Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)

Krščeni s Svetim Duhom in ognjem

Praznik Jezusovega krsta zaobjema božično skrivnost. V sebi nosi celotno sporočilo božjega rojstva. Na božični dan in preteklo nedeljo smo poslušali evangeljski odlomek o Besedi, ki je prišla na svet. V njem je tudi nekakšno povabilo, naj se rodimo iz Boga, da bi postali božji otroci, kajti 'rojeni iz mesa in iz volje moža' ne morejo biti deležni božjega otroštva.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Da bi bili rojeni iz Boga in bi kazali na Luč

S tem evangeljskim odlomkom se v božičnem času srečamo vedno dvakrat: prvič na božič pri popoldanski maši, drugič na drugo nedeljo po božiču. Spomnimo se, o čem smo ob njem že razmišljali. Iskali smo odgovor na vprašanje, ali smo luč sami ali kažemo na Luč, ali smo rojeni iz mesa ali iz Boga? Pri tem so nam bile v pomoč jaslice. Ob osrednjem delu jaslic, ki prikazuje, kako Bog prihaja med nas, da bi začutili njegovo ljubezen in se čutili sprejete, smo se vprašali, na čem gradimo svojo vrednost in veselje nad seboj. Če je On naša Luč, potem je On naše veselje. Če se rojevamo iz Boga, je on naše življenje, če pa vztrajamo pri lastni moči, je vse v naših rokah, potem smo pogosto v strahu in negotovosti.

Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. (Lk 2,41-52)

Pred nami sta danes dva pomembna poudarka: škofje kot predstavniki delnih cerkvah po svojih stolnicah odpirajo svetoletna vrata in nas vabijo, da vstopimo v sveto leto pod geslom romarji upanja. Drugi poudarek nam predstavlja prva nedelja po božiču, ko obhajamo nedeljo Svete družine.

Po papeževi besedi naj bi upanje zajeli iz srečanja s Kristusom. To upanje, ki nam ga daje srečanje z Njim, ki stopa med nas v božični skrivnosti, smo v svetem letu povabljeni prinesti svetu. Papež našteva, kje vse naj prinesemo upanje:

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Ni bil on luč … rojeni iz mesa ali iz Boga …

Evangeljski odlomek za božično dnevno mašo – ne polnočno ali jutranjo – ostaja vedno isti. Drugi se spreminjajo, tega pa vsako leto poslušamo pri dnevni maši. Bere se kot nekakšen refren, zato se najbrž človek težko ustavi ob eni ali drugi misli. Ob pogledu na jaslice so me posebej nagovorile besede: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o Luči,« ter ob Janezovem razmišljanju o rojenih iz mesa na eni strani ter iz Boga na drugi.

Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilìje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko bi naj rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njemu in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Posnemati Kristusa v služenju ubogim

Dragi bratje in sestre lepo pozdravljeni v tej sveti božični noči. Ko ste stopili v cerkev, so vas pozdravile jaslice, še prej pa napisi na stebrih (Lačen sem bil in ste mi dali jesti …). Upam, da niso zbudili v vas najprej občutka krivde, da ste koga pustili lačnega ali žejnega, bolnega ali tujca, ne da bi ga obiskali in sprejeli.

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,39-45)

Marija je vstala in se v naglici odpravila v gore

Četrta adventna nedelja je že in božič je pred vrati. Pretekli trije nedeljski evangeljski odlomki so nas vabili, da se vzravnamo in dvignemo glave; da z Marijo premislimo, kaj se nam dogaja in to pogumno delimo z bližnjimi; da ne ostajamo samo v razmišljanju, kje smo sami, kar je seveda potrebno, ampak da iz veselja nad podarjenim poskrbimo za bližnje. Današnji evangelij nas ob Marijinem zgledu pošilja na pot. Zdi se, da ni dovolj, da poskrbimo le za tiste, ki nas obdajajo, ampak da stopimo dlje.

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij. (Lk 3,10-18)

Bodite zadovoljni in poskrbite za bližnje

Ob evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, me vedno znova preseneča Janezova preprostost in konkretnost. Od asketa kot je on, bi pričakovali bolj zahtevne naloge v pripravi na prihod Odrešenika. On pa, če nekoliko poenostavimo, ljudi vabi, naj bodo najprej zadovoljni s tem, kar so in kar imajo. Nadaljuje, naj bodo pozorni do svojih bližnjih. Ne pričakuje posebne pozornosti, ampak le da, kar so in kar imajo, delijo z bližnjimi. Poglejmo še enkrat:

• vseh vrst ljudem pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.«

• cestninarjem: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.«

• vojakom: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«

Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj

Tokrat pade praznik Brezmadežnega spočetja device Marije na drugo adventno nedeljo. Pred nami je srečanje med Marijo in angelom, ki govori o Jezusovem, ne o Marijinem, spočetju. Kljub temu da odlomek ni ne od advente nedelje niti ne govori o Marijinem brezmadežnem spočetju, je zgovoren v obeh pogledih.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,25-28.34-36)

Vzravnajte se in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje

Že tretjo nedeljo poslušamo težke odlomke. Dvakrat nam božja beseda prinaša besede o koncu sveta, na nedeljo Kristusa Kralja pa smo brali o Jezusu, ki čaka na Pilatovo obsodbo. Razumemo lahko, da so takšna besedila povabilo, da se pripravimo na svoj konec. Na videz nelogično pa je, da z besedami o koncu sveta začenjamo adventni čas in novo Cerkveno leto. Mar ni adventni čas veselo pričakovanje Božiča? Zakaj torej besede o koncu?

Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,33-37)

Jezus je prišel, da pričuje za resnico

V današnjem evangeliju Jezus pred Pilatom pove, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta in nadaljuje, da je prišel, da pričuje za resnico. Njegovo kraljestvo je torej kraljestvo resnice; kraljestvo tega sveta pa je kraljestvo laži. Poglejmo okrog sebe, v kakšnem kraljestvu živimo? Ali je v politiki, domači in tuji, pomembna resnica? Ne. Kdo pri nas sploh ve, kaj je res in kaj ne? Nič bolje ni v svetovnem merilu. Resnice nihče ne išče, ostaja le prizadevanje za všečen videz. Že preteklo nedeljo smo ugotavljali, da žal tudi v Cerkvi ni veliko drugače. V njenem središču naj bi bil Evangelij, katerega bistvo je skrb za uboge. Ko gre za konkretno vprašanje npr. prostorov za brezdomce, ostaja le pravica lastnikov, ne pa tudi dolžnost, da služimo ubogim. Kaj pa v družinah, ali je kaj drugače? Ali je najpomembnejše, kaj se v resnici med nami dogaja ali kakšni bomo izpadli? Ali se trudimo za resničnost in iskanje odgovorov na težave ali v prvi vrsti za lep videz? Nazadnje pridemo do sebe. Ali je 'naše kraljestvo' v tem, da smo resnični sami sebi in kot taki stopamo v odnose, ali je pomembnejše, kakšni izpademo?