Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   V evangeliju današnjega bogoslužja se neki človek obrne na Jezusa s tole prošnjo: ''Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj'' (Lk 12,13)«. Gre za zelo razširjeno situacijo, podobni problemi se še vedno vsak dan dogajajo. Koliki bratje in sestre, koliki člani iste družine se žal prepirajo in morda med seboj več ne govorijo zaradi dediščine.

Predraga, predragi! Vrstica 92. psalma »še v starosti rodijo sadove« (v. 15) je vesela novica, je resnični »evangelij«, ki ga ob drugem svetovnem dnevu starih staršev lahko oznanimo svetu. Nasprotuje temu, kar svet misli o tem življenjskem obdobju; in tudi glede resigniranega zadržanja nekaterih izmed nas, ostarelih, ki gredo naprej z malo upanja in od prihodnosti ne pričakujejo ničesar več.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij bogoslužja te nedelje nam predstavlja živahen domač prizor z Marto in Marijo, z dvema sestrama, ki sta Jezusu v svoji hiši ponudili gostoljubnost.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje priliko o dobrem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37), vsi jo poznamo. Ozadje predstavlja pot, ki se spušča iz Jeruzalema v Jeriho in ob kateri leži človek, ki so ga razbojniki pretepli do krvi in oropali. Duhovnik, ki gre mimo, ga vidi, vendar se ne ustavi, gre dalje; enako stori levit, to je tisti, ki v templju skrbi za bogoslužje. »Neki Samarijan, ki je potoval – pravi evangelij –, ga je zagledal in se mu je zasmilil.« (v. 33) Ne pozabite te besede: »Zasmilil se mu je.« To je tisto, kar čuti Bog vsakič, ko vidi, da smo v težavi, v grehu, v bedi. »Zasmilil se mu je.« Evangelist želi poudariti, da je ta Samarijan potoval. Kljub temu, da je imel Samarijan svoje načrte in da je bil namenjen proti oddaljenemu cilju, ne išče izgovorov in dopusti, da ga nagovori to, kar se zgodi na poti. Pomislimo: ali nas Gospod ne uči, da bi delali enako tudi mi? Da bi gledali v daljavo, na končni cilj, hkrati pa bili pozorni na korake, ki jih je potrebno storiti tukaj in zdaj, da bi ga dosegli.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju bogoslužja te nedelje beremo, da »je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset [učencev] in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval«. (Lk 10,1) Učenci so bili poslani po dva in dva, ne posamično. S praktičnega vidika bi se zdelo, da iti v misijon po dva in dva prinaša več slabosti kot pa prednosti. Obstaja tveganje, da se dva ne razumeta, da imata različen tempo hoje, da se eden utrudi ali zboli na poti ter tudi drugega primora, da se ustavi. Ko pa je človek sam, se zdi, da pot postane bolj hitra in brez zaprek. Vendar pa Jezus ne misli tako: pred seboj ne pošlje samotarjev, ampak učence, ki gredo po dva in dva. Vprašajmo se: kakšen je razlog za to Gospodovo odločitev?

Homilija papeža Frančiška   Pričevanje dveh velikih apostolov, Petra in Pavla, danes ponovno oživi pri bogoslužju Cerkve. Prvemu, ki ga je zaprl v ječo kralj Herod, Gospodov angel reče: »Hitro vstani!« (Apd 12,7); drugi, ki povzame svoje celotno življenje in apostolat, pravi: »Dober boj sem izbojeval« (2 Tim 4,7). Poglejmo ta dva vidika – hitro vstati in izbojevati dober boj – in se vprašajmo, kaj lahko ponudita krščanski skupnosti danes, ko poteka sinodalni proces.

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja današnje nedelje nam govori o obratu: 'Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem' (Lk 9,51). Tako začenja »veliko potovanje« proti svetemu mestu, za katerega pa je potrebna posebna odločitev, saj gre za zadnje. Učenci, polni še vedno preveč posvetnega navdušenja, sanjajo o velikem Učitelju, ki gre naproti zmagoslavju. Jezus pa ve, da ga v Jeruzalemu čakata zavrnitev in smrt (prim. Lk 9,22.43b-45). Ve da bo veliko trpel in je za to potrebna trdna odločitev. Tako Jezus gre z odločnim korakom proti Jeruzalemu. Isto odločitev moramo sprejeti tudi mi, če hočemo biti Jezusovi učenci. V čem je ta odločitev, saj moramo biti Jezusovi učenci z vso resnostjo, z resnično odločitvijo in ne kot je rekla neka starka, ki sem jo poznal: »Kristjani z odišavljeno vodo.« Ne, ne! Odločni kristjani. Pomaga nam jo razumeti dogodek, ki ga evangelist Luka pripoveduje takoj za tem.

Homilija papeža Frančiška   »V okviru desetega svetovnega srečanja družin je to trenutek zahvale. S hvaležnostjo danes prinašamo pred Boga – kot pri velikem darovanju – vse kar je Sveti Duh sejal v vas, drage družine. Nekatere izmed vas ste sodelovale pri razmišljanjih in podelitvi tukaj v Vatikanu; druge ste jih animirali in doživljali v svojih škofijah, v neke vrste neizmernem ozvezdju. Prestavljam si bogastvo izkušenj, predlogov, sanj, ne manjka pa tudi skrbi in negotovosti. Sedaj vse predstavimo Gospodu in ga prosimo, naj vas podpira s svojo močjo in svojo ljubeznijo. Vi ste očetje, mame, otroci, stari starši, strici; ste odrasli, otroci, mladi stari; vsak z drugačno izkušnjo družine, vsi pa z istim upanjem, ki je postalo molitev: naj Bog blagoslovi in varuje vaše družine in vse družine sveta.

Jezus mu je tretjič rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« (Jn 21,17-18)

»Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim!   V Italiji in v drugih državah danes obhajajo slovesni praznik Kristusovega presvetega Telesa in Krvi. Evharistija, postavljena med zadnjo večerjo, je bila točka prihoda dolge poti, med katero jo je v naprej oznanil preko nekaterih znamenj, še zlasti s pomnožitvijo kruha, kot jo pripoveduje evangelij današnjega bogoslužja (prim. Lk 9,11b-17). Jezus je poskrbel za množico, ki je hodila za njim, da bi prisluhnila njegovi besedi in da bi bila osvobojena različnih vrst zla. Blagoslovil je pet hlebov in dve ribi, jih razlomil. Učenci so to razdelili in »vsi so jedli ter se nasitili« (Lk 9,17), pravi evangelij. V evharistiji lahko vsak doživi to ljubečo ter konkretno Gospodovo pozornost. Kdor z vero sprejme Kristusovo Telo in Kri, ne samo, da je, ampak se tudi nasiti. Jesti in se nasititi. Gre za dve temeljni potrebi, ki sta v evharistiji potešeni.