Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« (Lk 10,25-37)

Kaj naj storim,

da dosežem večno življenje, je vprašanje, na katero skuša Jezus odgovoriti. Kaj razume pod večno življenje učitelj postave? Nebesa? Stara zaveza, še ne pozna pojma večnega življenja, kakor ga poznamo mi. Po smrti je za Jude obstajal šeól – nekakšen kraj mrtvih, senc, kjer ni življenja, veselja ali odnosa z Bogom. Zato v psalmu 88 beremo: »Bodo mar vstale sence, da bi te slavile?« Vprašanje večnega življenja je bilo za vernega juda najbrž bolj vprašanje božjega blagoslova. Blagostanje pri družini in živini je pomenilo, da je Bog z njim. Kasneje se je oblikovala tudi misel o vstajenju mrtvih.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,1-12.17-20)

Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove

Ob današnjem odlomku lahko nadaljujemo razmišljanje pretekle nedelje. Spomnimo se, kaj se je zgodilo. Srečala sta se dva dobra prijatelja: Jezus in Peter. Oba sta prestala težke preizkušnje. Jezus je hudo trpel in umrl na križu, apostol Peter ga je v tistem trenutku zatajil in hkrati doživljal njegov navidezni poraz. Ne glede na to, kar se je zgodilo, je Jezus Petru ob srečanju mirno rekel: Peter, ali me ljubiš bolj kot tile. Potem mu je naročil, naj pase njegovo čredo.

Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!« (Jn 21,15-19)

Ali me ljubiš bolj kot tile?

Srečanje med Jezusom in učenci, o katerem smo danes slišali, se je zgodilo po vstajenju. Torej je za Petrom že izkušnja trikratne zatajitve. Spomnimo se, kako je Jezusu zatrjeval, da ne sme trpeti in da je zanj pripravljen dati celo življenje. Ko pa je hotel videti, kaj se z njegovim Učiteljem dogaja pri Pilatu, ga je trikrat zatajil. Zbal se je namreč, da ne bi prejeli še njega.

Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« (Lk 9,18-24)

Hoditi za Jezusom, pomeni hoditi po poti križa!

Odlomek, ki smo ga slišali, se začenja s poročilom o Jezusovi molitvi. Po navadi je Jezus molil sam in na samem, a tokrat so bili z njim tudi učenci. Zdi se, da je vprašanje, ki ga je nanje naslovil, kaj pravijo ljudje, kdo sem, del molitve. Iz odlomka je namreč razumeti, da se je ta pogovor odvijal znotraj nje. Iz tega že lahko razumemo, da je za Jezusa vprašanje, kdo je on za nas, pomemben del naših molitev. Drugi poudarek, ki nam ga prinaša Jezusov odgovor, je, da podobe Odrešenika ni mogoče ločiti od njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Središče Jezusovega življenja je prav trpljenje, ko bo zavrnjen in umorjen. Temu pa sledi še misel o nas kot njegovih učencih. Če hočemo hoditi za Njim, moramo hoditi po poti zavrženosti in križa.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« Jn 16,12-15

Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico

Jezus je učencem v naprej povedal, da bo odšel od njih. Zavedal se je, da vsega, kar jim govori, še ne morejo razumeti. Gotovo niso razumeli trpljenja, ki ga bo moral sprejeti. Upali so na zmago, a je bila ta zelo drugačna od tiste, ki so si jo predstavljali. Jezus jim je s tem predstavljal, kako v spoznavanju resnice lahko rastejo, hkrati pa govoril tudi o delovanju Svete Trojice. Razlagal jim o Duhu resnice, ki ga bo razodeval, ko bo jemal iz njegovega in o Očetu, ki ga bo oznanjal. Tako poudarja, da je Bog kljub raznolikosti v sebi edin. To razodetje Svete Trojice lahko razumemo kot vodilo za naše notranje delovanje in odnose. Bog želi, da bi bili tudi mi tako edini in povezani v eno občestvo. Vabi nas v dialog, v katerem spoznavamo resnico, ki je ena sama.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,15-16.23-26)

Oče vam bo dal drugega Tolažnika

Ko je Jezus odhajal od svojih učencev, jim je obljubil drugega Tolažnika. S tem je jasno povedal, da je bil on prvi Tolažnik. Že tukaj se mi zatakne. Zakaj pa bi bil Jezus tolažnik svojih učencev? Saj jim ni bilo posebej hudo hoditi za tako dobrim Učiteljem? Učil jih je ljubezni, preizkušenj zanje še ni bilo. Zakaj bi on sebe imenoval Tolažnik?

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi

Slišali smo Jezusovo oporoko. Očeta prosi za svoje učence, da bi bili vsi eno, kakor je Oče v njem in On v Očetu. To je Jezusova temeljna želja, oporoka, ko se poslavlja od njih. Za to je živel, to je oznanjal. Prevzel je človeško naravo, da je lahko stopil med nas in hodil z nami. Edinosti ni uresničil le z Očetom, ampak tudi z nami. Iz tega nenazadnje sledi tudi eno najmočnejših njegovih sporočil, tj. da smo med seboj bratje in sestre, o čemer smo razmišljali preteklo nedeljo.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí. (Jn 14,23-29)

Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede

Jezus ljubezen do Njega povezuje s tem, da se držimo njegove besede. Njegova beseda je beseda o ljubezni. Lahko bi rekli, da nam spet naroča, naj se ljubimo med seboj, kakor nas je On ljubil. Držati se njegove besede pomeni ljubiti.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,31-35)

Drugačna ljubezen

Še vedno smo v velikonočnem času, božja beseda pa nas vrača v dvorano zadnje večerje, kjer se Jezus poslavlja od svojih učencev. Naroča jim, naj se ljubijo med seboj. Zdi se, da nas Cerkev vabi, naj velikonočni čas ne postane prazen, naj ne pozabimo bistva Jezusovega vstajenja. Želi nam reči: »Kristus je vstal, ker je ljubil do konca. Ljubiti je tudi vaša naloga!«

Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,27-30

Moje ovce poslušajo moj glas

Evangelij nam danes prinaša prisrčno podobo dobrega pastirja in njegove črede. Čeprav ne doživljamo teh prizorov v svoji bližini, pa si lahko predstavljamo, kako tesno povezanost ustvarja odnos med pastirjem in ovco. Ovca se mora odtrgati od še tako dobre paše, če jo pastir žene naprej. Zaupati mu mora, da jo pelje na boljši in varnejši kraj. Lahko v tistem trenutku zanjo to ni najboljše, a je potrebno zaradi drugih ipd. Zaupati mora, da dobri pastir vedno poskrbi za vse. Zaupanje je temelj odnosa, o katerem govori Jezus, ki pravi, da ovce poslušajo njegov glas, da jih pozna, one pa hodijo za njim.