Ko je torej Jezus izvedel, da so farizeji slišali, kako pridobiva in krščuje več učencev kot Janez – čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci –, je zapustil Judejo in spet odšel v Galilejo. Moral je iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. 

Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. 

Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.« 

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,5-42)

Od pogovora ob vodnjaku do življenjskega poslanstva

Preteklo nedeljo smo poslušali evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori in se ustavili ob Očetovem glasu, ki je učencem iz oblaka naročil, naj Jezusa poslušajo. Razmišljali smo, kako težko je bilo učencem slišati, kar jim je skušal Jezus sporočiti. Hkrati smo spoznavali, da je poslušanje tudi za nas težko, a prav k temu nas je v letošnji postni poslanici spodbudil papež Leon XIV.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!« (Mt 17,1-9)

Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!

Jezus je izbral posebno skupinico apostolov, da bi jim pokazal nekaj izrednega. Sprašujem se, zakaj bi tega, kar so videli Peter, Jakob in Janez, ne videli vsi. Čudovito spremenjenje bi bilo lahko spodbuda za vse. Očitno je Jezus menil drugače. Zakaj se je spremenil le pred izbranimi učenci? Odgovor dostikrat najdemo na koncu odlomka. Vendar je tokrat na koncu le Jezusovo naročilo, naj o tem, kar so videli, ne govorijo nikomur, dokler ne vstane od mrtvih. A njegov cilj spremenjenja verjetno ni bil, da bodo o tem, kar so videli, molčali. Kaj je torej cilj spremenjenja in zakaj le pred izbranimi učenci?

Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli. (Mt 4, 1-11)

Dragi bratje in sestre! 

Post je čas, v katerem nas Cerkev z materinsko skrbjo vabi, naj Božjo skrivnost ponovno postavimo v središče svojega življenja, da bi naša vera ponovno našla zagon in se srce ne bi izgubljalo sredi nemira in raztresenosti vsakdanjega življenja.

Vsaka pot spreobrnjenja se začne takrat, ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preobrazbo, ki jo izvrši. Zaradi tega postna pot postane ugodna priložnost, da prisluhnemo Božjemu glasu in obnovimo odločitev, da bomo sledili Kristusu, z njim prehodili pot, ki se vzpenja v Jeruzalem, kjer se izpolni skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,13-16)

Vi ste luč sveta

Jezus nas imenuje sol zemlje in luč sveta. Verjame, da to smo, zato ne pravi: »Bodite!«, ampak: »Vi ste!« To smo, ker smo njegovi učenci. On sam nas ima za svoje in verjame v nas. Hoče, da smo luč, kakor je bil luč on sam. Pred štirinajstimi dnevi smo slišali, kako je nastopil v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini. Evangelij pravi, da je ljudstvo, ki je sedelo v temi, zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.

Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12)

Blagor vam … Veselite in radujte se,

Čeprav so blagri temelj Jezusovega veselega sporočila, so nam najbrž vedno znova težko razumljivi. Ob njih se sprašujemo, zakaj naj bi se veselili uboštva, žalosti, preganjanja in zasramovanja. Mar si ne želimo vsi rezultatov pri svojih prizadevanjih, uspehov in sprejetosti? Kako naj bo nekaj dobrega celo to, da smo zaradi vere ali prizadevanja za dobro deležni posmeha in prezira? In vendar misli Jezus zelo resno. Tokrat se bom za razlago zatekel k evangeliju pretekle nedelje. Naj nam ta pomaga razumeti sporočilo blagrov. 

Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. (Mt 4,12-23)

Jezus je začel oznanjati

Evangelij nam prinaša poročilo o Jezusovem začetku oznanjevanja. To je gotovo izziv najprej za nas duhovnike. Odlomek na nek način naslavlja vprašanje najprej name, kakšno je moje oznanjevanje. Potem pa je to vprašanje tudi za vas, dragi bratje in sestre, kako vsak na svojem mestu pričuje in oznanja. Poglejmo najprej Jezusa in njegov čas.

Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,29-34)

Jagnje Božje in ljubljeni sin

Odlomek, ki smo ga slišali, je podoben tistemu, ki smo ga brali preteklo nedeljo. Nedelja Jezusovega krsta nam je prinesla Matejevo poročilo o Jezusovem krstu, evangelist Janez pa nam danes predstavlja srečanje med Janezom Krstnikom in Jezusom ob Jordanu tik pred krstom. Matej je poročilo o krstu zaključil z besedami: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Danes pa sem se ustavil posebej pri Janezovem vzkliku: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Poglejmo, kaj nam ti dve oznaki Božjega sina pri krstu sporočata.

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)

Jezusov Krst v luči praznika Gospodovega razglašenja

Slišali smo, kako se je Jezus dal krstiti Janezu v reki Jordan. Bog Oče je poslal Svetega Duha v podobi goloba in ga razglasil za ljubljenega Sina. Ob tem bi se tokrat rad ustavil v luči Gospodovega razglašenja, ki združuje spomin na tri dogodke: Sveti trije kralji, Jezusov krst in čudež v Kani Galilejski. Te je Cerkev v prvih stoletjih obhajala kot en praznik in to celo prej kot je obhajala božič kot samostojen praznik. V tej povezavi vidim temeljno sporočilo Božjega učlovečenja. Globlje jih razumemo, če jih opazujemo skupaj, zato želim o vseh treh spregovoriti na praznik Jezusovega krsta.

V začetku je bila Beseda
in Beseda je bila pri Bogu
in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu.
Vse je nastalo po njej
in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči,
da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal,
a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,
da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža,
ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo,
veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical:
»To je bil tisti, o katerem sem rekel:
Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj,
ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.
Postava je bila namreč dana po Mojzesu,
milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.
Boga ni nikoli nihče videl;
edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Beseda je dala moč, da postanejo Božji otroci

Apostol Janez je doživel božjo bližino. Bil je tisti, ki je slonel na Jezusovih prsih, stal pod križem, gledal prazen grob in srečal Vstalega. Otipal je resničnost Besede, ki se je učlovečila. Okusil pa je tudi bedo človeške družbe, ki je bila sposobna njegovega prijatelja in Odrešenika zverinsko mučiti in umoriti. Če se ustavimo ob njem, lažje razumemo, kaj nam je v uvodu v Evangelij hotel sporočiti.

Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Heródove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Iz Egipta sem poklical svojega sina.‹ Ko je Heród umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je nasêlil v mestu, ki se imenuje Nazaret. In tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazaréčan. (Mt 2,13-15.19-23)

Usklajenost angela in Jožefa

Ob poslušanju današnjega evangeljskega odlomka preseneča neverjetna usklajenost angela in Jožefa. Angel je rekel Jožefu: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel v Egipt. Ko je Herod umrl, mu je angel spet rekel: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel, kamor mu je naročil angel. Ker se je bal iti v Judejo, je bil spet opomnjen. Poslušal je angela in šel v Nazaret. Slišati je preprosto, vendar Jožefu zagotovo ni bilo lahko. Lahko si predstavljamo, kaj vse mu je rojilo po glavi: Kako bo v tujini skrbel za otroka? Do kdaj bo moral biti tam? Kaj bodo rekli ljudje? Mislili bodo, da je neodgovoren. Kako bo to sprejela žena Marija?