Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj

Tokrat pade praznik Brezmadežnega spočetja device Marije na drugo adventno nedeljo. Pred nami je srečanje med Marijo in angelom, ki govori o Jezusovem, ne o Marijinem, spočetju. Kljub temu da odlomek ni ne od advente nedelje niti ne govori o Marijinem brezmadežnem spočetju, je zgovoren v obeh pogledih.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje

Že tretjo nedeljo poslušamo težke odlomke. Dvakrat nam božja beseda prinaša besede o koncu sveta, na nedeljo Kristusa Kralja pa smo brali o Jezusu, ki čaka na Pilatovo obsodbo. Razumemo lahko, da so takšna besedila povabilo, da se pripravimo na svoj konec. Na videz nelogično pa je, da z besedami o koncu sveta začenjamo adventni čas in novo Cerkveno leto. Mar ni adventni čas veselo pričakovanje Božiča? Zakaj torej besede o koncu?

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)

Jezus je prišel, da pričuje za resnico

V današnjem evangeliju Jezus pred Pilatom pove, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in nadaljuje, da je prišel, da pričuje za resnico. Njegovo kraljestvo je torej kraljestvo resnice; kraljestvo tega sveta pa je kraljestvo laži. Poglejmo okrog sebe, v kakšnem kraljestvu živimo? Ali je v politiki, domači in tuji, pomembna resnica? Ne. Kdo pri nas sploh ve, kaj je res in kaj ne? Nič bolje ni v svetovnem merilu. Resnice nihče ne išče, ostaja le prizadevanje za všečen videz. Že preteklo nedeljo smo ugotavljali, da žal tudi v Cerkvi ni veliko drugače. V njenem središču naj bi bil Evangelij, katerega bistvo je skrb za uboge. Ko gre za konkretno vprašanje npr. prostorov za brezdomce, ostaja le pravica lastnikov, ne pa tudi dolžnost, da služimo ubogim. Kaj pa v družinah, ali je kaj drugače? Ali je najpomembnejše, kaj se v resnici med nami dogaja ali kakšni bomo izpadli? Ali se trudimo za resničnost in iskanje odgovorov na težave ali v prvi vrsti za lep videz? Nazadnje pridemo do sebe. Ali je 'naše kraljestvo' v tem, da smo resnični sami sebi in kot taki stopamo v odnose, ali je pomembnejše, kakšni izpademo?

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Moje besede pa nikakor ne bodo prešle

Na prvi pogled nas današnji evangeljski odlomek lahko navdaja le z grozo in obupom. Slika konca sveta je strašljiva: velika stiska, sonce bo otemnelo, luna brez svetlobe, vse propada. Še toliko bolj grozljivo je zaradi vojn in naravnih katastrof, ki smo jim stalno priče. Ali je cilj tega odlomka, da nas navdaja z grozo? Običajno je temeljno sporočilo skrito v zadnjih stavkih. Poglejmo, kako se tokrat odlomek konča: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Jezus še enkrat potrdi, da bosta nebo in zemlja propadla, a dodaja, da njegove besede ne bodo minile. In še zaključi, da skrb glede konca sveta, ni naša, saj o tem ve le Oče. Torej Jezus z opisom konca sveta vabi, naj se osredotočimo na tisto, kar ni podvrženo minljivosti. Neuničljiva je le njegova Beseda!

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)

Uboga vdova je dala od svojega uboštva vse, kar je imela …

Pred tednom smo na zahvalno nedeljo slišali, da nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom, vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Preden smo razmišljali, kako naj mi ljubimo Boga, smo se ustavili ob tem, da nas je Bog ljubil, še preden je dal zapoved ljubezni. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Kakor nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, tako naj tudi mi ljubimo Njega.

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubiti Boga z vsem srcem …

Danes je zahvalna nedelja, na kar opozarja tudi okrasitev oltarja z darovi zemlje. Bogu smo hvaležni za vse, kar od njega prejemamo. V evangeliju smo slišali, kako nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Mogoče je prav, da se, preden pogledamo, kaj pomeni ljubiti Boga, ustavimo ob tem, kako pa je Bog že ljubil svoje ljudstvo in kako nas ljubi. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Poleg tega pa od nas in od svojega ljudstva ne zahteva večje ljubezni, kot jo daje sam. Kako nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo? Potem pa bomo pogledali še, kako naj mu to ljubezen vračamo.

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Jezus, Davidov sin, usmili se me!

Evangelij, ki smo ga slišali, nam je verjetno tako poznan, da je vprašanje, če se ob njem uspemo ustaviti. Vsaj meni se je vsiljevala misel: 'Bog pač ozdravi slepega.' Bartimaja je uslišal, žal ni vedno tako. Včasih se zdi, da danes ne uslišuje več. A Bog ima svoj prav in ozdravlja, kakor sam ve, da je dobro. O čem naj razmišljamo ob tem odlomku?

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici

Zanimivi so ti apostoli. Kako jasno izražajo svoje želje Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Poleg tega to še ni kdor koli, ampak sta Jakob in Janez. Janez za katerega pravi sveto pismo, da je bil tisti, ki ga je Jezus imel še posebej rad in je pri zadnji večerji slonel na učenikovih prsih. Kdo bo prvi tako na tem svetu kot na onem je bila očitno pogosta tema pogovorov med Jezusovimi učenci.

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Skupaj s preganjanji boste prejeli stokratno

Kakšno se vam zdi vprašanje, ki ga nekdo postavlja Jezusu: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Meni se sliši precej trgovsko, v smislu koristi: 'Kaj naj ti dam, da dobim, kar si želim?' Jezusov odgovor razumem najprej kot nasprotovanje laskanju: »Samo eden je dober!« Potem pa našteva zapovedi, kar se zdi na prvi pogled zelo formalno. A če bolje pogledamo, o čem govorijo zapovedi, vidimo, da nas vabijo v odnos z bližnjimi. Čeprav smo vajeni, da jih razumemo kot izpolnjevanje pravil, v resnici vabijo k ljubezni do bližnjega: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Mar ni vse to nasprotje od vprašanja, kako naj nekaj dosežem zase?

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«  Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16

Med trdosrčnostjo in otroškim zaupanjem

Izzivi, pred katerimi se znajde Jezus ob farizejih in otrocih, so tudi danes aktualni. Jezus pred njimi nikakor ne beži, ampak se z njimi sooči z vso resnostjo. Prvi izziv predstavlja vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Jezus bi se lahko skril za formalno dovoljenje, ki ga je očitno Mojzes dal tistim, ki so se znašli v težkem položaju. Vendar se želi ob tem ustaviti in o tej težavi razmišljati. Pri tem izpostavlja trdosrčnost, ki pa je ne opiše in pojasni. Očitno pokaže, da si želi, da je zakon trden in trajen ter da je v njem prostora za pristno edinost v ljubezni. Opozarja na trdosrčnost, v kateri človek nazadnje išče le svoje pravice in pozabi na zvestobo.