Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Na to drugo adventno nedeljo nam Božja beseda predstavi lik sv. Janeza Krstnika. Evangelij poudari dva vidika: kraj, kjer se nahaja, puščava, in vsebino njegovega sporočila, spreobrnjenje. Puščava in spreobrnjenje: pri tem vztraja današnji evangelij in tolikšno vztrajanje nam daje razumeti, da nas ti besedi zadevata neposredno. Sprejmimo obe.

»Marija je bila zaročena z Jožefom. Preden sta prišla skupaj, je bila noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi.« (Mt 1,18-19)

Za katehiste »Katehisti imajo nenadomestljivo poslanstvo pri posredovanju in poglobitvi vere.  Laiška služba katehista je poklicanost, je poslanstvo. Biti katehist pomeni, da je neka oseba »katehist« in ne da »dela kot katehist«. Vse je v načinu, kakšen je, zato so potrebni dobri katehisti, ki bodo istočasno spremljevalci in pedagogi. Potreba je po ustvarjalnih osebah, ki oznanjajo evangelij, torej da ga oznanjajo, ne pravim skrivaj, prav tako ne, da trobijo naokoli, ampak naj ga oznanjajo predvsem s svojim življenjem, s krotkostjo, z novo govorico in z odpiranjem novih poti.

»Dragi bratje in sestre, dober dan!   Evangelij današnjega bogoslužja na prvo adventno nedeljo, torej na prvo nedeljo v pripravi na Božič, nam govori o Gospodovem prihodu ob koncu časov. Jezus naznanja mučne dogodke in stisko, a nas ravno pri tem vabi, naj se ne bojimo. Zakaj? Ker bo vse v redu? Ne, ampak ker bo On prišel. Jezus se bo vrnil. Jezus bo prišel. To je obljubil. Takole pravi: »Vzravnajte se in dvignite svoje glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28). Lepo je slišati to besedo spodbude: vzravnati se in dvigniti glavo ravno v trenutku, ko se zdi, da je vsega konec, saj pride Gospod, da nas reši.  Zato ga je dobro pričakovati z veseljem tudi sredi stiske, v krizah življenja in sredi dram zgodovine. Pričakovati Gospoda. Toda kako naj dvignemo glavo, da nas ne bodo posrkale težave, trpljenje, porazi? Jezus nam z močnim opominom pokaže pot: »Pozorni bodite, da vam srca ne bodo obtežena... Zato čujte in vsak čas molíte« (vv.34.36).  

Jezusov veličastni prihod, Jezus pred Pilatom »Dve podobi iz Božje besede, ki smo jo slišali, nam pomagata, da se približamo Jezusu, Kralju vesoljstva. Prva, ki je vzeta iz knjige Razodetja sv. Janeza in jo je prerok Daniel napovedal v prvem berilu, je opisana z besedami: »Prihaja z oblaki.« (Raz 1,7; Dan 7,13). Nanaša se na veličastni prihod Jezusa kot Gospoda in cilja zgodovine. Druga podoba je iz evangelija: Kristus, ki je pred Pilatom in mu reče: »Jaz sem kralj.« (Jn 18,37) Dobro je, dragi mladi, da se zaustavimo in zremo ti dve Jezusovi podobi, ko začenjamo pot proti Svetovnemu dnevu mladih 2023 v Lizboni.

»Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu […]. Zato jih bo predal do časa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom. Trdno bo stal in pasel čredo z Gospodovo močjo, z veličastvom imena Gospoda, svojega Boga […]. In on sam bo mir.« (Mih 5,1.2-3.4)

»Podobe, ki jih Jezus uporabi v prvem delu današnjega evangelija, prestrašijo: sonce, ki otemni, luna, ki ne daje več svetlobe, zvezde, ki padajo in nebeške sile, ki se majejo (prim. Mr 13,24-25). Vendar pa nam kmalu zatem Gospod odkrije upanje: prav v tistem trenutku popolne teme bo prišel Sin človekov (prim. v. 26); in v sedanjosti se lahko že opazi znamenja njegovega prihoda, kot tedaj ko vidimo smokev, ki poganja liste, ker je poletje blizu (prim. v. 28).  

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek današnjega bogoslužja se začne z Jezusovim stavkom, ki nas pusti prestrašene: ''Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba''« (Mr 13,24-25). Toda, a je tudi Gospod začel s katastrofičnostjo? Ne, ni to njegov namen. Rad bi, da bi razumeli, da vse na tem svetu slej ko prej mine. Tudi soncu, luni in zvezdam, ki oblikujejo nebesni svod – (v italijanščini) je to beseda, ki nakaže na trdnost, stabilnost – je namenjeno, da preminejo.

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.« (Gal 6,9-10.18)

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Prizor, ki ga opisuje evangelij današnjega bogoslužja, se odvija znotraj Jeruzalemskega templja. Jezus gleda, kaj se dogaja na tem kraju, najsvetejšem od vseh in vidi, kako se pismouki radi sprehajajo, da bi jih opazili, pozdravljali in jih cenili ter da bi imeli častne sedeže. Jezus pa še doda, da 'vdovam požirajo hiše in na dolgo molijo, da bi jih opazili' (prim. Mr 12,40). Istočasno pa njegove oči opazijo nek drug prizor. Neka uboga vdova, ravno ena od tistih, ki jih mogočniki izkoriščajo, vrže v tempeljsko zakladnico 'vse, kar je imela za življenje' (v. 44), tako pravi evangelij. Evangelij nas postavi pred to kričeče nasprotje bogatih, ki dajejo od svojega preobilja, da bi jih opazili in neke uboge vdove, ki neopazno daruje vse tisto malo, kar ima. Dva simbola človeških drž.