Umetniška ponudba

Mihaela Žakelj Ogrin je bila rojena 19.7.1969 v Ljubljani, kjer je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje. V študijskem letu 88/89 se je vpisala na Oddelek za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in leta 1993 diplomirala pri prof. Dragici Čadež iz kiparstva in pri prof. Ivu Mršniku iz grafike, pri obeh na temo Povnanjanje notranjega. Za svoje diplomsko delo je leta 1993 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Živi in ustvarja v Žireh.

Mihaela Žakelj Ogrin se v domu duhovnih vaj na Mirenskem Gradu predstavlja tudi z izborom grafik iz ciklusa premišljevanj skrivnosti molitve rožnega venca.

Pobudo oziroma inspiracijo je našla kar v domači Žirovski cerkvi, kjer naj bi vitraži nadomestili zavese na oknih, ki prepuščajo preveč svetlobe v sakralni prostor. Premišljen izbor formatov, »ki s svojo ozkostjo in pokončnostjo daje polet in sili v nebo, kakor molitev dviga našo vsakdanjost iz dna«, kakor sama pravi, podpira vsebino likovnih del. Svojo pripoved podaja s preprostimi likovnimi izrazili, poenostavljenimi barvnimi ploskvami postavljenimi ena ob drugo, in z linijami mehkih oblik, ki se povezujejo in prepletajo v dinamičnih ritmih. Ekspresiven izraz in dramatiko dogajanja podkrepi z izmenjavo kontrastov med svetlobo zlato rumene in modrino teme, ki jo mehča s prehodi oranžnih in rdečih tonov. Z izborom »okorne tehnike lesoreza, ki te prisili, da vse stvari nekako poenostaviš oziroma se skoncentriraš le na bistveno« kakor se je izrazila avtorica, nam podaja zgodbo življenja Božjega sina, ki se je spustil k človeku, ki je prišel v našo vsakdanjost, v našo navadnost in je postal eden izmed nas. Z nami je nosil težo življenja, veselje in žalost, trpljenje in radost… Pred nami in za nas je prehodil pot skozi izničenje v smrt in vstajenje v novo življenje.

Spočetje novega življenja prinaša radost, veselje, pa vendar tudi bojazni in strahove. Za to je potreben pogum, pogum skloniti se, sprejeti, prepustiti se vsemu, kar je neznano in prihaja, da obrne naše življenje na glavo, podre naš ustaljeni ritem, naše navade, načrte, pričakovanja… - VESELI SE – sprejeti in nositi. Sklonjena drža Žene izraža ponižnost, prestrašenost nad veličino dogodka, vdano sprejetje Božjega načrta. Angel prinaša veselo novico, ki presega naše sposobnosti dojemanja, prinaša svetlobo, podpira, opogumlja, prinaša uresničenje Nečesa velikega, nedoumljivega, vendar čaka na naše privoljenje. Svetloba se preliva iz ene osebe v drugo in se širi naprej. S svetlobo – v moči Svetega Duha se izvršuje začetek uresničenja novega življenja.

BLAGOR JI, ki je verovala, zakaj uresničila se je napoved… Srečanje dveh žena, ki sta okusili Božjo moč v svojem življenju, se prepoznata v Svetem Duhu. Srečanje preide v objem – povezanost - ki ga izražajo zaokrožene linije rok in izbruhne v hvalnico, v slavljenje, ki ga Marija izrazi z držo orante v svojem Magnificat. Avtorica apelira na naša srečanja. Kako se mi srečujemo, kolikokrat se v resnici srečamo drug z drugim, kolikokrat nam je srečanje tisto, ki prebudi življenje v drugem. Kakor se ob srečanju zgane dete v telesu Elizabete, kolikokrat se ob srečanju zgane dete v nas? Zares se lahko srečamo samo ko smo odprti Bogu, ko smo odprti življenju, ljubezni, brez mask in obrambnih mehanizmov,brez predsodkov in nezaupljivosti… UJETI…v nesposobnost zares srečati se.

ROJSTVO OTROKA –EMANUEL – BOG Z NAMI. Dete počiva v naročju očeta in matere kakor v gnezdu , ki ga spletajo krožna postavitev rok in obrazov. Kljub nemogoči situaciji, v kateri se je znašla Sveta družina ob rojstvu Božjega otroka, saj nikjer ni bilo prostora zanju, pa starša ostajata trdna v zaupanju v Božjo previdnost, ki za vse poskrbi. Marija in Jožef sta kakor steber pokončno vzravnana, trdna v veri, objeta z Božjim varstvom – z angelom ki ju objema. Edino zavetje in varnost za otroka je njuna ljubezen in enotnost. Kako pa je z nami? V kolikih hišah, domovih je prostor za življenje se ob teh podobah lahko vprašamo mi, Kakšna je naša notranja drža?

Darovanje v templju – TA JE POSTAVLJEN V PADEC IN VSTAJENJE…,Kontrastna postavitev oglatih in zaobljenih ploskev, močnejše barve in togost figur poudarjajo trpljenje ob darovanju najdražjega, trpljenje, ki se nam vedno upira, a tu je sprejeto in darovano. Diagonala, ki se dviga od desne proti levi izraža brezizhodnost položaja, željo po obračanju nazaj. » A prav bolečina, ki doseže skrajno mejo in jo nekdo zna sprejeti ..-. po njej prihaja rešitev. Nekakšen nesmisel za ta svet«, pravi avtorica. Diagonala zaokroži v zanko okli darovanega otroka in se vrača nazaj od desne proti levi ter se križa v meču. Meč bolečin v nasprotju z Lučjo. Disharmonija, ki nas lahko osvobodi in prehaja v odrešitev.

POSVETI JIH Z RESNICO. Jezus pred svojim trpljenjem moli za svoje učence. Ve, kaj se bo z njim zgodilo, ve kdo ga bo izdal. A kljub temu ostaja odprt v ljubezni. Njegova molitev se v prepletanju rumenih in rdečih ploskev kakor plamenica dviga k nebu in nosi s seboj vse, ki mu želijo ostati zvesti Le eden se obrača stran. Sklonjen odhaja v temo. Izbral si je druge cilje…

IN ZA POT KAMOR GREM VESTE. Gora zavita v temo. Vsi so se pohujšali, se razbežali, obračajo se stran. Nekdo gleda od daleč. Redki stojijo ob strani, le ena oseba podaja roko… Pot ožarjena s svetlobo preseka temo in se dvigne v nebo. Pot križa. Nesmisel trpljenja, nesmisel smrti… On pa je nosil naše grehe, nadel si je naše bolečine… mi pa … smo ga imeli za udarjenega od Boga…

ŽENA ZAKAJ JOKAŠ, KOGA IŠČEŠ? Žena se sklanja – s pogledom obrnjena v temo, v grob, v smrt. Končano je njeno upanje. A njega ni. Ne more verjeti. Še truplo so ukradli. Še vedno kar išče in gleda v grob. Ne more se sprijazniti.. Svetloba Vstalega prežari njeno srce, razsvetli temo v grobu, razbije oklep smrti – obrne njen pogled, Ni ga tukaj, vstal je. Ko jo pokliče po imenu, ga prepozna. Njena žalost se spremeni v nepopisno veselje in radost. Izbruh svetlobe jo je prežaril, izbruh spoznanja, pečat srečanja z Živim. Hiti povedat vsem, pa jo le čudno gledajo. Imajo jo za zmešano…

VNEBOVZETJE DEVICE – ZAKAJ TO KAR JE UNIČLJIVO, si mora obleči neuničljivost. V podobi Marijinega vnebovzetja avtorica uzre idealno podobo med možem in ženo. Spajanje ploskev, ki v plapolanju plamena prehaja in se preliva iz ene v drugo figuro poudarja enost. Brezčasje. Barve so tu modre, sinje modre, kot skrivnost, ki ostaja daleč, a je vseeno prisotna tu in za nas. Kakor plamen, ki se použije in zgori, zgori in použije se vse, kar je minljivo, ostane pa to, kar je večno…
Mihaela nam v svojih grafikah prinaša veselo oznanilo upanja. Skozi njena premišljevanja postaja ta zgodba tudi naša zgodba, saj govori tudi o nas, o našem preprostem vsakdanu, o naših upih in radostih o naših strahovih in nemoči. Osmišlja naše življenje, naše napore, in trpljenje, ki bi sicer ostalo brezplodno. Tanja-Pina

Kontakt:
Mihaela Žakelj Ogrin
GSM: 051 265 807
e-mail: mihaelazakelj@gmail.com

DOSEDANJE RAZSTAVE

  • 1991 skupinska razstava na gradu Snežnik pri Cerknici
  • 1992 kiparska razstava študentov Pedagoške fakultete na Vrhniki
  • 1992 skupna razstava študentov in profesorjev na Ljubljanski in Mariborski Pedagoški fakulteti
  • 1992 samostojna razstava kipov in grafik na Pedagoški fakulteti Maribor
  • 1993 razstava del študentov likovne smeri Pedagoške fakultete v Mestni galeriji v Ljubljani
  • 1994 samostojna razstava grafik »Luč vrezana v temo« v Mladinskem informacijskem centru v Ljubljani
  • 1994 samostojna razstava grafik »Povnanjenje notranjenega« v galeriji Ars sacra v Mariboru
  • 1995 razstava kipov in grafik »Luč vrezana v temo« v galeriji Mežnarija v Mengšu
  • 1996 kipi in grafike »Licht in der Dunkelheit« v Art Office Galerie v Gradcu v Avstriji
  • 1996 skupinska razstava v galeriji Sončna pesem na Brezjah
  • 1997 razstava kipov in grafik »Izraz doživetega« v Žireh
  • 1997 samostojna razstava »Božične zgodbe« v Galeriji Loškega muzeja v Škofji Loki
  • 1998 postavitev kipov in grafik v Domu sv. Jožefa na Jožefovem hribu nad Celjem
  • 1998 razstava »Šepet vetra in nočne more« v galeriji hotela Kokra na Brdu pri Kranju
  • 2000 skupinska razstava v Galeriji v Stični
  • 2000 skupinska razstava udeležencev kolonije Mirenski Grad
  • 2000 samostojna razstava kipov in grafik v hotelu Bellevue na Šmarjetni gori
  • 2001 samostojna razstava grafik in kipov v Škofji Loki, Žigonova hiša, pod naslovom "To troje"
  • 2002 "Vera, upanje, ljubezen", Zavod sv. Stanislava, Šentvid
  • 2002 "Vera, upanje, ljubezen", galerija Mirenski Grad
  • 2002 "Božične zgodbe", Sv. Križ-Podbočje
  • 2003 "Luč v temi", Leskovec pri Krškem
  • 2004 Štiblc, Mežica, Kristalna dvorana, Dolenjske Toplice
  • 2005 Mednarodna kiparska kolonija in skupinska razstava, Nötsch,
  • 2005 Skupinska razstava jaslic, Žiri,
  • 2005 Skupinska razstava žirovskih umetnikov, Žiri
  • 2006 Mednarodna skupinska razstava jaslic, Sveta Gora
  • 2007 Skupinska razstava pirhov in velikonočnih motivov, Žiri,
  • 2007 Skupinska razstava jaslic, Stara Loka,
  • 2007 Kavarna NUK Ljubljana,
  • 2009 »Plameni upanja«, Dom na Fari Škofja Loka,
  • 2009 Skupinska razstava Zavod sv. Stanislava Ljubljana,
  • 2009 »Plameni upanja«, Gnidovčev dom, Mirenski Grad.
  • 2010 "S svetlobo premagamo temo", Mirenski Grad.
  • 2011 »Po Njegovi poti« Galerija v zvoniku, Žiri
  • 2011 Skupinska razstava Jaslic, Veržej
  • 2011 Skupinska razstava jaslic Sveta gora
  • 2011 »Srečanje« skupinska razstava Gnidovčev dom, Mirenski grad
  • 2011 »Skrivnosti življenja« Galerija Hiša sonca Logatec
  • 2013 »Objem življenja« mestna galerija Šoštanj
  • 2013 Dom upokojencev Idrija
  • 2014 »Blagor ubogim v duhu« Finžgarjeva galerija, Ljubljana
  • 2015 »Blagor ubogim v duhu«, grafike in kipi, galerija DPD svoboda, Žiri
  • 2016 Skupinska razstava jaslic Sveta gora
  • 2018 Skupinska razstava slovenskih jaslic Veržej


O umetniškem ustvarjanju Mihaele Žakelj so zapisali:

Matej Metlikovič razmišlja ob njenih grafikah:
»… Prepričan sem, da bo ob gledanju teh podob in ob meditaciji psalmov vsakdo mogel najti stik s svojim notranjim bitjem, ki je pogosto izsušeno, kot plošča starega lesa, a obenem polno sledov življenja, slutenj in hrepenenj, žejno Življenja, ki je luč, svetloba, gibanje in neskaljena radost. Posebej še, če vemo, če verujemo, da je to Življenje, ta luč, svetloba, prišla na svet, v temo. Tavajoči se obračamo za njo, se ji odzivamo, ji skušamo slediti, četudi izkušamo, da njena lepota in skladnost tudi boli, saj se vrezuje v nas, kot v grafično ploščo; zavedamo se, da je za vsak odtis lepote potrebno iti pod prešo, v stisko … A kam, h komu naj vendar pojdemo, saj le tu, pri Velikem umetniku, pri Večnem Mojstru najdemo besede večnega življenja, ki nikdar ne minejo.«

Dušan Koman je v svoji kritiki o njej zapisal:
»… Mihaelo Žakelj poznamo kot kiparko in grafičarko, ki išče motive za svoja dela predvsem v svetu Biblije, te pa interpretira na način, ki odseva njeno osebno dojemanje teh tem. Njena likovna govorica je ekspresionistična, tako v grafikah, kot v kipih.Tej svoji usmeritvi ostaja zvesta še naprej, raziskovanja izraznih možnosti pa jo vodijo v osvajanje novih dimenzij …«
Mojca Polona Vavpotič njeno ustvarjanje in miselno ozadje označi takole:
»... V središču umetničinega ustvarjanja je človek. Človek spremenjen v znak, šablono, fosilni odtis, v simbol … V njeni glini je mnogokrat ujeta bežnost, trenutek, površinska napetost, odsev ali lebdeče trajanje.Njene podobe nas nagovarjajo z različnimi duhovnimi stanji in med njimi traja globok dialog, živa govorica vere, ljubezni upanja in medčloveške bližine. Podobe so sugerirane, z veliko občutljivostjo, v kateri utelešajo bistvene sakralne zgodbe, katerim se približujemo z lastnim doslednim opazovanjem …«

Jure Svoljšak je ob otvoritvi razstave povedal:
Mihaela Žakelj Ogrin je od 1994 leta mentorica likovnih delavnic na poletnih raziskovalnih in zimskih duhovnih taborih za slepe in slabovidne, ki potekajo pod okriljem škofijske Karitas Ljubljana. Mladi so se z njeno pomočjo preizkusili v različnih likovnih tehnikah in oblikovanju različnih materialov. 1994. leta je v Galeriji Mežnarija v Mengšu postavila razstavo izdelkov slepih in slabovidnih iz vse Slovenije, ki so nastali na taboru v Vrtovčevem domu na Visokem pri Poljanah, 1995 pa svojo samostojno razstavo kipov in grafik »Luč vrezana v temo«. Razstavi sta bili prijazni za osebe s posebnimi potrebami. Vodilne talne črte, vodilna vrvica, posebni okrogli podstavki, napisi v povečanem tisku in Braillovi pisavi, so omogočili popolnoma samostojen ogled razstavljenih kipov in grafik slabovidnim in slepim osebam.