Papež Leon XIV. – nagovori in spodbude

Njemu, ki nas ljubi in nas je rešil naših grehov po svoji krvi ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu in svojemu Očetu, njemu slava in moč na veke vekov. Amen. Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in nad njim bodo žalovali vsi rodovi na zemlji. Da, amen! Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, ki je, ki je bil in ki pride, Vsemogočni. (Raz 1,5-8)

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija.« (Ef 6,18-19)

Jaz te ne pozabim (Iz 49,15) Dragi bratje in sestre, po ustih preroka Izaija Gospod obljublja, da ne bo nikoli pozabil nikogar izmed nas. Zagotavlja nam, da naše obraze nosi narisane na dlaneh svojih rok (prim. Iz 49,16) in da je njegova ljubezen večja od ljubezni matere do svojega otroka (prim. Iz 49,15). Prerok v nas pusti zaslutiti globok in jedrnat dialog, v katerem se Bog obrača na vsakega posebej in na samo ljudstvo in ga nagovarja s »ti«. Tudi danes lahko beremo te besede, ki se nanašajo na vsakega izmed nas, in vsak lahko sliši ta »jaz te ne pozabim« naslovljen nase.

Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. […] Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. (1 Kor 12,12.27)

Gospod je zavetišče ubogega (prim. Ps 14,6)  1. Gospod je zavetišče ubogega (prim. Ps14,6). Psalmistove besede nakazujejo pot, ki smo jo poklicani prehoditi v pripravi na X. svetovni dan revnih. Še enkrat se moramo vrniti k Božji besedi, da bi preverili pomembnosti, ki jo imajo revni v življenju Cerkve. Psalmistov izraz postane merilo presoje krščanskega bivanja, ker razodeva obraz Boga, ki priznava človeško revščino. V tako dramatičnem zgodovinskem trenutku, kot je bilo uničenje jeruzalemskega templja, so se ljudje čutili prikrajšani za Božjo navzočnost in doživljali materialno in duhovno bedo brez primere.

12. junij 2026,  Praznik Presvetega Srca Jezusovega Predragi bratje duhovniki, na dan, ko Cerkev premišljuje prebodeno Srce svojega Gospoda, iz katerega izvira neizčrpen studenec miru in edinosti za ves človeški rod, najprej nase in na vse vas obračam besede, ki jih je Bog namenil izraelskemu ljudstvu: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2; prim. 1 Pt 1,16).Ta Božji klic zveni skozi stoletja in tudi danes močno odmeva za vsakega vernika, posebej zahtevno pa za nas, duhovnike. Svetost ni ena od mnogih možnosti in tudi ne abstrakten ideal: pod vprašaj postavlja samo istovetnost vsakega človeka, ki hoče biti deležen življenja Vstalega.

Medtem so se približali vasi, kamor so potovali. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. (Lk 24,28-31)

Sveti oče Leon XIV. je med splošno avdienco v sredo, 27. maja 2026, govoril o litrugični reformi ter izpostavil, da se izročilo in napredek dopolnjujeta. Odpreti se je treba za napredek, obenem pa ohranjati zdravo izročilo.  »Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in da bi kakor z enim srcem in iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Rim 15,4-6)

Homilija papeža Leona XIV.  Maša na praznik binkošti  24. maj 2026 Dragi bratje in sestre, velikonočni čas je danes, na binkoštni praznik, dosegel svojo dovršitev. Da bi evangelij poudaril enovitost tega zveličavnega dogodka, nas ponovno vodi k »prvemu dnevu tedna« (prim. Jn 20,19), torej k tistemu novemu dnevu, ko se vstali Jezus prikaže učencem in jim pokaže »roke in stran« (v. 20). Gospod razodeva svoje poveličano telo, in sicer prav svoje rane, sledove križanja. Ta znamenja trpljenja, zgovornejša od vsake besede, so se preobrazila: Tisti, ki je umrl, živi na veke.

 [Bog] nam je razodel skrivnost svoje volje, po blagohotnem načrtu, ki ga je vnaprej zastavil v njem, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v eni glavi, v Kristusu, vse reči, ki so v nebesih, in tiste, ki so na zemlji. (Ef 1,9-10)