Vernik je popotnik, ki vidi stvarnost in je sočuten do trpečih
»Dragi bratje in sestre, dober dan!
Evangelij današnjega bogoslužja pripoveduje priliko o dobrem Samarijanu (prim. Lk 10,25-37), vsi jo poznamo. Ozadje predstavlja pot, ki se spušča iz Jeruzalema v Jeriho in ob kateri leži človek, ki so ga razbojniki pretepli do krvi in oropali. Duhovnik, ki gre mimo, ga vidi, vendar se ne ustavi, gre dalje; enako stori levit, to je tisti, ki v templju skrbi za bogoslužje. »Neki Samarijan, ki je potoval – pravi evangelij –, ga je zagledal in se mu je zasmilil.« (v. 33) Ne pozabite te besede: »Zasmilil se mu je.« To je tisto, kar čuti Bog vsakič, ko vidi, da smo v težavi, v grehu, v bedi. »Zasmilil se mu je.« Evangelist želi poudariti, da je ta Samarijan potoval. Kljub temu, da je imel Samarijan svoje načrte in da je bil namenjen proti oddaljenemu cilju, ne išče izgovorov in dopusti, da ga nagovori to, kar se zgodi na poti. Pomislimo: ali nas Gospod ne uči, da bi delali enako tudi mi? Da bi gledali v daljavo, na končni cilj, hkrati pa bili pozorni na korake, ki jih je potrebno storiti tukaj in zdaj, da bi ga dosegli.