Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,15-21)

Cesarju davek, kaj pa Bogu?

Farizeji bi radi Jezusa ujeli v besedi, zato ga vprašajo, ali je dovoljeno plačevati davek cesarju. Če bi odgovoril pritrdilno, bi se zameril ljudstvu, če bi odgovoril nikalno, bi ga lahko obtožili upora proti rimski oblasti. Jezus je prepoznal to past. Na videz se ji je izognil tako, da je eni dolžnosti, do cesarja, dodal še drugo, do Boga. Vendar gre za nekaj globljega.

Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,1-14)

Različni odzivi na povabilo na svatbo

Današnji evangelij nam govori o kralju, ki je pripravil svatbo svojemu sinu. Vse je pripravljeno, gostje so povabljeni, vendar nočejo priti. Eden gre na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji, nekateri pa se celo znesejo nad služabniki. Kaj je pravzaprav narobe s temi ljudmi? Mislim, da je težava v tem, da si svatbo, torej srečo in polnost življenja, predstavljajo drugače kot kralj, ki v priliki predstavlja Boga. Bog jih vabi na praznovanje, oni pa so prepričani, da jih čaka sreča drugje. Eden jo išče v svojem premoženju, drugi v uspešnem poslovanju, vsi pa v svojem svetu, kjer ni prostora za bližnjega.

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Živeti iz daru ali iz strahu 

Današnji evangelij govori o vinogradu, ki ga gospodar zasadi, uredi in zaupa viničarjem. Vinograd jim je dan, da zanj skrbijo in da ob svojem času izročijo njegove sadove. Počasi pozabijo, da so samo oskrbniki. Vinograda se začnejo lastiti. Ko pridejo gospodarjevi služabniki, jih pretepejo in pobijejo. Ko pride sin, si rečejo: »Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.« V tem se pokaže temeljna težava. Kar jim je bilo zaupano v upravljanje, so si naredili za svojo lastnino. Ker so jo hoteli obdržati, so začeli živeti v strahu in nasilju. Na koncu pa so izgubili prav vse. 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ko pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavil bo ovce na svojo desnico, kozle pa na levico.  Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?' In kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.' Takrat poreče tudi tistim, ki bodo na levici: 'Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom. Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.'  Tedaj mu bodo odgovorili tudi ti: Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?’ Tedaj jim bo odgovoril: ‘Resnično, povem vam: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.’ In ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. (Mt 25,31-46) 

Vincencij in njegova pot spreobrnjenja 

Na kvatrnico smo ob Mariji razmišljali o dialogu. Videli smo, da je pravi dialog v tem, da znamo vprašati, poslušati, premišljevati, zdržati tudi takrat, ko ne razumemo, predvsem pa iskati resnico in Božjo voljo. Rekli smo, da pravi dialog prinaša tudi spoznanja, ki nas kličejo k spreobračanju. 

Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, ki ga je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Marija – žena dialoga

Ko se ob Žalostni Materi Božji zbiramo na kvatrnico, nas najprej nagovori podoba Marije pod križem. Ob njej ne moremo mimo trpljenja. Ne gre samo za bolečino ob smrti njenega Sina, ampak za držo, s katero je znala križ in bolečino nositi skozi vse življenje. Njena žalost je ni vodila v obup, ampak v vedno globlje zaupanje.

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. 

Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil. 

Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 

Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga. 

Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.« (Mt 18,21-35)

Kólikokrat naj odpustim svojemu bratu 

Današnji odlomek je nadaljevanje tistega, ki smo ga poslušali preteklo nedeljo, ko je Jezus spodbujal učence k opominjanju. Najbrž se je zdelo apostolu Petru Jezusovo naročilo, naj brata najprej opomni sam, potem naj poišče priče, če še to ne pomaga, naj ga postavi pred občestvo, prezahtevno. Mislim si, da je pričakoval bolj preprost odgovor. Najbrž bi rad slišal, da je odpustiti sedemkrat čisto dovolj ali pa celo, da greha pač ne moreš spregledati. Če je nekdo do nas krivičen, smo lahko nanj jezni in ga izbrišemo iz svojega življenja. 

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar. 

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,15-20)

Pojdi in ga posvari! 

Današnji evangelij je izredno nazoren. Jezus skoraj po korakih pove, kako naj ravnamo, ko se odnosi zapletejo: Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari med štirimi očmi. Če ne posluša, vzemi še enega ali dva. Če še vedno ne posluša, povej skupnosti. 

Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal ��lovek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,21-27)

Ne misliš na to, kar je Božje …

Prejšnjo nedeljo smo poslušali Petrovo veliko izpoved: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Peter je odgovoril prav in Jezus ga je celo pohvalil. Ob tem smo razmišljali, da ne zadošča, da Bogu damo pravo ime; dati mu moramo tudi mesto, ki mu pripada. Če je On Gospod, mu moramo dovoliti, da je tudi Gospod našega življenja. Današnji evangelij pa pokaže, kako težko je to uresničiti.

Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. (Mt 16,13-20)

Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Današnji evangeljski odlomek teče skoraj preveč gladko. Jezus vpraša učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Učenci naštevajo odgovore: eni pravijo Janez Krstnik, drugi Elija, Jeremija ali eden izmed prerokov. Potem Jezus vpraša še njih: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« In Peter takoj odgovori: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Jezus in Kanaanka

Današnji evangelij nas lahko zmede. Jezus je do kanaanske žene nenavadno trd. Žena prihaja k njemu v veliki stiski, saj njeno hčer mučijo hudobni duhovi. Kriči za njim, prosi ga za pomoč, Jezus pa ji sprva ne odgovori niti besede. Ko končno spregovori, pove, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, nato pa uporabi še ostrejšo primero: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Težko je razumeti, zakaj Jezus ravna tako.