Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jn 19,16-30)

Skrivnost trpljenja

Veliki petek nas vedo znova postavlja pred vprašanje trpljenja. Čemu je treba trpeti? Kakšen smisel ima trpljenje? Zakaj nas Bog trpljenja ni rešil? Ali res ne gre brez njega? Današnja družba ga noče sprejeti. Na vse načine želi zbežati pred njim. Tudi zato govorimo o prostovoljnem končanju življenja, splavu in še marsičem. 

Poročilo o Jezusovem trpljenju, kot ga je zapisal apostol Janez, nam ponuja nekatere odgovore na zgornja vprašanja. Spomnimo se, kako je Jezus dokončal svoje življenje na križu. Kaj so bile njegove zadnje besede? »Izpolnjeno je!« Mar ni to nenavadno? Kaj bi mi rekli na njegovem mestu? Kaj rečemo ob neuspehih, ko se nam stvari zalomijo, ko nas to ali ono boli, ko nam drugi ne nehajo nasprotovati? Ali ne rečemo največkrat: »Kaj nam je tega treba!?« Trpljenje, poraze in neuspehe pogosto doživljamo kot krivico, mar ne? 

Mar ni Jezusovo trpljenje po človeško gledano popolna krivica? Kakšen smisel je v tako krivičnem in groznem trpljenju? In vendar pravi Jezus v popolnem miru: »Izpolnjeno je«. Kaj je izpolnjeno? Jezus razume, da na križu izpolnjuje svoje poslanstvo. Prišel je, da izpriča resnico in izpolni Očetovo voljo. Svoj konec sprejme z neverjetnim mirom. V njem vidi izpolnitev svojega poslanstva. 

Za nas pa je trpljenje najpogosteje nekaj, kar je življenju po nepotrebnem dodano. Je nekaj, čemur bi se radi izognili in nad čemer običajno tarnamo. Jezus ga nasprotno vidi kot del življenja. Če v tej luči gledamo na njegovo trpljenje, vidimo, da je bilo prav to sestavni del njegovega življenja od začetka do konca. Bog je trpel:

• ko je tvegal zavrnitev s strani Marije, 
• ko je tvegal, da bo Jožef dal Marijo kamnati, ali pa jo bo odslovil,
• ko je bil že v jaslih zavržen,
• ko je moral bežati pred Herodom,
• ko je bil tujec v Egiptu,
• ko je trideset let ostajal v tihoti tesarske delavnice. Kakšno breme molka za Boga, ki bi lahko marsikaj povedal ali naredil?
• ko je prenašal nasprotovanje, ko je nastopil: Niso mu verjeli, da je Božji sin. Ni bil dovolj imeniten za judovsko elito. Doživljal je nasprotovanje vseh. Tudi domači so ga imeli za norega,
• ko so ga nazadnje obsodili prevare, hujskanja ljudstva, hudodelstva in krivoverstva.

Zakaj se Jezus ni izognil trpljenju? Njegova naloga je bila, da izpolni Očetovo voljo in da izpriča Resnico. Očitno mu je bilo jasno, da bo to zbujalo odpor, vendar se za to ni menil. Vedel je, da je izpolnitev njegovega življenja le v zvestobi Očetovi volji. Zato ni razmišljal o krivici. Nasprotno pa vidimo apostola Petra, ki bi rad trpljenju ubežal. Da bi se mu izognil, je zataji Jezusa. Ko se je v strahu za svoje življenje upiral trpljenju, je zanikal samega sebe. Ta dogodek kaže na resničnost Jezusovih besed: »Kdor hoče življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa ga izgubi, ga bo našel.«

Veliki petek nam torej govori, da je trpljenje del življenja. Če hočemo ostati zvesti Bogu, njegovemu načrtu za nas in sebi, bodo prišli tudi trpljenje in preizkušnje. Veliki petek nas vabi, da vse to sprejmemo. V luči izpolnitve svojega poslanstva, v luči zvestobe sebi, dobi trpljenje nov smisel. V tej luči ga je sprejemal Jezus vse življenje. Bog s trpljenjem pogosto ne 'špara'. Pripelje ga celo do popolnega absurda. Kljub temu ostaja v luči izpolnitve božjega načrta vedno smiselno, življenje pa lepo. 

Ne čakajmo na največje preizkušnje. Vsako trpljenje naj postaja naš sopotnik. V zaupanju, da nas ima Oče rad, ga sprejemajmo iz njegovih rok. Tako bo lahko na koncu, kakor pri Jezusu, postalo le še zadnji korak do izpolnitve Očetove volje. Naj bodo tudi naše besede na koncu življenja izgovorjene v miru: Izpolnjeno je.