Papež Leon XIV. – nagovori in spodbude

Sveti oče Leon XIV. je med splošno avdienco v sredo, 27. maja 2026, govoril o litrugični reformi ter izpostavil, da se izročilo in napredek dopolnjujeta. Odpreti se je treba za napredek, obenem pa ohranjati zdravo izročilo.  »Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in da bi kakor z enim srcem in iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Rim 15,4-6)

Homilija papeža Leona XIV.  Maša na praznik binkošti  24. maj 2026 Dragi bratje in sestre, velikonočni čas je danes, na binkoštni praznik, dosegel svojo dovršitev. Da bi evangelij poudaril enovitost tega zveličavnega dogodka, nas ponovno vodi k »prvemu dnevu tedna« (prim. Jn 20,19), torej k tistemu novemu dnevu, ko se vstali Jezus prikaže učencem in jim pokaže »roke in stran« (v. 20). Gospod razodeva svoje poveličano telo, in sicer prav svoje rane, sledove križanja. Ta znamenja trpljenja, zgovornejša od vsake besede, so se preobrazila: Tisti, ki je umrl, živi na veke.

 [Bog] nam je razodel skrivnost svoje volje, po blagohotnem načrtu, ki ga je vnaprej zastavil v njem, da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v eni glavi, v Kristusu, vse reči, ki so v nebesih, in tiste, ki so na zemlji. (Ef 1,9-10)

Zatem sem videl in glej, velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v svojih rokah. In vpili so z močnim glasom, govoreč: »Odrešenje našemu Bogu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu!« (Raz 7,9-10)

Homilija svetega očeta Leona XIV. pri maši za duhovniška posvečenja  26. April 2026 Dragi bratje in sestre! S tem pozdravom še posebej pozdravljam tiste, ki so bili predstavljeni zdaj, ko bodo prejeli duhovniško posvečenje, vaše družine, rimske duhovnike, od katerih se mnogi spominjajo svojega posvečenja na to četrto velikonočno nedeljo, in vse vas navzoče!

»Sveta skrivnost te noči […] preganja sovraštvo, uklanja vladarstva, prinaša slogo in mir« (velikonočno oznanilo). Tako je, dragi bratje in sestre, diakon na začetku tega slavja zapel hvalnico luči vstalega Kristusa, ki jo simbolizira velikonočna sveča. Pri tej edini sveči smo vsi prižgali svoje sveče in smo s plamenom, ki ga je vsak dobil pri istem ognju, razsvetlili to veliko baziliko. Znamenje velikonočne luči nas združuje v Cerkvi kot svetilke za svet. Na diakonovo oznanilo smo odgovorili »amen« in potrdili našo zavezo, da bomo sprejeli to poslanstvo in kmalu bomo ponovili svoj »da«, ko bomo obnovili krstne obljube.

[Bratje,] živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani […]. Eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst. (Ef 4,1.4-5)

Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus. (Ef 2,19-20)

Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, pridobljeno za to, da bi oznanjali hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo čudovito luč; vas, ki nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo, ki niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli. (1 Pt 2,9-10)

To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom položil v njihovo notranjost in jo zapisal v njihovo srce. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. (Jer 31,33)