Papež Leon XIV. – nagovori in spodbude

To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom položil v njihovo notranjost in jo zapisal v njihovo srce. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. (Jer 31,33)

[Bratje,] »živimo marveč iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus. Iz njega dobiva rast celotno telo, po delovanju združeno in spojeno z njim, ob sodelovanju celotnega veziva, v skladu z mero slehernega dela, tako da omogoča rast telesa in gradi samega sebe v ljubezni.« (Ef 4,15-16)

[Kristus,] je podoba nevidnega Boga […] in on je tudi glava telesa, to je Cerkve. […] Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih. (Kol 1,15.18.19-20)

 »Ti pa, [Timotej,] ostajaj pri tem, česar si se naučil in kar si v veri sprejel, saj veš, od koga si se naučil in da že od otroštva poznaš Sveto pismo, ki ti more dati modrost za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje in za vzgojo v pravičnosti.« (2 Tim 3,14-16)

[Jezus je rekel svojim učencem:] »To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,25-26)

Jezus je rekel: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta; že zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.« (Jn 14,6-9)

[Jezus je rekel svojim učencem:] »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« (Jn 15,15)

Homilija papeža Leona XIV. za Gospodovo razglašenje 2025 Dragi bratje in sestre!  Evangelij (prim. Mt 2,1-12) nam je opisal neizmerno veselje modrih, ko so znova zagledali zvezdo (prim. v. 10), pa tudi vznemirjenost, ki sta jo ob njihovem iskanju doživela Herod in ves Jeruzalem (prim. v. 3). Pri bogojavljanjih Sveto pismo nikoli ne prikriva takšnih nasprotij: veselje in vznemirjenost, odpor in poslušnost, strah in hrepenenje. Danes obhajamo Gospodovo razglašenje z zavestjo, da v njegovi navzočnosti nič ne ostane tako, kot je bilo prej. To je začetek upanja. Bog se razodeva in nič ne more ostati nespremenjeno. Konča se neka vrsta miru, tista, ki malodušne sili k ponavljanju: »Nič novega ni pod soncem« (Prd 1,9). Začenja se nekaj, od česar sta odvisna sedanjost in prihodnost, kakor napoveduje prerok: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj« (Iz 60,1).

Poslanica svetega očeta Leona XIV. za 59. svetovni dan miru 1. januar 2026   »Mir s teboj!«  Ta starodavni pozdrav, ki je še danes v mnogih kulturah nekaj vsakdanjega, je v velikonočnem večeru na ustnicah vstalega Jezusa dobil  novo moč. »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21), je njegova beseda, ki ne samo vošči, ampak uresničuje dokončno spremembo v tistih, ki ga sprejmejo, s tem pa tudi v vsej resničnosti. Zato nasledniki apostolov vsak dan in po vsem svetu dajejo glas najtišji revoluciji: »Mir z vami!« Od večera moje izvolitve za rimskega škofa sem želel svoj pozdrav vključiti v to zborno oznanilo. In to želim poudariti: to je mir vstalega Kristusa, razorožen in razorožujoč, ponižen in vztrajen mir. Prihaja od Boga, od Boga, ki brezpogojno ljubi vse.[1]

Njemu pa, ki more v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, po môči, delujoči v nas, njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen. (Ef 3,20-21)