Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja (Mr 9,30-37) pripoveduje, da so med potjo proti Jeruzalemu učenci razpravljali kdo med njimi je največji. Tedaj jim je Jezus namenil zelo močan stavek, ki je veljaven tudi za nas danes: 'Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.' Če hočeš biti prvi, pojdi v vrsti na zadnje mesto in služi vsem.  S tem klenim stavkom je Gospod napovedal spremembo. Na glavo je obrnil kriterije, kaj zares velja. Vrednost neke osebe ni več odvisna od vloge, ki jo ima, od uspeha, ki ga ima, od dela, ki ga opravlja, od denarja v banki. Ne, ni odvisna od tega, veličino in uspeh Božje oči merijo drugače, upoštevajo služenje. Ne to, kar kdo ima, ampak kar kdo da. Hočeš biti prvi? Služi. To je pot.

Papež Frančišek je po prihodu v narodno svetišče Marije sedem žalosti Šaštin na 4. dan svojega apostolskega potovanja na Slovaškem, v sredo, 15. septembra, pred sveto mašo vodil molitev s škofi.

Marija je pot, ki nas vodi v Kristusovo Srce »V Jeruzalemskem templju se Marijine roke iztegujejo proti rokam ostarelega Simeona, ki more sprejeti Jezusa in ga prepoznati kot Mesija, poslanega za rešitev Izraela. V tem prizoru zremo, kdo je Marija: je Mati, ki nam podarja Sina Jezusa. Zato jo ljubimo in častimo. In v tem narodnem svetišču v Šaštinu se slovaško ljudstvo zbira z vero in s pobožnostjo, ker ve, da nam Ona podarja Jezusa. V logotipu tega apostolskega potovanja je narisana pot znotraj srca, nad katerim je križ: Marija je pot, ki nas vodi v Srce Kristusa, ki je dal življenje iz ljubezni do nas.

»Dragi mladi, dragi bratje in sestre, dobrý večer! [dober večer!]   Z veseljem sem prisluhnil besedam msgr. Bernarda, vašim pričevanjem in vašim vprašanjem. Zastavili ste jih tri in poskušal vam bom nanje odgovoriti.

»Križ je bil sredstvo smrti in vendar je od tam prišlo življenje »Mi – pravi sveti Pavel – oznanjamo Kristusa, križanega […], Božjo moč in Božjo modrost.« Po drugi strani apostol ne skriva, da križ v očeh človeške modrosti predstavlja vse kaj drugega: je »spotika« in »nespamet« (1 Kor 1,23-24). Križ je bil sredstvo smrti in vendar je od tam prišlo življenje. Bil je to, česar nihče ni hotel gledati, in vendar nam je razodel lepoto Božje ljubezni. Zato ga sveto Božje ljudstvo časti in ga bogoslužje obhaja na današnji praznik. Evangelij sv. Janeza nas vodi za roko in nam pomaga vstopiti v to skrivnost. Evangelist je bil namreč prav tam, pod križem. Zre Jezusa, že mrtvega, pribitega na križ, in zapiše: »Tisti, ki je videl, je pričeval.« (Jn 19,35) Sveti Janez vidi in pričuje.

Dragi bratje škofje, dragi duhovniki, redovnice, redovniki in bogoslovci, dragi katehisti, sestre in bratje, dober dan! Z veseljem vas pozdravljam in se zahvaljujem msgr. Stanislavu Zvolenskýmu za besede, ki mi jih je namenil. Hvala za povabilo, da se med vami počutim doma: prihajam kot vaš brat, zato se čutim eden izmed vas. Tukaj sem, da bi z vami delil vašo pot, to mora početi škof, papež, vaša vprašanja, pričakovanja in upanja te Cerkve in te države. Če govorim o državi, sem prišel reči gospe predsednici Slovaške, da je to poezija. Podeliti to je bil način prve krščanske skupnosti: bili so vztrajni in enodušni, hodili so skupaj (prim. Apd 1,12-14. Tudi prepirali so se, a so hodili skupaj.

Jezus tudi nas sprašuje: »Kdo sem zate?« V Cezareji Filipovi Jezus vpraša učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29) To vprašanje učence spravi v težavo in predstavlja preobrat na njihovi poti za Učiteljem. Dobro so poznali Jezusa, niso bili več začetniki: z Njim so si bili domači, bili so priče mnogih čudežev, ki jih je storil, njegov nauk je nanje naredil globok vtis, sledili so mu, kamorkoli je šel. In kljub temu še niso razmišljali tako kot On. Manjkal je odločilen prehod: od občudovanja Jezusa k posnemanju Jezusa. Tudi danes Gospod svoj pogled usmerja na vsakega izmed nas in nas sprašuje osebno: »Kdo pa sem jaz resnično zate?« Kdo sem zate? To je vprašanje, ki je namenjeno vsakemu izmed nas, in ne terja le natančnega odgovora, ki smo se ga naučili pri verouku, ampak oseben odgovor, odgovor življenja. Iz tega odgovora se rodi prenova življenja učencev. To se zgodi preko treh prehodov, ki so jih storili učenci in ki jih moremo narediti tudi mi: Jezusovo oznanilo, razločevanje z Jezusom, pot za Jezusom.

»Dragi bratje!   Vesel sem, da sem vas srečal. Vaše besede, za katere se vam zahvaljujem, in vaša navzočnost drug ob drugem izražajo veliko željo po edinosti. Pripovedujejo o poti, ki je včasih strma, včasih naporna, a se je lotevate s pogumom in dobro voljo ter se med seboj podpirate pod pogledom Najvišjega, ki blagoslavlja brate in sestre, ki živijo skupaj (prim. Ps 133,1). Vidim vas, bratje v veri v Kristusa, in blagoslavljam pot občestva, po kateri hodite. V mislih sem usmerjen v opatijo Pannonhalma, živo duhovno središče te države, kjer ste se pred tremi meseci srečali, da bi skupaj razmišljali in molili. Skupaj moliti drug za drugega in v ljubezni delati drug z drugim za ta svet, ki ga Bog tako ljubi (prim. Jn 3,16): to je najbolj konkretna pot k popolni enosti.

»Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.« (Gal 3,26-29) »Bratje in sestre, dober dan! Nadaljujemo pot poglabljanja naše vere v luči pisma svetega Pavla Galačanom. Apostol vztraja s temi kristjani, da ne bi pozabili na novost Božjega razodetja, ki jim je bila oznanjena. V popolnem soglasju z evangelistom Janezom (prim. 1 Jn 3,1-2) Pavel poudarja, da nam je vera v Jezusa Kristusa omogočila, da smo resnično postali Božji otroci in tudi njegovi dediči. Kristjani to, da smo Božji otroci, pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Namesto tega je dobro, da se vedno hvaležno spominjamo trenutka, ko smo to postali, torej našega krsta, da bi z večjo zavestjo živeli velik dar, ki smo ga prejeli.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja Jezusa, ki opravi ozdravitev gluhoneme osebe. V pripovedi napravi vtis način, s katerim Jezus stori to čudežno znamenje. Takole naredi: gluhonemega povede na samo, vtakne mu prste v ušesa in se s slino dotakne jezika, zatem pogleda v nebo, zavzdihne in pravi 'Effatà', to je 'Odpri se!' (prim. Mr 7,33-34). Za druge ozdravitve z vidika bolezni prav tako težke, kot je hromost ali gobavost, Jezus ni storil toliko gest. Zakaj sedaj počne vse to, čeprav so ga prosili, da položi le roke na bolnika (prim. v. 32), zakaj stori vse te geste? Morda zato, ker ima stanje te osebe poseben simboličen pomen – biti gluhonem je bolezen, je pa tudi simbol - in ima nekaj povedati tudi vsem nam. Za kaj gre? Za gluhost. Ta človek ni mogel govoriti, ker ni mogel slišati. Zato Jezus, da bi ozdravil vzrok njegovega stanja, mu da prste v ušesa, potem na jezik, a najprej v ušesa.