Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.« (Mt 11,2-11)
Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj
Tudi tretja adventna nedelja pred nas postavlja lik Janeza Krstnika. Spomnimo se, da nas je na prvo nedeljo vabil z besedami: Bodite budni. Razmišljali smo, da nam pri tem običajno pride na misel greh. Budnost pogosto razumemo kot pozornost na greh. Rekli smo, da je pravzaprav zelo nevarno, če se oziramo predvsem na greh, ker sam spopad z grehom ne prinese sadu, kakor tudi za kmeta ni temeljno, da se ukvarja s plevelom. Pomembnejše je, da se ozira na sad.