Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Jezus in Kanaanka

Današnji evangelij nas lahko zmede. Jezus je do kanaanske žene nenavadno trd. Žena prihaja k njemu v veliki stiski, saj njeno hčer mučijo hudobni duhovi. Kriči za njim, prosi ga za pomoč, Jezus pa ji sprva ne odgovori niti besede. Ko končno spregovori, pove, da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, nato pa uporabi še ostrejšo primero: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Težko je razumeti, zakaj Jezus ravna tako.

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Marijino vnebovzetje, praznik njenega življenja

Današnji praznik – Marijino vnebovzetje, je nekakšen povzetek Marijinega življenja. Gre za praznovanje njene vere. Na misel mi prihaja, da so včasih ljudje bolj znali praznovati. Kmečko delo je prinašalo veliko naporov, a ko je bilo končano, se je tudi praznovalo. Tako je bilo spravilo pridelka vedno praznik, podobno tudi koline. Mislim, da tega danes skoraj ne poznamo, saj se vse le kupuje in prodaja, delo pa je nekakšna obveza. Včasih pa se je praznovalo opravljen napor in zahvaljevalo za božji blagoslov, ki je dal sad.

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt, 14, 22-23)

Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi

Odlomki zadnjih nedelj se zdijo kot nekakšna šola vere. Pred tremi tedni smo ob Jezusovih prilikah o nebeškem kraljestvu razmišljali o našem odnosu do Boga. Prilika o zakladu nam je govorila, da je vera kakor zaklad, ki nam je podarjen. Zanj najprej nismo naredili prav nič: Bog sam nam je vero podaril po starših ali kom drugem. Trgovec, ki išče bisere, nam kaže na vero kot pot iskanja. Tako smo tudi preteklo nedeljo razmišljali, kako Jezus sam neprestano išče pravi odgovor na dano situacijo. Čeprav se je umaknil od množice, jo je potem, ko so ga ljudje iskali, sprejel, jih učil in nazadnje še nahranili. Tretja prilika pa je govorila o nebeškem kraljestvu kot mreži. Vera ni le dar, ni samo iskanje, ampak je tudi popolno prepuščanje Bogu, da nas oblikuje, kakor On hoče.

V današnjem odlomku vidimo prav ta najtežji vidik vere, ki ga tudi apostol Peter težko razume. Poglejmo odlomek še enkrat. Učenci so po čudežni pomnožitvi kruha odšli na drugo stran jezera. Jezus se je umaknil, da bi molil. Začel je pihati močan veter. Prav v tem slabem vremenu se je odločil, da bo prišel k učencem po vodi. Ko se jim je približal, so se prestrašili. Prvi se je oglasil Peter. Želel je iti k Jezusu. Hodil je po vodi. Začel se je ozirati na veter in pozabil na Gospoda. Začel se je utapljati. Ko se je ponovno ozrl Nanj in ga prosil, naj ga reši, sta bila v hipu v čolnu in vihar je ponehal.

Peter si predstavlja, da je hoja z Gospodom vedno gladka, zato se takoj požene za njim. Res je, da pozabi zreti vanj in se ozira na vihar, vendar bi se najbrž začel potapljati tudi, če bi vanj gledal ves čas. Jezus namreč ne kaže, da bo, če mu bomo zaupali, preizkušnje odpravil. O tem govori že sama njegova nočna prikazen. Zakaj ne pomiri viharja preden stopi k njim? Zakaj se k njim odpravi v najslabšem vremenu, da ga niti ne morejo prepoznati? Zakaj pomiri vihar šele, ko je Peter na varnem?

Vse to nam govori, da nam Bog nikakor ne zagotavlja življenja brez preizkušenj. Tudi če mu zaupamo, ne pomeni, da se ne bomo utapljali. Spomnimo se, da so vsi Jezusovi apostoli, razen Janez, končali mučeniške smrti. Torej jih je prepustil najtežjim preizkušnjam.

Današnjo Petrovo hojo po vodi vidim kot temeljito spraševanje, kakšna je naša predstava o veri. Če ste bili pozorni, je Peter rekel Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« Peter si predstavlja, da je vera obračanje na Boga s prošnjami. Bog pa je na drugi strani zato, da jih uslišuje. Kako pogosto so naše molitve takšne! Pravzaprav nehote naredimo Boga za izvajalca naših prošenj, naročil in ukazov. Mi vemo, kaj je dobro za nas ali naše bližnje in potem Bogu v molitvi naročamo, naj to izpelje.

Peter mora spoznati, da Bog ne deluje po naročilu. Bog ga ves čas vzgaja. Vera ni le zaupanje, ki se takoj obrestuje, vera je popolna izročitev ��ivljenja Bogu. Pogosto v našem življenju ne uslišuje prošenj in namesto uslišanja pošilja viharje, nas ponoči straši in umiri morje šele takrat, ko On presodi, da je čas za to. 

Na koncu tega razmišljanja se lahko vprašamo, kaj naj naredimo, da bo naša vera takšna. Zanimivo, da Jezus ne ponuja receptov, daje pa nam zgled. Učenci se, lahko bi rekli, podijo iz akcije v akcijo. Jezus pa se vedno umika v samoto. Kakor mora biti On tesno povezan z Očetom, se moramo mi naslanjati na Boga, da bi lahko v preizkušnjah ohranjali zaupanje, da bo vse prav, tudi če se potapljamo, da je on z nami, tudi če tega v nekem trenutku ne čutimo. Naj bo tudi ta poletni čas priložnost za takšno umikanje v samoto, kjer poglabljamo odnos z našim nebeškim Očetom.

Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,13-21)

Jezus se je umaknil v samoten kraj

Ko Jezus izve za smrt Janeza Krstnika, se umakne v samoten kraj. To je povsem človeška reakcija. Izgubil je človeka, ki mu je bil blizu. Janez ni bil le prerok, bil je njegov sorodnik, njegov predhodnik, človek, ki mu je pripravljal pot. Njegova nasilna smrt je bila tudi znamenje, kaj Ga čaka. Vse to je bil razlog za Njegov umik v samoto. Ni bežal pred ljudmi, ampak je iskal Očeta. Velike bolečine potrebujejo tišino. Preizkušnje kličejo po molitvi.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.

Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.

Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«

Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt 13,44-52)

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, trgovcu in mreži

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus nadaljuje z nizanjem podob o nebeškem kraljestvu. Preteklo nedeljo smo slišali, da je podobno človeku, ki je vsejal pšenico, a je prišel sovražnik in vsejal ljuljko. Druga podoba je govorila o gorčičnem zrnu, tretja pa o kvasu. Razmišljali smo, da smo poklicani, da zorimo kakor pšenica in z rodovitnostjo kažemo na lepoto nebeškega kraljestva. Kot gorčično zrno smo povabljeni, da rastemo v drevo, ki daje zavetje in prostor ljudem ob sebi. S podobo kvasa pa nas Jezus vabi, da tiho prinašamo ljubezen in vero svetu, ne da bi nas morali opaziti.

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.« (Mt 13,24-43)

Biti pšenica, drevo in kvas

V treh prilikah, ki so pred nami, vidim nadaljevanje prilike o sejalcu. Preteklo nedeljo smo razmišljali, da smo zemlja, ki sprejema Božjo besedo. Od nas je odvisno, kako skrbno obdelujemo to zemljo, da bo obrodila bogat sad. Jezus se ne ukvarja ne s kamenjem, ne s trnjem, ne s pripeko. Preprosto nas izziva, da naredimo vse, kar zmoremo, da obrodimo čim več sadu. Pri tem se tudi ne zgraža nad zemljo, ki da le trideseteren sad. Očitno mu je pomembno, da naredimo vse, kar moremo, in na koncu lahko rečemo: »Nekoristni služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.«

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.« (Mt 13, 1-23)

»Otopelo je namreč srce temu ljudstvu« …

ali: »Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo.« V središču današnjega odlomka vidim vprašanje, ki se poraja ob poslušanju Jezusove prilike o sejalcu, in sicer, ali smo otopeli ali pa vendar vidimo in slišimo, kar nam želi Bog spregovoriti na srce. Gre za vprašanje, kako odprti smo za Božjo besedo. Jezus v razlagi prilike pokaže jasno pot: besedo je treba slišati, jo doumeti in jo uresničiti, šele potem lahko obrodi sad.

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. (Jn 10, 11-16)

Ena čreda, en pastir

Jezus se predstavi kot dobri pastir. Toda takoj opazimo, da ne govori predvsem o sebi, ampak o odnosu med pastirjem in ovcami. Njegova želja ni le, da bi imel čredo, ampak da bi ovce prepoznale njegov glas. Prav zato pravi: »Poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.«

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt, 10,37-42)

Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden

Današnji evangeljski odlomek je poln radikalnih trditev. Čeprav začenja z družinskimi vezmi in končuje z 'malimi', lahko bi rekli z obrobnimi, ustvarja celoto neke drže. Poglejmo vsako trditev posebej.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)

Ne bojte se ljudi!

Slišali smo, kako Jezus pravi učencem: Ne bojte se ljudi! Zakaj pa naj bi se bali ljudi? O čem govori Jezus? Današnji odlomek je nadaljevanje evangelija pretekle nedelje in ga je mogoče prav razumeti le v povezavi z njim. Spomnimo se, da je Jezus videl množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja. Zasmilile so se mu, zato je izbral dvanajstere in jih poslal oznanjat ne med pogane, ampak k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spodbudil jih je z besedami: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«