tudi naša izkušnja? Kolikokrat smo utrujeni od sebe, od svojih napak, od svojih odnosov, od Cerkve, od sveta. Ne potrebujemo še enega sodnika. Potrebujemo ljubečega Boga, ki bo hodil med nami. Prav to je izkusil apostol Pavel. Preden se je srečal z Jezusom, je mislil, da je vera predvsem presojanje, ločevanje med pravimi in napačnimi, med čistimi in nečistimi. Potem pa je odkril nekaj večjega: da ga Bog ljubi. Zato lahko danes piše: »Bratje in sestre, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.«

Pavel ne govori ne o strahu ne o obsodbi. Ne govori o tem, kdo bo kaznovan. Govori o veselju, spodbudi, edinosti, miru in ljubezni. Govori kot tisti, ki je dojel, da Bog ni proti njemu ampak z njim. Vabi nas na pot veselja in izpopolnjevanja; spodbujanja in iskanja skupne poti; miru in zaupanja v božjo ljubezen.

Prav to je sporočilo praznika Svete Trojice. Oče, Sin in Sveti Duh živijo v popolnem občestvu. Med njimi ni prostora za obsojanje. Skupaj so v harmoniji dopolnjevanja. Ta Bog ni daleč. Hodi med svojim ljudstvom, kakor je prosil Mojzes. Ostaja z nami, kakor je izkusil Pavel. Ljubi svet, kakor oznanja Evangelij.

Vprašanje današnjega praznika ni, ali smo dovolj dobri ali bomo sojeni. Vprašanje, ki nam ga Jezus zastavlja je ali verjamemo, da nas On resnično ljubi in želi biti z nami. Bog sam nas po svojem Sinu vabi, da začutimo njegovo bližino in se ob Njem čutimo ljubljene. Želi, da nas njegova bližina in ljubezen spreminjata, da bi ne živeli več v strahu, ampak v gotovosti, da smo ljubljeni.

Človek, ki veruje v Božjo ljubezen, postane drugačen. Ne živi več iz nenehnega presojanja sebe in drugih. Začne živeti iz hvaležnosti. Tak človek se lahko veseli. Lahko spodbuja druge. Lahko prinaša mir. Lahko pozdravi brata ali sestro ne kot tekmeca ali nevarnost, ampak kot dar.

Takrat postane krščanstvo to, kar je bilo od začetka zamišljeno: ne pot obsodbe, ampak pot življenja; ne pot strahu, ampak pot ljubezni; ne pot osamljenosti, ampak pot občestva z Bogom, ki hodi sredi med nami.

Bog je svet tako ljubil, da je stopil med nas. Naj nam pomaga, da ga bomo čutili kot dobrega ljubečega Očeta.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23

Sveti Duh prinaša tolažbo in odpira zaklenjena vrata

Učenci so se po Jezusovi smrti skrili pred svetom in za seboj zaklenili vrata. Jezusov poraz je bil tudi njihov poraz. Strah jih je bilo, da bodo judje nastopili tudi proti njim, kakor so proti njihovemu Učitelju. Zaklenjeni pa niso bili le zaradi zunanje nevarnosti. Ko so hodili z Jezusom, so se počutili močne in pomembne. Nasprotovanja, ki ga je doživljal Jezus, niso nosili predvsem oni. Bili so namreč prepričani, da bo Jezus nasprotnikom že pokazal, kdo ima oblast in moč. A se je vse obrnilo drugače. Jezusa so zverinsko umorili. Ni pokazal moči in ni jih premagal. Učenci so se počutili poražene, tako zaradi Jezusove smrti kot zaradi svoje nemoči. Že ob križanju niso zdržali. Apostol Peter je Jezusa celo zatajil. Kako naj sprejmejo ta poraz, je bilo zanje resno vprašanje. Kako naj živijo z nemočjo, ki so jo doživeli?

V vso to nemoč in strahove je vstopil Jezus. Pokazal jim je rane. S tem jih je spomnil na njihove rane in trpljenje. A to ni bilo več za strah! Rane so se čudežno zacelile. Kakor je Oče v Svetem Duhu obudil Jezusa in ozdravil njegove rane, tako Jezus v hipu zaceli rane in strahove učencev. Pogled na Vstalega jih je čudežno razveselil. Strah in nemoč sta izginila. Skrivanje in zaklepanje v temo sta v hipu postala preteklost. Učenci so v življenju ugledali luč. Našli so mir, s katerim je Jezus pristopil k njim. Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi,« se je spremenil v resničnost. Zmogli so se pomiriti s svojo krhko in grešno naravo, pred katero so nevede ves čas bežali. Zmogli so sprejeti svoje rane, ker so videli, da jih Bog celi, kakor jih je zacelil pri Jezusu.

Jezus jih je še enkrat pozdravil: »Mir vam bodi,« kakor bi hotel, da ozavestijo svoje novo stanje. Pomiriti se je namreč temeljno, če hočejo živeti polno. Mir je temelj njihovega življenja, a ne le življenja zanje, ampak tudi njihovega novega poslanstva. Dokler niso bili spravljeni s seboj, v miru s svojimi ranami in nemočjo, jim ni mogel izročiti poslanstva. Ni jim mogel podariti Svetega Duha. Videti je, da je Jezus čakal, da bodo učenci najprej spoznali sebe in se pomirili s svojo grešnostjo. Šele ko so se srečali z Njim in z ranami – najprej z njegovimi, nato še s svojimi – so mogli sprejeti Svetega Duha.

Spomnimo se, da je Jezus o Svetem Duhu govoril kot o duhu Tolažniku in Duhu resnice. Govoril je, da jih bo ta učil vsega in spomnil vsega, kar jih je On učil. Kaj je Jezus razumel kot temelj svojega sporočila, nam danes govori tako dogodek sam kot preprost stavek, ki sledi Jezusovemu poslanju Svetega Duha. Rekel jim je: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Kot bi hotel reči, da je prišel med grešnike, kakor pride zdravnik med bolne. Prišel je, da nam pokaže greh in nam odpre vrata odpuščanja. Hkrati pa je govoril tudi o zakrknjenosti, ki je zadrževala nekatere, da ga niso sprejeli. 

Svetega Duha torej Jezus pošilja učencem, da z Njim najprej v njih potrdi to, kar je sam učil. V Njegovi moči jim zaupa tudi oznanjevanje. Temelj oznanila je spoznanje o grehu in odpuščanju. Kdor pa tega spoznanja ne sprejema in se upira Božjemu delovanju, doživi zakrknjenost, ki ovira odpuščanje. Učencem zato naroča, naj grehe tudi zadržijo. 

Preprost odlomek nam ogromno pove. Kakor Jezusovi učenci, smo tudi mi najprej povabljeni, da spustimo Jezusa tja, kjer se v strahu najraje zapiramo in zaklepamo: to so naše rane in grehi. Jezus želi s svojo besedo in zakramenti tudi danes stopiti med nas. Vprašanje je, ali ga sprejemamo. Kaže svoje rane, ki so posledica tudi naših grehov. S svojo besedo odpira naše rane, kaže na naše grehe, a nas želi tudi ozdraviti. Vabi nas v objem kakor Oče izgubljenega sina. Na nas je, ali svojo grešnost in nemoč priznamo, ali pa ostajamo zaprti v svojem svetu kakor starejši sinovi.

Jezus želi, da v srečanju z njim prejemamo mir, ki ga svet ne more dati. V tem miru nastane prostor za dar Svetega Duha. V njem se utrjuje zavest, da smo ljubljeni božji otroci. V njem smo tudi poslani, da oznanjamo Vstalega. 

Marija je z učenci molila. Molitev jih je odpirala za Besedo in opogumljala za srečanje z Vstalim. Po skupni molitvi so zmogli stopiti v svet in oznanjati. Tako je Marija tudi z nami kot naša mati in priprošnjica, da bi mogli sprejemati Vstalega in v Svetem Duhu stopati v svet z oznanilom miru in odpuščanja, a tudi zadržanja. 

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,1-11)

Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu

Poskušajmo to besedilo evangelista Janeza narediti nekoliko bolj oprijemljivo. Gre za nekakšen pogovor med Jezusom in Očetom. Temu odlomku rečemo tudi velikoduhovniška molitev. Kateri besedi izstopata? Rekel bi, da beseda dal in poveličal. Poglejmo. Oče je dal svetu Sina, Sinu pa oblast, ljudi, besede, ime, poslanstvo. To, kar je Jezus prejel, je dal naprej učencem. Vse je dar od Očeta in se kot dar pretaka k učencem. Zato Jezus slavi Očeta, ker ga bo poveličal.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)

Tolažnik, duh resnice ostaja z nami

Današnji odlomek je nadaljevanje tistega, ki smo mu prisluhnili preteklo nedeljo. Jezus je učence pripravljal na svoj odhod. Povedal jim je, da odhaja k Očetu. Učenci pa so ga spraševali, kakšen je Oče in kakšna je pot. Jezus jim je pojasnil, da kdor vidi Njega, vidi Očeta in da je On sam pot, resnica in življenje.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,1-12) 

Jaz sem pot, resnica in življenje

Najbrž nam ni težko razumeti apostolov Tomaža in Filipa, saj govorita zelo logično. Kako naj poznata pot k Očetu ali pa Očeta samega, če sta videla le Jezusa in hodita le z njim po vsakdanjih poteh? Kako naj bi vedela, katera pot pripelje k Očetu? Kako naj poznata Očeta, če vidita le Jezusa?

Jezus je učencem sicer večkrat omenil, da govori in dela to, kar hoče Oče. Povedal je že, da je njegova jed, tj. njegovo življenje v tem, da izpolni Očetovo voljo. Vse to pa so razumeli 'po domače'. Mislili so si tako, kot si pač mislimo ljudje: po svoje, nekaj približnega. Jezus pa je vztrajal: »Jaz in Oče sva eno!« On je v Očetu in Oče je v Njem. On sam pa je pot, resnica in življenje. On je pot k Očetu.

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,13-35)

Tedaj so se jima odprle oči …

Evangeljski odlomki od velike noči in bele nedelje, pa vse do današnjega, nam govorijo o nekakšnem beganju učencev. Nič jim ni prav jasno. Vsi tekajo do groba in iščejo Vstalega. Tomaž ne veruje, dokler ne potipa. Danes pa slišimo, kako učenca odhajata v Emavs razočarana, da Jezus ni tisti, za kogar so ga imeli.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)

Verovati, da bi imeli življenje

Na veliko noč sem z vami razmišljal o vstajenjski veri. Marija Magdalena je še v temi šla k grobu. Ni se hotela sprijazniti s temo velikega petka. Ko je videla prazen grob, je tekla k učencem. Učenca sta pohitela, da bi videla, kaj se je zgodilo. Tudi onadva sta upala, da ni vsega konec, in našla sta prazen grob. Ob tem sem nadaljeval z razmišljanjem, kaj pomeni biti velikonočni kristjan. Povzetek velikonočne vere sem našel v misli apostola Pavla, ki pravi: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Ob njej smo videli, da so prav to živele prve priče vstajenja. Bile so boj vere, da tema ni premagala luči. Tekale so v iskanju, da bi našle nov odgovor. In ohranile vero, da je njihov Učitelj resnični Odrešenik.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Marija Magdalena je še v temi prišla h grobu

Dragi bratje in sestre, kakor Marija Magdalena smo še v temi prišli h grobu in zapeli alelujo. Želim si, da bi to jutro postalo jutro naših dni. Danes bomo slovesno prepevali pri sveti maši, se veselili pri skupnih obedih in praznovali Gospodovo vstajenje. A če pogledamo evangeljski odlomek, ki smo ga pravkar slišali, ni prav nič prazničen. Prva velika noč je bila zelo podobna ostalim dnem v življenju učencev.