Duhovne misli

V letu, ki je pred nami, bomo dnevno duhovno misel zajemali iz Posinodalne apostolske spodbude RADOST LJUBEZNI.
Papež Frančišek je na nedeljo Svete Družine oznanil, da se 19. marca letos začne Leto družine – Amoris Leatitia:

»Današnji praznik nas kliče k nujnosti, da si ponovno predočimo ideal zakonske in družinske ljubezni tako, kot je bilo poudarjeno v Apostolski spodbudi Amoris Laetitia, katere peto obletnico objave bomo obhajali 19. marca prihodnje leto. Torej bo leto razmišljanja ob Amoris Laetitia in bo priložnost za poglobitev vsebin tega dokumenta… Zaupajmo Sveti Družini, še posebej sv. Jožefu, ženinu in skrbnemu krušnemu očetu to pot z družinami vsega sveta.

Naj Devica Marija… izprosi za družine celotnega sveta, da bodo vedno bolj navdušene nad evangeljskim idealom Svete Družine in bodo tako postale kvas novega človeštva ter konkretne in vsesplošne solidarnosti.« (Papež Frančišek)

»Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo.« (AL 157)

23.9.2021

»Prava ljubezen zna od drugega tudi prejemati; sposobna je, da se sprejme kot ranljiva in potrebna in si z iskreno in veselo hvaležnostjo dovoli sprejeti telesne izraze ljubezni z ljubkovanjem, objemom, poljubom ali spolno združitvijo.« (AL 157)

22.9.2021

»Obojestranska »podrejenost« dobi v zakonu poseben pomen in jo razumemo kot medsebojno pripadnost, ki smo jo svobodno izbrali, skupaj s celoto značilnosti, kot so zvestoba, spoštovanje in skrb. Spolnost je na neločljiv način v službi tega prijateljstva med zakoncema, ker je usmerjena k temu, da drugi živi v polnosti.« (AL 156)

21.9.2021

»Ljubezen izključuje vsako vrsto podrejenosti, zaradi katere bi žena postala moževa služabnica ali sužnja. (...) Skupnost ali edinost, ki jo morata tvoriti glede na njun zakon, se uresničuje po medsebojnem podarjanju, ki je tudi obojestransko podrejanje.« (AL 156)

20.9.2021

»Erotične razsežnosti ljubezni torej nikakor ne smemo razumeti kot dovoljeno zlo ali kot breme, ki ga je treba prenašati za blagor družine, temveč kot Božji dar, ki polepša srečanje zakoncev. Gre za strast, oplemeniteno z ljubeznijo, ki občuduje dostojanstvo drugega, saj postane 'polna in najčistejša potrditev ljubezni.« (AL 152)

19.9.2021

»V svojih katehezah o teologiji človeškega telesa je (sv. Janez Pavel II.) učil, da spolna telesnost 'ni samo izvir rodovitnosti in posredovanja življenja', temveč da ima 'sposobnost izraziti ljubezen: prav to ljubezen, v kateri človek kot oseba postane dar'.« (AL 151)

18.9.2021

»Spolnost ni sredstvo zadovoljevanja ali zabave, saj gre za medčloveško govorico, pri kateri drugega jemljemo resno v njegovi sveti in nedotakljivi vrednosti.« (AL 151)

17.9.2021

»Tistim, ki se bojijo, da bi s kultiviranjem strasti in spolnosti škodili spontanosti spolne ljubezni, je sv. Janez Pavel II. odgovoril, da je človek 'poklican k polni in zreli spontanosti odnosov', ki je 'postopen sad razločevanja vzgibov lastnega srca'. Gre za nekaj, kar si je treba izboriti, kajti vsak človek 'se mora z vztrajnostjo in doslednostjo učiti, kakšna je vrednost telesa'.« (AL 151)

16.9.2021

»Devištvo je oblika ljubezni. Kot znamenje nas spominja na prednosten pomen Božjega kraljestva, na nujnost, da se brez pridržka posvetimo službi oznanjevanja (prim. 1 Kor 7,32), in je odsev nebeške polnosti, kjer '[se] ne bodo ne ženili ne možile' (Mt 22,30).« (AL 159)

15.9.2021

»Sv. Janez Pavel II. je zavrnil, da naj bi nauk Cerkve privedel 'do zanikanja vrednosti človeške spolnosti' ali da naj bi jo preprosto dopuščal 'zaradi nujnosti posredovanja življenja'. Spolna potreba zakoncev ni predmet prezira in 'nikakor ne gre za to, da bi to potrebo postavljali pod vprašaj'.« (AL 150)

14.9.2021

»Bog sam je ustvaril spolnost, ki je čudovit dar za njegova ustvarjena bitja. Ko jo negujemo in nočemo izgubiti nadzora nad njo, je to zato, da preprečimo, da bi prišlo do 'osiromašenja prave vrednote'.« (AL 150)

13.9.2021

»Zakonski par odgovarja na Božjo voljo, ko sledi temu svetopisemskemu vabilu: 'Ob dnevu sreče bodi dobre volje' (Prd 7,14). Gre za to, da v svobodi sprejmemo, da užitek najde različne izrazne oblike v različnih življenjskih obdobjih, skladno s potrebami medsebojne ljubezni.« (AL 149)

12.9.2021

»Nekateri duhovni tokovi vztrajajo pri tem, da se je treba znebiti želje, da bi se rešili bolečine. Toda mi verujemo, da Bog ljubi veselega človeka, da je ustvaril vse, 'da bi to uživali' (prim. 1 Tim 6,17). Bodimo spričo njegove nežnosti veseli.« (AL 149)

11.9.2021

»Dejansko je mogoče s strastmi lepo shajati, kar pomeni, da jih usmerjamo vedno bolj v podaritev sebe in polno uresničenje samega sebe, kar bogati medsebojne odnose v družini. To ne pomeni, da se moramo odpovedati trenutkom velikega veselja, temveč da te trenutke sprejmemo kot prepletene s trenutki velikodušnega podarjanja, potrpežljivega pričakovanja, neizogibne utrujenosti in prizadevanja za plemenit cilj. Življenje v družini je vse to in vredno ga je živeti v celoti.« (AL 148)

10.9.2021

»Skrajnost, pomanjkanje nadzora, obsedenost s samo eno vrsto užitkov končno oslabi in prizadene užitek sam in škoduje družinskemu življenju.« (AL 148)

9.9.2021

»Človek mora svoje čustvovanje in določene nagone vzgajati. V ta namen je neizogibno, da si postavi meje.« (AL 148)

8.9.2021

»Uradni nauk Cerkve, zvest Svetemu pismu, ni zavrnil erosa kot takega, ampak je nasprotoval njegovi kvarni popačenosti. Kajti napačno pobožanstvenje erosa, do katerega je prihajalo, ga je oropalo njegovega dostojanstva in ga razčlovečilo.« (AL 147)

7.9.2021

»Družina postane zrela, ko se čustveno življenje njenih članov preoblikuje v občutljivost, ki ne prevlada nad temeljnimi odločitvami in vrednotami in jih ne zatemni, temveč v dobro vseh sledi njihovi svobodi,141 izvira iz nje, jo bogati, jo dela lépo in bolj ubrano.« (AL 146)

6.9.2021

»Zakonska ljubezen vodi k temu, da si prizadevamo, da se celotno čustveno življenje preobrazi v nekaj dobrega za družino in je v službi občestvenega življenja.« (AL 146)

5.9.2021

»Misliti, da smo dobri samo zato, ker to 'čutimo', je huda prevara. Obstajajo ljudje, ki se čutijo sposobne velike ljubezni samo zato, ker imajo močno željo po naklonjenosti, a se ne znajo boriti za srečo drugih in živijo zaprti v svoje lastne želje.« (AL 145)

4.9.2021

»Tudi to, da mi je kdo všeč, ni sámo po sebi nekaj dobrega. Če s tem težim k temu, da ta oseba postane moj suženj, je to moje čustvo v službi sebičnosti.« (AL 155)

3.9.2021

»Doživeti neko čustvo sámo po sebi ni nekaj moralno dobrega ali slabega. To, da si človek česa zaželi ali da ima do česa odpor, ni grešno ne graje vredno. Dobro ali slabo je dejanje, ki ga kdo uresniči, ko ga strast k temu spodbuja ali pri tem spremlja.« (AL 145)

2.9.2021

»Jezus je kot pravi človek doživljal svet s čustvenim nabojem. Zato ga je bolela zavrnitev Jeruzalema (prim. 23,37), kar mu je izvabilo solze iz oči (prim. Lk 19,41). Bil je tudi sočuten spričo trpljenja ljudi (prim. Mr 6,34). Ko je videl druge jokati, ga je to ganilo in vznemirilo (prim. Jn 11,33).« (AL 144)

1.9.2021

»Vsakemu živemu bitju je lastno, da teži k drugemu, in to nagnjenje se vedno pokaže v temeljnih čustvih: užitek ali bolečina, veselje ali trpljenje, nežnost ali strah. Gre za predpostavke najosnovnejšega psihološkega delovanja. Človek je bitje te zemlje in vse, kar dela in išče, je nabito s strastmi.« (AL 143)

31.8.2021

»Želje, občutki, čustva – to, kar so klasiki imenovali 'strasti' – zavzemajo v zakonu pomembno mesto. Porajajo se, ko 'drugi' postane navzoč v našem življenju.« (AL 143)

30.8.2021

»Šele strastna ljubezen, polna slasti, lahko simbolizira združitev človeškega srca z Bogom: 'Vsi mistiki so potrdili, da se nadnaravna in nebeška ljubezen bolj izrazi s podobami zakonske ljubezni kot s podobami prijateljstva, naklonjenosti do otroka ali predanosti neki stvari. In razlog za to je prav v njeni celovitosti'.« (AL 142)

29.8.2021

»Drugi vatikanski koncil uči, da zakonska ljubezen 'zajema blagor celotne osebe; zato lahko obogati izraze telesa in duše s posebnim dostojanstvom in jih oplemeniti kot prvine in svojevrstna znamenja zakonskega prijateljstva'.« (AL 142)

28.8.2021

»Za uspešen dialog je pomembno, da ima človek kaj povedati; to pa predpostavlja notranje bogastvo, ki se hrani z branjem, v osebnem premišljevanju, v molitvi in odprtosti do družbe. V nasprotnem primeru postanejo pogovori dolgočasni in neprepričljivi. Ko se nobeden od zakoncev ne izobražuje in ni raznolikosti odnosov z drugimi osebami, postane družinsko življenje 'endogamno' (zaprto v ozek krog) in dialog siromašen.« (AL 141)

27.8.2021

»Ljubezen premaguje najhujše prepreke. Ko koga ljubimo ali ko čutimo, da nas on ljubi, nam uspe bolje razumeti, kaj želi drugi izraziti in nam sporočiti. Gre za to, da presežemo šibkost, ki nas privede do tega, da se drugega bojimo, kakor da bi bil naš tekmec.« (AL 140)

26.8.2021

»Edinost, h kateri moramo stremeti, ni enoličnost, temveč 'edinost v različnosti' ali 'različnost v spravi'. V tem slogu, ki bogati bratsko občestvo, se razlike srečajo, se medsebojno spoštujejo in cenijo, ohranijo pa različne odtenke in poudarke, ki koristijo skupnemu dobremu.« (AL 139)

25.8.2021

»Pomembno je, da se navadimo drugemu priznavati pravo vrednost. Gre za to, da cenimo njegovo osebnost, da priznamo, da ima pravico bivati, samostojno misliti in biti srečen.« (AL 138)

24.8.2021

»Pogosto eden od zakoncev ne potrebuje rešitve za svoje probleme, temveč samo to, da ga drugi posluša. Čutiti mora, da je drugi zaznal njegovo trpljenje, razočaranje, strah, njegovo jezo, upanje, sanje...« (AL 137)

23.8.2021

»Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo… Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete, se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati.« (AL 137)

22.8.2021

»Dialog je najboljša in nujno potrebna oblika za to, da ljubezen v zakonskem in družinskem življenju živi, se izraža in zori.« (AL 136)

21.8.2021

»Potrošniška propaganda kaže sanjsko podobo družine, ki nima nič opraviti z resničnostjo, s katero se morajo dan za dnem soočati možje in žene v družini. Bolj zdravo je z realizmom sprejeti meje, izzive ali nepopolnosti in poslušati klic k skupni rasti; ljubezen spodbujati k zorenju in skrbeti za trdnost zveze, ne glede na vse, kar se lahko zgodi.« (AL 135)

20.8.2021

»Domišljijske predstave o idilični in popolni ljubezni, ki ne upoštevajo spodbud za njeno rast, so brez vrednosti. Nebeška predstava o zemeljski ljubezni pozablja, da je najboljše tisto, kar še ni bilo doseženo, vino, ki zori s časom.« (AL 135)

19.8.2021

»Mož in žena na izkustveni način doživljata smisel svoje enosti in ga dosegata v vedno večji polnosti. Dar Božje ljubezni, ki se izliva v zakonca, je hkrati klic k stalnemu razvijanju tega milostnega daru.« (AL 134)

18.8.2021

»Ljubezen, ki ne raste, je v nevarnosti; rastemo pa lahko samo, če odgovorimo na Božjo milost z več dejanji ljubezni, s pogostejšimi, bolj poudarjenimi, velikodušnejšimi, nežnejšimi in bolj veselimi kretnjami naklonjenosti.« (AL 134)

17.8.2021

»Zakonske ljubezni ne negujemo predvsem s tem, da govorimo o nerazvezljivosti kot dolžnosti ali ponavljamo nauk, temveč da jo utrjujemo s stalno rastjo na pobudo milosti.« (AL 134)

16.8.2021

»Sv. Pavel je zelo spodbujal: 'Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega' (1 Tes 3,12). In dodaja: 'Pač pa vas spodbujamo, bratje, da še bolj napredujete' (1 Tes 4,10).« (AL 134)

15.8.2021

»So trenutki tišine, ki nas težijo, včasih tudi v družini, med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami… Prave besede, izrečene v pravem trenutku, ljubezen varujejo in spodbujajo.« (AL 133)

14.8.2021

»Ko v družini nismo vsiljivi in vprašamo 'Ali smem?', ko nismo sebični in se naučimo reči 'hvala', in ko kdo spozna, da je naredil kaj slabega, in zna reči 'oprosti', v taki družini vladata mir in veselje.« (AL 133)

13.8.2021

»V družini je treba uporabljati tri besede: 'prosim', 'hvala', 'oprosti'. Tri ključne besede!« (AL 133)

12.8.2021

»Prijateljska ljubezen združuje vse vidike zakonskega življenja in družinskim članom pomaga, da v vseh življenjskih obdobjih napredujejo. Zato je treba kretnje, ki izražajo to ljubezen, stalno negovati, brez ozkosrčnosti in z mnogimi velikodušnimi besedami.« (AL 133)

11.8.2021

»Tisti, ki so zares zaljubljeni, težijo k temu, da drugim pokažejo svojo ljubezen. Ljubezen, ki dobi konkretno obliko v zakonu, sklenjenem pred drugimi – z vsemi obveznostmi, ki izhajajo iz te institucionalizacije – je izraz in dokaz za »da«, ki se dá brez pridržkov in omejitev.« (AL 132)

10.8.2021

»Izključna in dokončna zaveza z drugim vedno predpostavlja določeno mero tveganja in drzno stavo. Zavrnitev, da bi to zavezo sprejeli, je sebična, preračunljiva in stiskaška; ne uspe priznati pravic drugega in ga končno ne predstavi družbi kot vrednega, da bi bil brezpogojno ljubljen.« (AL 132)

9.8.2021

»Zakon presega vsako prehodno modo in se ohranja skozi vso zgodovino. Njegovo bistvo je zakoreninjeno v sami naravi človeka in v njegovem družbenem značaju. Zakon vključuje vrsto obveznosti, ki pa izhajajo iz ljubezni same, iz tako odločne in velikodušne ljubezni, da je sposobna tvegati prihodnost.« (AL 131)

8.8.2021

»Zakon kot družbena ustanova ščiti in oblikuje medsebojno zavezanost in zorenje v ljubezni, da bi se odločitev za drugega razvijala v trdnosti, konkretnosti in globini – tako tudi izpolni svojo nalogo v družbi.« (AL 131)

7.8.2021

»Poroka je način, s katerim izrazimo, da smo zares zapustili materino gnezdo, da bi spletli druge močnejše vezi in prevzeli novo odgovornost v odnosu do drugega človeka.« (AL 131)

6.8.2021

»Malo človeških radosti je tako globokih in prazničnih, kot so tiste, ko sta dva človeka, ki se ljubita, skupaj izbojevala nekaj, kar ju je stalo veliko skupnega napora.« (AL 130)

5.8.2021

»Veselje se obnavlja v bolečini. Sv. Avguštin pravi: 'Kolikor večja je bila nevarnost v bitki, toliko večje je veselje nad zmago'. Potem ko sta skupaj trpela in se borila, lahko zakonca izkusita, da je bilo vredno, saj sta dosegla nekaj dobrega, se skupaj nekaj naučila, in znata to, kar imata, bolj ceniti.« (AL 130)

4.8.2021

»Največje radosti življenja se porajajo, ko lahko osrečimo druge… Dobrodejno in poživljajoče veselje je v drugih vzbuditi zadovoljstvo in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga, ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe.« (AL 129)

3.8.2021

»Pogled, ki drugega ceni, ima velik pomen in skopariti z njim običajno škodi.« (AL 128)

2.8.2021

»Ljubezen do drugega vključuje zadovoljstvo, da gledam in cenim lépo in nedotakljivo njegovega osebnega bistva, ki biva onstran mojih potreb. To mi dopušča, da iščem v njem dobro, tudi ko vem, da ne more biti moj ali ko je fizično neprijeten, nasilen ali nadležen.« (AL 127)

1.8.2021

»Nežnost je izraz tiste ljubezni, ki se osvobodi želje sebičnega posedovanja. Privede nas do tega, da pred človekom tako rekoč drhtimo z neizmernim spoštovanjem in določenim strahom, da ga ne bi prizadeli ali mu vzeli njegovo svobodo.« (AL 127)

31.7.2021

»Prijateljska ljubezen se imenuje caritas, ko dojamemo in spoštujemo 'veliko vrednost' drugega. Lepota – 'velika vrednost' drugega, ki ne sovpada z njegovo fizično ali psihološko privlačnostjo – nam dopušča, da izkusimo nedotakljivost njegove osebe brez oblastne želje, da bi jo posedovali.« (AL 127)

30.7.2021

»Zakonsko veselje, ki ga je mogoče doživeti tudi v bolečini, vključuje, da sprejmemo, da je zakon sožitje radosti in prizadevanj, napetosti in počitka, trpljenja in olajšanja, zadovoljstva in iskanja, neprijetnosti in užitkov – vedno na poti prijateljstva, ki zakonca spodbuja k temu, da skrbita drug za drugega, si medsebojno pomagata in drug drugega podpirata.« (AL 126)

29.7.2021

»V zakonu je treba negovati veselje ljubezni. Ko smo obsedeni z iskanjem užitka, nas to omeji in onesposobi, da bi odkrili druge vrste zadovoljstev. Veselje pa razširja sposobnost uživanja in nam omogoča najti zadovoljstvo v različnih resničnostih, tudi v življenjskih obdobjih, v katerih užitek zbledi.« (AL 126)

28.7.2021

»Ljubezen, združujoča človeško in božje, vodi zakonca k prostovoljnemu podarjanju drug drugemu, kar se razodeva v čustveni nežnosti in v dejanju ter prežema vse njuno življenje.« (AL 125)

27.7.2021

»Posebno prijateljstvo med enim moškim in eno žensko dobi vseobsežen, celosten značaj, ki obstaja samo v zakonski zvezi. In prav zato, ker je ta zveza celostna, je tudi izključna, zvesta in odprta za posredovanje človeškega življenja. Med seboj si delita vse, tudi spolnost – vedno v medsebojnem spoštovanju.« (AL 125)

26.7.2021

»Zakon je tudi prijateljstvo, ki vključuje določena znamenja strasti, in je usmerjeno na vedno trdnejšo in močnejšo zvezo.« (AL 125)

25.7.2021

»'Dejstvo, da se en moški združi z eno žensko v nerazvezljivi zvezi, tako da se ne moreta več ločiti, naj bodo težave še tako velike, in celo, ko je izgubljeno upanje na potomstvo – to se ne more uresničiti brez velike skrivnosti' (sv. Robert Belarmin).« (AL 124)

24.7.2021

»Obljubiti ljubezen, ki velja za vedno, je mogoče, če odkrijemo načrt, ki je večji kakor lastni načrti. Tisti načrt nas nosi in nam dovoli, da ljubljeni osebi podarimo vso prihodnost.« (AL 124)

23.7.2021

»Tisti, ki prisostvujejo praznovanju zveze polne ljubezni, čeprav krhke, upajo, da bo obstala skozi čas; otroci nočejo samo, da njihovi starši drug drugega ljubijo, temveč tudi, da bodo zvesti in bodo vedno ostali skupaj. Ta in druga znamenja kažejo, da je v bistvu zakonske ljubezni same odprtost za dokončnost.« (AL 123)

22.7.2021

»Kdor je zaljubljen, ne razmišlja o tem, da bo ta odnos trajal samo nekaj časa; kdor močno doživlja veselje ob poroki, ne misli na nekaj prehodnega.« (AL 123)

21.7.2021

»Za ljubeznijo, ki nas združuje z Bogom, je zakonska ljubezen 'največje prijateljstvo'. Gre za zvezo, ki ima vse lastnosti dobrega prijateljstva: poleg tega, da išče dobro drugega, vključuje še medsebojno povezanost, zaupljivost, nežnost, stanovitnost in podobnost med prijateljema, ki se gradi v teku življenja, ki ga delita.« (AL 123)

20.7.2021

»Po zakramentu je zakoncema podeljeno resnično poslanstvo, da bi mogla – izhajajoč iz preprostih, vsakdanjih stvari – narediti vidno ljubezen, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, za katero še vedno daje svoje življenje.« (AL 121)

19.7.2021

»Zakon je podoba Božje ljubezni do nas. Kajti tudi Bog je občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti Duh, ki živijo od vekomaj in na veke v popolni enosti. In prav to je skrivnost zakona: Bog naredi iz dveh zakoncev eno samo bivanje.« (AL 121)

18.7.2021

»Zakon je dragoceno znamenje, kajti »ko mož in žena praznujeta zakrament zakona, se v njiju tako rekoč zrcali Bog ter vtisne vanju svoje lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni.« (AL 121)

17.7.2021

»Duh, ki ga izliva Gospod, podeljuje novo srce ter usposablja moža in ženo, da ljubita drug drugega, kakor nas je ljubil Kristus. Zakonska ljubezen dosega s tem tisto polnost, na katero je notranje usmerjena, se pravi nadnaravno ljubezen.« (AL 120)

16.7.2021

»Močna ljubezen, razlita po Svetem Duhu, je odsev neomajne zaveze med Kristusom in človeštvom, ki je dosegla svoj vrhunec v predanosti do konca na križu.« (AL 120)

15.7.2021

»Gre za ljubezen, ki – posvečena, obogatena in razsvetljena po milosti zakramenta zakona – zakonce združuje. Gre za čustveno zvezo, ki je duhovna in darujoča se, ki obsega tudi nežnost, prijateljstvo in erotične strasti, vendar je sposobna obstajati tudi potem, ko čustva in strasti oslabijo.« (AL 120)

14.7.2021

»V družinskem življenju moramo negovati to moč ljubezni, ki omogoča, da premagamo zlo, ki jo ogroža.« (AL 119)

13.7.2021

»Za ljubezen gre ne glede na vse, tudi ko vse okoliščine spodbujajo k nečemu drugemu. Za ljubezen je značilno nekakšno trdovratno junaštvo, moč za boj proti vsakemu negativnemu toku, za odločitev za dobro, ki je nič ne more omajati.« (AL 118)

12.7.2021

»Ljubezen s pozitivno duhovno naravnanostjo prenese vsa nasprotovanja. Gre za to, da sredi sovražnega okolja ostanemo trdni. Ne gre samo za to, da sprejmemo nekaj nadležnih stvari, temveč za … dinamično in stalno vzdržljivost, ki je sposobna biti kos vsakemu izzivu.« (AL 118)

11.7.2021

»Bog po krivih črtah drugega človeka piše naravnost in more potegniti nekaj dobrega iz pomanjkljivosti, ki mu jih ne uspe premagati na tej zemlji.« (AL 116)

10.7.2021

»Tisti, ki ve, da ga vedno sumničijo, neusmiljeno sodijo in ga ne ljubijo brezpogojno, bo rajši varoval svoje skrivnosti, skrival svoje padce in šibkosti in se pretvarjal, da je to, kar ni. Nasprotno družina, kjer vlada temeljno in srčno zaupanje… omogoča, da se pokaže prava identiteta njenih članov, in povzroči, da se prevara, hinavščina in laž samodejno zavrne.« (AL 115)

9.7.2021

»Ljubezen hkrati omogoča iskrenost in prosojnost; kajti ko kdo ve, da mu drugi zaupajo in cenijo temeljno dôbrost njegovega bistva, tedaj se pokaže tak, kakršen je – brez prikrivanja.« (AL 115)

8.7.2021

»Drugega ni treba nadzorovati, natančno slediti njegovim korakom, da bi preprečili, da se nam izmuzne iz našega objema. Ljubezen zaupa, pušča svobodo, se odpoveduje temu, da bi vse nadzorovala, posedovala, obvladovala.« (AL 115)

7.7.2021

»Dejstvo, da je ljubezen (drugega) nepopolna, še ne pomeni, da je hlinjena ali da ni resnična. Njegova ljubezen je resnična, a je omejena in zemeljska. Zato mi bo, če preveč zahtevam od njega, to tako ali drugače dal vedeti: da ne bo zmožen niti ne bo sprejel, da bi igral vlogo božanskega bitja ali mi ustregel v vseh mojih potrebah.« (AL 113)

6.7.2021

»Lahko sprejmemo, da smo vsi zapleten sestav svetlih in temnih plati. Drugi ni samo to, kar me na njem moti. Je veliko več kot to. Iz istega razloga ne smem zahtevati, da mora biti njegova ljubezen popolna, da bi ga cenil. Ljubi me takšen, kot on sam je, in kakor more – s svojimi omejitvami.« (AL 113)

5.7.2021

»Zakonca, ki se ljubita in si pripadata, dobro govorita drug o drugem in skušata pokazati dobre strani sozakonca onkraj njegovih šibkosti in napak.« (AL 113)

4.7.2021

Božja beseda je »stroga do jezika in pravi, da je 'jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo' (Jak 3,6); 'nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa' (Jak 3,8). Če 'z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti' (Jak 3,9), ljubezen varuje podobo drugih z rahločutnostjo, ki obvaruje celo dobro ime sovražnikov.« (AL 112)

3.7.2021

»Pogosto pozabljamo, da je obrekovanje lahko velik greh, resna žalitev Boga, ko hudo prizadene dobro ime drugih in jim povzroči škodo, ki jo je zelo težko popraviti.« (AL 112)

2.7.2021

»'Ne obsojajte in ne boste obsojeni' (Lk 6,37b). Čeprav bi to nasprotovalo naši običajni rabi jezika, Božja beseda od nas zahteva: 'Bratje, ne govorite drug proti drugemu!' (Jak 4,11).« (AL 112)

1.7.2021

»Družina mora biti kraj, kjer tisti, ki je dosegel nekaj dobrega v življenju, ve, da se bodo zaradi tega tudi drugi z njim veselili.« (AL 110)

30.6.2021

»Če ne gojimo lastne sposobnosti veseliti se nad dobrobitjo drugega in se osredotočamo predvsem na svoje lastne potrebe, se obsojamo na življenje z manj veselja, kajti – kot je rekel Jezus – 'večja sreča je dajati kakor prejemati' (Apd 20,35).« (AL 110)

29.6.2021

»Naš Gospod posebno ceni tistega, ki se veseli sreče drugega.« (AL 110)

28.6.2021

»Ko človek, ki ljubi, lahko stori drugemu kaj dobrega ali ko vidi, da gre drugemu dobro v življenju, ob tem doživlja veselje in tako slavi Boga, kajti 'Bog ljubi veselega darovalca' (2 Kor 9,7).« (AL 110)

27.6.2021

»'Veseli pa se resnice'… Veseliti se zaradi blagra drugega, ko priznamo njegovo dostojanstvo, ko cenimo njegove sposobnosti in njegova dobra dela. Tega ni zmožen tisti, ki se mora vedno primerjati in tekmovati, celo z lastnim sozakoncem, celo tako zelo, da se skrivaj veseli njegovega neuspeha.« (AL 109)

26.6.2021

»Dosegla nas je ljubezen, ki je bila pred vsakim našim delom in ki vedno dá novo priložnost, jo podpira in spodbuja. Če sprejmemo, da je Božja ljubezen brezpogojna,… tedaj bomo lahko ljubili ne glede na vse in odpuščali drugim, tudi ko so do nas krivični.« (AL 108)

25.6.2021

»Svojo osebno zgodovino je treba vključiti v molitev, sprejeti sebe, znati shajati s svojimi omejitvami in celo odpustiti samim sebi, da bi enako držo imeli tudi v odnosu do drugih.« (AL 107)

24.6.2021

»Vemo, da moramo za to, da bi mogli odpustiti, doživeti osvobajajočo izkušnjo: razumeti sami sebe in odpustiti samim sebi. Naše napake ali kritični pogledi ljudi, ki jih ljubimo, so nas pogosto privedli do tega, da smo izgubili naklonjenost do nas samih. To povzroči, da se končno varujemo pred drugimi, bežimo pred naklonjenostjo in tako se v medsebojnih odnosih v nas množijo strahovi. Tedaj postane obtoževanje drugih lažno olajšanje.« (AL 107)

23.6.2021

»Ko smo užaljeni ali razočarani, je odpuščanje mogoče in zaželeno, a nihče ne pravi, da se bo to zgodilo zlahka. Drži namreč, da je mogoče družinsko občestvo ohranjati in živeti le z velikim duhom pripravljenosti za požrtvovalnost.« (AL 106)

22.6.2021

»'Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni Blagoslova' (1 Pt 3,9). Če se moramo bojevati proti nadlogi, storímo to, vendar vedno recímo 'ne' notranjemu nasilju.« (AL 104)

21.6.2021

»'Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo' (Ef 4,26). Zato naj se dan nikoli ne konča, ne da bi v družini dosegli mir.« (AL 104)

20.6.2021

»Evangelij nas vabi k temu, da gledamo 'bruno' v lastnem očesu (prim. Mt 7,5); in kristjani ne moremo prezreti stalnega vabila Božje besede, da bi ne gojili jeze: 'Ne daj se premagati hudemu' (Rim 12,21). 'Ne naveličajmo se, ko delamo dobro' (Gal 6,9).« (AL 104)

19.6.2021

»Ali je ta velikodušna odpoved, ki dopušča, da dajemo zastonj in do konca, mogoča? Gotovo je mogoča, saj je to tisto, kar zahteva evangelij: 'Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte' (Mt 10,8).« (AL 102)

18.6.2021

»Ljubezen sega onkraj pravičnosti in se zastonjsko razdaja, 'ne da bi za to kaj pričakovala' (Lk 6,35), dokler ne pride do največje ljubezni, da lastno 'življenje da za druge' (prim. Jn 15,13).« (AL 102)

17.6.2021

»Sv. Tomaž Akvinski je pojasnil, da 'je ljubezni bolj lastno, da hoče ljubiti, kakor da bi bila ljubljena'; in da 'si matere, ki dejansko najbolj ljubijo, bolj prizadevajo za to, da bi ljubile, kakor da bi bile ljubljene'.« (AL 102)

16.6.2021

»'Kdor je sam sebi sovražen, komu bo potem dober? (...) Ni ga hujšega, kakor je ta, ki sam sebi nič ne privošči' (Sir 14,5-6).« (AL 101)

15.6.2021

»'Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge' (Fil 2,4). Zaradi tako jasne trditve Svetega pisma se moramo izogniti temu, da bi dali prednost samoljubju, kakor da bi bilo to plemenitejše kot predanost sebe drugim.« (AL 101)

14.6.2021

»Poglejmo… nekaj besed, ki jih je Jezus rekel ljudem: 'Bodi pogumen, otrok!' (Mt 9,2). 'Velika je tvoja vera!' (Mt 15,28). 'Rečem ti, vstani!' (Mr 5,41). 'Pojdi v miru!' (Lk 7,50). 'Ne bojte se!' (Mt 14,27). To niso besede, ki ponižujejo, žalostijo, razburjajo, zaničujejo. V družini se je treba naučiti te prijazne Jezusove govorice.« (AL 100)

13.6.2021

»V zakladu Marijinega Srca so tudi vsi dogodki vseh naših družin, ki jih ona skrbno ohranja. Zato nam jih lahko pomaga razložiti, da bi v družinski zgodbi prepoznali Božje oznanilo.« (AL 30)

12.6.2021

»Kdor ljubi, je sposoben reči opogumljajoče besede, ki vračajo moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo.« (AL 100)

11.6.2021

»Brez občutka pripadnosti ni mogoča podaritev drugemu; vsak končno začne iskati samo svojo korist in sobivanje postane nemogoče.« (AL 100)

10.6.2021

»Ljubezen ustvarja povezave, neguje vezi, plete nove mreže vključevanja in gradi trdno družbeno celoto.« (AL 100)

9.6.2021

»Kolikor srčnejša in globlja je ljubezen, toliko več spoštovanja svobode in sposobnosti za čakanje zahteva, da drugi odpre vrata svojega srca.« (AL 99)

8.6.2021

»V družinskem življenju ne sme vladati logika prevlade enega nad drugim ali tekmovalnost, … kajti ta logika naredi konec ljubezni. Tudi za družino velja ta nasvet: 'V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost' (1 Pt 5,5).« (AL 98)

7.6.2021

»Da bi druge lahko iz srca razumeli, jim oprostili in jim služili, je neizogibno premagati ošabnost in gojiti ponižnost.« (AL 98)

6.6.2021

»Kdor ljubi, ne le da se izogiba prekomernemu govorjenju o sebi, temveč zna poleg tega – ker se osredotoča na druge – ostati na svojem mestu, ne da bi hotel biti v središču.« (AL 97)

5.6.2021

»Človeka ljubim, ga gledam z očmi Boga Očeta, ki nam daje 'vsega obilo za uživanje' (1 Tim 6,17), in tako v svoji notranjosti sprejemam, da se lahko veseli lepega trenutka. Prav ta lastnost ljubezni me vodi k temu, da zavrnem krivico in se ne sprijaznim, da nekateri živijo v preobilju, medtem ko drugi nimajo ničesar.« (AL 96)

4.6.2021

»'Ne želi hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in ničesar, kar je tvojega bližnjega!' (2 Mz 20,17). Ljubezen nas vodi k iskrenemu sprejemanju vsakega človeka, tako da priznamo njegovo pravico do sreče.« (AL 96)

3.6.2021

»Resnična ljubezen ceni tuje uspehe, ne občuti jih kot grožnjo in se osvobaja grenkega okusa nevoščljivosti. Sprejema dejstvo, da ima vsak drugačne darove in različne poti v življenju. Skuša torej odkriti lastno pot do sreče, drugim pa pustiti, da najdejo svojo.« (AL 95)

2.6.2021

»V ljubezni ni prostora za občutja nezadovoljstva, kar zadeva dobro drugega (prim. Apd 7,9; 17,5). Pri nevoščljivosti gre za žalost zaradi tujega dobrega, ki kaže, da nas sreča drugih ne zanima, ker smo osredotočeni izključno na lasten blagor. Medtem ko nas ljubezen spodbuja, da izstopimo iz sebe, nas nevoščljivost zapira v lastni jaz.« (AL 95)

1.6.2021

»Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kot pa v besedah. Tako lahko ljubezen pokaže vso svojo rodovitnost in nam omogoča izkusiti srečo, ki je v dajanju; plemenitost in veličino samopodaritve, ne da bi tehtali in pričakovali plačilo, izključno samo zaradi dajanja in služenja.« (AL 94)

31.5.2021

»Sveto pismo in izročilo nam odpirata dostop do spoznanja Svete Trojice, ki se razodeva prek družinskih odnosov. Družina je podoba Boga, ki (...) je občestvo oseb.« (AL 71)

30.5.2021

»V človeški družini, združeni v Kristusu, je vnovič vzpostavljena 'podoba in sličnost' Svete Trojice (prim. 1 Mz 1,26), skrivnost, iz katere izvira vsaka prava ljubezen.« (AL 71)

29.5.2021

»Vrednost človeškega življenja je tako velika in pravica do življenja nedolžnega otroka, ki raste v materinem telesu, tako neodtujljiva, da nimamo pravice sprejemati odločitve o tem življenju, ki je vrednota samo po sebi in ne sme biti nikoli predmet v oblasti drugega človeka, z izgovorom, da ima pravico razpolagati s svojim lastnim telesom.« (AL 83)

28.5.2021

»Družina je svetišče življenja, kraj, kjer se življenje spočne in varuje, zato govorimo o hudem in bolečem protislovju, če se spremeni v kraj, kjer se življenje zavrne in uniči.« (AL 83)

27.5.2021

»Posvojitev ali rejništvo na poseben način izraža izkušnjo rodovitnosti zakonske ljubezni. S posebno hvaležnostjo Cerkev podpira družine, ki z ljubeznijo sprejmejo, vzgajajo in stojijo ob strani različno obdarovanim otrokom.« (AL 82)

26.5.2021

»Nauk Cerkve pomaga harmonično in zavestno živeti občestvenost med zakoncema v vseh razsežnostih, skupaj z odgovornim posredovanjem življenja.« (AL 82)

25.5.2021

»Po stvariteljskem redu sta zakonska ljubezen med možem in ženo in posredovanje življenja naravnana drug na drugega... Na ta način je Stvarnik možu in ženi dal delež pri svojem stvariteljskem delu in ju hkrati naredil za orodje svoje ljubezni, tako da je po posredovanju življenja prihodnost človeštva zaupal njuni odgovornosti.« (AL 81)

24.5.2021

»Zakon in družina prejemata od Kristusa – po Cerkvi – milost Svetega Duha, da bi pričevala o evangeliju Božje ljubezni.« (AL 71)

23.5.2021

»Otrok ima pravico, da se rodi iz ljubezni, in ne na kakršen koli način, saj ni nekakšna pravica, ampak dar, je sad posebnega dejanja zakonske podaritve njegovih staršev.« (AL 81)

22.5.2021

»Otrok se ne pojavi kot zaključek procesa, temveč je od začetka ljubezni navzoč kot bistvena značilnost, ki je ni mogoče zatajiti, ne da bi popačili sámo ljubezen. Ljubezen od samega začetka zavrača vsako pobudo, da bi se zaprla sama vase, in se odpira rodovitnosti.« (AL 80)

21.5.2021

»Zakonska zveza pa je vendarle po svoji naravi naravnana na posredovanje človeškega življenja. Otrok ni od zunaj dodan medsebojni ljubezni zakoncev; otrok vznikne v samem srcu medsebojne podaritve, katere sad in izpolnitev je.« (AL 80)

20.5.2021

»Spolnost je naravnana na zakonsko ljubezen moškega in ženske. Zato imajo lahko tudi zakonci, ki jim Bog ni dal, da bi imeli otroke, zakonsko življenje, ki je v človeškem in krščanskem smislu polno.« (AL 80)

19.5.2021

»Zakon je najprej globoka skupnost življenja in ljubezni, ki predstavlja dobrino za sama zakonca.« (AL 80)

18.5.2021

»Kristusov pogled, čigar luč razsvetljuje vsakega človeka, navdihuje pastoralni odnos Cerkve do tistih vernikov, ki živijo skupaj brez poroke ali so se poročili samo civilno ali so se ločili in ponovno poročili. Cerkev se z vidika Božje pedagogike ljubeče obrača na tiste, ki so na nepopoln način deležni njenega življenja: skupaj z njimi prosi za milost spreobrnjenja; spodbuja jih, naj delajo dobro, ljubeče skrbijo drug za drugega in se dajo na razpolago za skupnost, v kateri živijo in delajo.« (AL 78)

17.5.2021

»Dobrina zakona vključuje edinost, odprtost za življenje, zvestobo in nerazvezljivost ter v krščanskem zakonu tudi medsebojno pomoč na poti do popolnega prijateljstva z Gospodom.« (AL 77)

16.5.2021

»Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost.« (AL 77)

15.5.2021

»Odrešenjski red osvetljuje in dovršuje stvariteljski red. Zato naravni zakon v polnosti razumemo v luči njegove zakramentalne dovršitve: samo s pogledom, uprtim v Kristusa, lahko resnično spoznamo človeške odnose v njihovi globini. V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka.« (AL 77)

14.5.2021

»Evangelij družine goji tudi tista semena, ki še niso dozorela, in mora negovati tista drevesa, ki so se posušila, in jih ne smemo zanemarjati, tako da, izhajajoč iz Kristusovega daru v zakramentu, pridejo do bogatejšega spoznanja in do polnejše vključitve te skrivnosti v svoje življenje.« (AL 76)

13.5.2021

»Naravni red je sprejet v odrešenje Jezusa Kristusa, tako da med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ne da bi bila ta hkrati zakrament.« (AL 75)

12.5.2021

»Pri krstu je bila njuna sposobnost, da se kot Gospodova služabnika združita v zakonu, posvečena, da bi odgovorila na Božji klic. Zato za nekrščanska zakonca ni nujno, da obnovita poročne obljube, ko se dasta krstiti, dovolj je, da jih ne zavrneta, saj postane ta zveza po krstu, ki sta ga prejela, sama po sebi zakramentalna.« (AL 75)

11.5.2021

»Mož in žena, ki se poročita, sta podeljevalca zakramenta zakona. Ko si izkažeta privolitev in jo izrazita v telesni podaritvi, prejmeta velik dar. Njuna privolitev in združitev njunih teles sta sredstvo Božjega delovanja, ki ju naredi za eno meso.« (AL 75)

10.5.2021

»Ko se soočata z izzivi, nista zakonca nikoli prepuščena le svojim lastnim močem. Poklicana sta, da na Božji dar odgovorita s svojim trudom, ustvarjalnostjo, vztrajnostjo in s svojim vsakodnevnim prizadevanjem; toda vedno bosta lahko klicala Svetega Duha, ki je posvetil njuno zvezo, da bi se prejeta milost pokazala v vsaki novi situaciji.« (AL 74)

9.5.2021

»Zakramentalna milost, ki izvira iz skrivnosti učlovečenja in velike noči, v kateri je Bog izrazil vso svojo ljubezen do človeštva in se z njim najtesneje združil, dejansko oblikuje in krepi celotno življenje zakoncev, celotno mrežo odnosov, ki jo pleteta med seboj, s svojimi otroki in svetom.« (AL 74)

8.5.2021

»Spolna združitev, ki se jo živi na človeški način in je posvečena z zakramentom, je za zakonce sama po sebi pot rasti v življenju milosti, saj gre za 'poročno skrivnost'. Vrednost telesne združitve se izraža v besedah privolitve, v kateri sta sprejela drug drugega in se drug drugemu predala, da bi si delila vse svoje življenje.« (AL 74)

7.5.2021

»Čeprav gre pri analogiji med parom mož-žena in Kristus-Cerkev za nepopolno analogijo, nas ta vabi, da kličemo Gospoda, da izlije svojo ljubezen v zakonske odnose.« (AL 73)

6.5.2021

»S tem, ko se zakonca združita in postaneta eno meso, predstavljata zaroko Božjega Sina s človeško naravo. Zato daje zakoncem v radostih njihove ljubezni in družinskega življenja že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe.« (AL 73)

5.5.2021

»Krščanski zakon je znamenje, ki ne kaže samo tega, kako zelo je Kristus – v zavezi potrjeni na križu – ljubil svojo Cerkev, temveč ponavzočuje to ljubezen v zakonski skupnosti.« (AL 73)

4.5.2021

»Sam Kristus prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona. In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega…« (AL 73)

3.5.2021

»Darove, ki jih Bog naklanja (zakoncem), priznavajo kot sestavne prvine zakona in v njegovem imenu resno jemljejo svojo medsebojno zavezo pred Cerkvijo.« (AL 73)

2.5.2021

»Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni milosti, ki utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje.« (AL 73)

1.5.2021

»Zakon je poklicanost, je odgovor na poseben klic živeti zakonsko ljubezen kot nepopolno znamenje ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Zato mora biti odločitev za poroko in za družino sad zavestne poklicanosti.« (AL 72)

30.4.2021

»Zakonca torej spominjata Cerkev stalno na to, kar se je zgodilo na križu; drug za drugega in za otroke sta priči odrešenja, ki sta ga deležna po zakramentu.« (AL 72)

29.4.2021

»Zakrament zakona ni družbena pogodba, nepomemben obred ali golo zunanje znamenje določene zaveze. Zakrament je dar za posvečenje in odrešenje zakoncev, kajti njuna medsebojna pripadnost je na temelju zakramentalnega znamenja stvarno ponavzočenje odnosa med Kristusom in Cerkvijo.« (AL 72)

28.4.2021

»Jezus, ki je v sebi spravil vse stvari in človeka rešil greha, ni samo postavil zakona in družine v njuno prvotno stanje, temveč zakon tudi povzdignil v zakramentalno znamenje njegove ljubezni do Cerkve (prim. Mt 19,1-12; Mr 10,1-12; Ef 5,21-32).« (AL 71)

27.4.2021

»Zakonska ljubezen zahteva od zakoncev, da svojo nalogo odgovornega starševstva pravilno spoznajo. To starševstvo, ki ga danes po pravici toliko poudarjajo, je treba tudi prav razumeti. ... Poslanstvo odgovornega starševstva tudi zahteva, da zakonca priznavata svoje dolžnosti do Boga, do samih sebe, do družine in do družbe, in to po pravilni lestvici vrednot.« (AL 68)

26.4.2021

»Na izključni in dokončni ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev odnosa Boga do njegovega ljudstva in obratno: način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške ljubezni.« (AL 70)

25.4.2021

»Gospod Jezus 'prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona' in ostane še naprej z njima. Z učlovečenjem sprejme človeško ljubezen, jo očisti, dovrši in zakoncem s svojim Duhom podarja moč, da jo živijo, ko prežema vse njihovo življenje z vero, upanjem in ljubeznijo. Na ta način so zakonci tako rekoč posvečeni in z njegovo milostjo zidajo Kristusovo telo, ko sestavljajo domačo Cerkev.« (AL 67)

24.4.2021

»Zakon je… občestvo življenja in ljubezni (prim. 48), ljubezen pa je postavljena v središče družine... Resnična ljubezen med možem in ženo obsega medsebojno podaritev samega sebe in vključuje ter povezuje po Božjem načrtu tudi spolno razsežnost in čustvenost.« (AL 67)

23.4.2021

Jezus je »slišal jok staršev zaradi njihovih otrok, jim vrnil življenje (prim. Mr 5,41; Lk7,14-15) in tako razodel pravi pomen usmiljenja, ki vključuje ponovno vzpostavitev zaveze. To se jasno vidi v srečanjih s Samarijanko (prim. Jn 4,1-30) in s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11), v katerih se prebudi zaznavanje greha spričo zastonjske Jezusove ljubezni.« (AL 64)

22.4.2021

»Jezusov zgled je vzorec za Cerkev. (...) Svoje javno delovanje je začel z znamenjem, ki ga je naredil na svatbi v Kani (prim. Jn 2,1-11). (...) Preživljal je vsakdanje trenutke prijateljstva z Lazarjevo družino in z njegovima sestrama (prim. Lk 10,38) ter s Petrovo družino (prim. Mt 8,14).« (AL 64)

21.4.2021

»Evangelij družine sestavlja svetovno zgodovino od stvarjenja človeka po Božji podobi in podobnosti (prim.1 Mz 1,26-27) do dovršitve skrivnosti zaveze v Kristusu ob koncu časov z Jagnjetovo svatbeno gostijo (prim. Raz 19,9).« (AL 63)

20.4.2021

»Zakon in družina prejmeta od Kristusa po njegovi Cerkvi potrebno milost, da pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot občestvo.« (AL 63)

19.4.2021

»Zakonska zaveza, ki je bila ustanovljena ob stvarjenju in razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polno razodetje svojega pomena v Kristusu in njegovi Cerkvi.« (AL 63)

18.4.2021

»Kristus je odrešil zakon in družino (prim. Ef 5,21-32) in ju ponovno vzpostavil po podobi Svete Trojice, to je skrivnosti, iz katere izhaja vsaka prava ljubezen.« (AL 63)

17.4.2021

»Božja ljubeznivost vedno spremlja pot ljudi, ozdravlja otrdela srca in jih spreminja s svojo milostjo ter jih po poti križa usmerja k njihovemu izvoru. Evangelij jasno pokaže Jezusov zgled, ki je širil oznanilo o zakonu kot polnosti razodetja, ki vnovič vzpostavlja prvotni Božji načrt (prim. Mt 19,3).« (AL 62)

16.4.2021

»Neločljivosti zakona ('Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči' Mt 19,6) ne smemo razumeti predvsem kot človeku naložen 'jarem', temveč kot 'dar' ljudem, združenim v zakonu.« (AL 62)

15.4.2021

»Jezus, sklicujoč se na izvirni namen človeškega para, potrjuje neločljivo zvezo med možem in ženo, ko pravi: 'Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako' (Mt 19,8).« (AL 62)

14.4.2021

»Zakon je Gospodov 'dar' (prim. 1 Kor 7,7)… 'Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj ostane neomadeževana' (Heb 13,4). Ta Božji dar vključuje spolnost: 'Ne odtegujta se drug drugemu' (1 Kor 7,5).« (AL 61)

13.4.2021

»Nasproti tistim, ki so prepovedovali zakon, Nova zaveza uči: 'Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to s hvaležnostjo uživamo' (1 Tim 4,4).« (AL 61)

12.4.2021

Jezus »je z ljubeznijo in nežnostjo gledal na moške in ženske, ki so ga srečali; njihove korake je spremljal z resnico, potrpežljivostjo in usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve Božjega kraljestva.« (AL 60)

11.4.2021

»Skrivnost krščanske družine lahko popolnoma razumemo samo v luči neskončne ljubezni nebeškega Očeta, ki se je razodel v Kristusu, on pa se je daroval do konca in živi med nami.« (AL 59)

10.4.2021

»Velike vrednote krščanskega zakona in družine ustrezajo tistemu iskanju, ki prežema človeško bivanje. Če vidimo veliko težav, so te klic k temu, da v nas samih sprostimo energije upanja, tako da jih prevedemo v preroške sanje, preobražajoča dejanja in v domiselnost ljubezni.« (AL 56)

9.4.2021

»Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja, temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost! V vseh situacijah čuti Cerkev potrebo po tem, da pove besedo resnice in upanja.« (AL 56)

8.4.2021

»Zahvaljujem se Bogu, ker veliko družin – daleč od tega, da bi se imele za popolne – živi v ljubezni, uresničuje svojo poklicanost in gre naprej, čeprav na poti velikokrat pade.« (AL 56)

7.4.2021

»Ne zapádimo grehu, da bi nadomestili Stvarnika! Kot ustvarjena bitja nismo vsemogočni. Stvarjenje je obstajalo pred nami in ga moramo sprejeti kot dar. Hkrati smo poklicani, da varujemo svojo človeškost, to pa predvsem pomeni, da jo sprejemamo in spoštujemo táko, kot je bila ustvarjena.« (AL 55)

6.4.2021

»Odsotnost očeta močno zaznamuje družinsko življenje, vzgojo otrok in njihovo vključevanje v družbo. Njegova odsotnost je lahko fizična, čustvena, duševna in duhova. Ta manko oropa otroke primernega zgleda očetovskega vedenja.« (AL 55)

5.4.2021

»Enakost dostojanstva moškega in ženske nas navdaja z veseljem, da presežemo stare oblike diskriminacije in da si v družinah prizadevamo za vzajemno povezanost.« (AL 54)

4.4.2021

»Moč družine temelji bistveno v sposobnosti, da ljubimo in da učimo ljubiti. Naj bo družina še tako ranjena, vedno lahko raste, če živi iz ljubezni.« (AL 53)

3.4.2021

»Kdo danes skrbi za to, da bi bodrili zakonce, jim pomagali pri premagovanju nevarnosti, ki jim grozijo, jih spremljali pri vzgoji otrok, jih spodbujali, da ostane njihova zakonska zveza trdna?« (AL 52)

2.4.2021

»Ne zavedamo se več povsem jasno, da samo izključna in neločljiva zveza med moškim in žensko v polnosti izpolnjuje družbeno vlogo, ker pomeni trdno zavezo in omogoča rodovitnost.« (AL 52)

1.4.2021

»Nihče ne more misliti, da je slabljenje družine kot naravne, na zakonu utemeljene skupnosti, nekaj, kar družbi koristi. Prav nasprotno je res, saj to ovira osebnostno zorenje, gojenje skupnostnih vrednot ter etični razvoj mest in vasi.« (AL 52)

31.3.2021

Družinsko nasilje »predstavlja rodovitna tla za nove oblike družbene agresivnosti, kajti družinski odnosi ustvarjajo predispozicije za nasilno osebnost. V družinah, kjer ti vplivi pridejo do izraza, ni zadostne komunikacije; prevladuje obrambna drža in njihovi družinski člani se med sabo ne podpirajo.« (AL 51)

30.3.2021

»Zasvojenost z drogami povzroča trpljenje mnogih družin in jih pogosto uniči. Nekaj podobnega je z alkoholizmom, igrami na srečo in drugimi zasvojenostmi. Družina bi lahko preprečevala ali vsaj omilila težave v zvezi z zasvojenostjo, toda družba in politika ne uvidita, da družina, ki ni trdna, izgubi odzivno sposobnost za pomoč svojim članom.« (AL 51)

29.3.2021

»Zdi se, da ljudi bolj skrbi to, kako preprečiti prihodnje težave, kot da bi se ukvarjali s sedanjostjo.« (AL 50)

28.3.2021

Vzgojna naloga »je med drugim otežena s tem, da starši prihajajo domov utrujeni in brez volje, da bi se pogovarjali. V mnogih družinah sploh ni več navade, da bi skupaj jedli. Poleg televizije se pojavljajo tudi mnoge druge ponudbe za zabavo. To otežuje staršem posredovanje vere otrokom.« (AL 50)

27.3.2021

»V visoko razvitih družbah, kjer število starejših narašča, medtem ko število rojstev upada, obstaja nevarnost, da starejše dojemamo kot breme. Na drugi strani pa nega, ki jo terjajo, postavi njihove svojce na težko preizkušnjo. Kolikor bolj skušamo podaljšati življenje, toliko nujnejše je, da cenimo zadnje trenutke življenja.« (AL 48)

26.3.2021

»Družine vabim, da … svoje žalostne in navdušujoče družinske izzive – tako kot Marija – pogumno in spokojno živijo ter Božja čudovita dela ohranijo v svojem srcu in o njih premišljujejo (prim. Lk 2,19.51).« (AL 30)

25.3.2021

»Veliko občudovanje zaslužijo družine, ki ljubeče sprejmejo težko preizkušnjo ob otroku s posebnimi potrebami. Cerkvi in družbi na dragocen način pričujejo o zvestobi dáru življenja.« (AL 47)

24.3.2021

»Spolno izkoriščanje otrok je eden od najbolj pohujšljivih in sprevrženih grehov današnje družbe… Spolna zloraba otrok je še bolj pohujšljiva, če se dogaja v okoljih, kjer naj bi bili deležni posebne skrbi in zaščite: v družinah, v šolah ter v krščanskih skupnostih in ustanovah.« (AL 45)

23.3.2021

»Družina in dom gresta z roko v roki. Zato se moramo zavzemati za dosego pravic družine in ne samo posameznika. Družina je dobrina, ki se ji družba ne more odpovedati, temveč jo mora zaščititi.« (AL 44)

22.3.2021

»Slabljenje vere in verske prakse v nekaterih družbah prizadene družine in jih pušča vedno bolj same z njihovimi težavami… Ena največjih pojavnih oblik revščine v sodobni kulturi je osamljenost kot posledica odsotnosti Boga v življenju ljudi in krhkosti odnosov.« (AL 43)

21.3.2021

»Res je, da se zakonci, potem ko so bili zelo velikodušni pri posredovanju življenja, lahko po vesti odločijo, da zaradi dovolj resnih razlogov omejijo število otrok; vendar prav 'zaradi tega dostojanstva vesti Cerkev z vso odločnostjo zavrača, da država ureja to področje s kontracepcijo, sterilizacijo in celo splavom'.« (AL 42)

20.3.2021

»Kriza zakoncev povzroči nestabilnost družine in lahko zaradi ločitev in razvez privede do hudih posledic za odrasle, otroke in celotno družbo, ker slabi posameznika in družbene vezi.« (AL 41)

19.3.2021

»Današnje kulturne težnje… se zdi, da vsiljujejo čustvenost brez omejitev,(...) narcisistično, nestabilno in spremenljivo čustvenost, ki posameznikom vedno ne pomaga doseči večje zrelosti.« (AL 41)

18.3.2021

»Najti moramo besede, utemeljitve in pričevanja, ki bodo nagovorile mlade ljudi tam, kjer so pripravljeni na velikodušnost, zavezanost, ljubezen in celo junaštvo, da bodo z navdušenjem in pogumom sprejeli izziv zakona.« (AL 40)

17.3.2021

»Mislim tudi na strah, ki ga zbuja perspektiva trajne zaveze, na obsedenost s prostim časom, na odnose, ki tehtajo stroške in koristi in se ohranjajo samo, če so sredstvo za odpravo samote, če ljudem nudijo zaščito ali kakršne koli usluge. To, kar se dogaja s stvarmi in okoljem, se prenaša na medosebne odnose: vse se lahko zavrže; vsak predmet lahko uporabimo in potem zavržemo, potrošimo in uničimo, izkoristimo, dokler služi.« (AL 39)

16.3.2021

»'Dekadenčna kultura'…, 'kultura začasnega'… Tu mislim na primer na naglico, s katero ljudje prehajajo iz enega ljubezenskega odnosa v drugega. Mislijo, da je – podobno kot na družbenih omrežjih – ljubezen mogoče vključiti in izključiti in celo na hitro blokirati, kakor uporabniku ugaja.« (AL 39)

15.3.2021

»Množili smo napade na pokvarjeni svet, manjkala pa nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče. Mnogi nimajo občutka, da je bilo sporočilo Cerkve o zakonu in družini jasen odsev Jezusovega nauka in delovanja. Jezus je sicer predložil zahteven ideal, a ni nikoli izgubil sočutne bližine do šibkih, kot sta bili Samarijanka in prešuštnica.« (AL 38)

14.3.2021

»V današnjem svetu se zelo ceni pričevanje zakoncev, ki se niso izkazali samo v tem, da imajo trden zakon, ampak tudi v tem, da imajo še vedno skupne načrte in ohranjajo medsebojno naklonjenost. To odpira vrata družinski pastorali, ki omogoča postopno poglobitev evangeljskih zahtev.« (AL 38)

13.3.2021

»Namesto da bi zakon predstavili kot dinamično pot rasti in uresničitve, smo govorili o njem kot o bremenu, ki ga je treba nositi vse življenje.« (AL 37)

12.3.2021

»Moramo ponižno in stvarno priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanski pogled (na zakon), in način, kako smo obravnavali ljudi, v veliki meri pripomogel k nastanku tega, kar danes obžalujemo.« (AL 36)

11.3.2021

»Kot kristjani se ne moremo odpovedati obrambi zakona samo zato, da bi ne nasprotovali javnemu mnenju, da bi bili moderni ali zaradi občutka nesposobnosti spričo moralne in človeške degradacije.« (AL 35)

10.3.2021

»Ideal zakona s svojo zavezo, za katero sta značilni izključnost in stalnost, lahko izgine – zaradi koristi… Bojimo se samote, želimo si prostora zaščite in zvestobe, a hkrati raste strah pred ujetostjo v odnos, ki bi lahko zapostavil uresničitev osebnih želja.« (AL 34)

9.3.2021

»Danes pravzaprav zlahka zamenjamo pravo svobodo s predstavo, da lahko vsakdo sodi, kot se mu zdi, kot da onkraj posameznega človeka ni resnic, vrednot in načel, ki nas usmerjajo, kot da je vse enakovredno in vse dovoljeno.« (AL 34)

8.3.2021

»Svoboda izbire nam omogoča, da načrtujemo lastno življenje in razvijamo osebne potenciale, toda če tej svobodi manjkajo plemeniti cilji in osebna disciplina, se izrodi v nesposobnost, da bi se velikodušno darovali.« (AL 33)

7.3.2021

»Pretirana individualistična kultura posedovanja in užitka vnaša v družine ozračje nestrpnosti in nasilja.« (AL 33)

6.3.2021

Treba je »upoštevati rastočo nevarnost, ki jo predstavlja silovit individualizem, ki pači družinske vezi in končno vsakega družinskega člana obravnava kot otok.« (AL 33)

5.3.2021

»Boljša osebna komunikacija med zakonci prispeva k temu, da postaja celotno družinsko sobivanje bolj človeško.« (AL 32)

4.3.2021

»Vsaki družini se kaže podoba družine iz Nazareta v svoji vsakdanjosti, prežeti z napori in celo z môrami kot tedaj, ko je morala trpeti zaradi nerazumljivega Herodovega nasilja – izkušnja, ki se še danes tragično ponavlja v mnogih družinah izključenih in nemočnih beguncev.« (AL 30)

3.3.2021

»Družina je poklicana, da med seboj deli dnevno molitev, branje Božje besede in obhajanje evharistije, da bi spodbudila rast ljubezni in bi se vedno bolj preobražala v tempelj, v katerem prebiva Sveti Duh.« (AL 29)

2.3.2021

»Dejavnost posredovanja življenja in vzgoje je po svoje odsev stvariteljskega dela Očeta.« (AL 29)

1.3.2021

»S pogledom, ki obsega vero in ljubezen, milost in zavzetost, človeško družino in Božjo troedinost, motrimo družino, ki Božjo besedo zaupa rokam moža, žene in otrok, da bi sestavljali občestvo ljudi, ki so podoba enosti med Očetom, Sinom in Svetim Duhom.« (AL 29)

28.2.2021

»Prerok Ozej polaga Bogu kot očetu v usta ganljive besede: 'Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina. Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje (...). Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti' (Oz 11,1.3-4).« (AL 28)

27.2.2021

»'Utešil sem in umiril svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša' (Ps131,2).« (AL 28)

26.2.2021

V Psalmu 131… »se kaže blaga in nežna zaupnost, ki obstaja med materjo in njenim otrokom, novorojenčkom, ki spi v rokah svoje matere, potem ko ga je podojila… Gre za že podojenega otroka, ki se zavestno oprijema svoje matere, ki ga nosi na svojih prsih. Gre torej za zavestno in ne zgolj za biološko zaupnost.« (AL 28)

25.2.2021

»V besedilih (prim. 2 Mz 4,22; Iz 49,15; Ps 27,10), se povezanost med verujočim in njegovim Gospodom izraža s potezami očetovske ali materinske ljubezni.« (AL 28)

24.2.2021

»Na področju ljubezni, ki je v središču krščanske zakonske in družinske izkušnje, izstopa še neka druga krepost, ki se v teh časih hitrih in površinskih odnosov nekoliko zapostavlja: nežnost.« (AL 28)

23.2.2021

»Zelo pomenljiv je prizor, ki kaže prešuštnico na trgu pred jeruzalemskim templjem, obkroženo s svojimi tožniki in pozneje sámo z Jezusom, ki je ne obsoja in jo vabi k dostojnejšemu življenju (prim. Jn 8,1-11).« (AL 27)

22.2.2021

»Sad ljubezni sta tudi usmiljenje in odpuščanje.« (AL 27)

21.2.2021

»Oče ali mati običajno pričujeta v svojem lastnem življenju: 'Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje' (Jn 15,13).« (AL 27)

20.2.2021

»Kristus je kot prepoznavno znamenje svojih učencev dal predvsem zapoved ljubezni in samopodaritve drugim (prim. Mt 22,39; Jn 13,34).« (AL 27)

19.2.2021

»Ne moremo pozabiti na propad, ki ga vnaša v družbo greh, ko se človek do narave obnaša kot tiran, tako da jo pustoši ter jo sebično in brutalno izkorišča. Posledice tega so hkrati opustošenje zemlje (prim. 1 Mz 3,17-19) in gospodarska kot tudi družbena neravnovesja, zoper katera se jasno dviga glas prerokov od Elija (prim. 1 Kr 21) do besed, ki jih sam Jezus izgovarja zoper nepravičnost (prim. Lk 12,13-21; 16,1-31).« (AL 26)

18.2.2021

»Pomanjkanje delovnih mest je tragično dejstvo in v mnogih deželah na različne načine ustvarja turobno vzdušje v mnogih družinah.« (AL 25)

17.2.2021

»Brezposelnost in negotovi pogoji za delo postanejo vir trpljenja: kakor je zapisano v drobni Rutini knjigi in to omenja Jezus v priliki o delavcih, ki so prisiljeni v brezdelju sedeti na mestnem trgu (prim. Mt 20,1-16), ali kakor je to sam izkusil, ko je bil pogosto obdan s pomoči potrebnimi in lačnimi.« (AL 25)

16.2.2021

»Apostol Pavel je bil ponosen na to, da je živel tako, da ni bil drugim v breme, ker je delal s svojimi rokami in si tako zagotovil svoje preživetje (prim. Apd 18,3; 1 Kor 4,12; 9,12). O nujnosti dela je bil tako prepričan, da je za svoje skupnosti postavil železno pravilo: 'Kdor noče delati, naj tudi ne jé' (2 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11).« (AL 24)

15.2.2021

»Knjiga pregovorov predstavi tudi nalogo družinske matere, katere delo je opisano v vseh svojih vsakdanjih nadrobnostih, s katerimi si pridobi hvalo svojega moža in otrok (prim. Prg 31,10-31).« (AL 24)

14.2.2021

»'Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš gledal svojih otrok otroke' (Ps 128,5-6).« (AL 24)

13.2.2021

»Delo hkrati omogoča razvoj družbe in preživetje družine ter njeno stabilnost in rodovitnost.« (AL 24)

12.2.2021

»'Obdeloval in varoval' (1 Mz 2,15). Gre za prikaz delavca, ki preobraža snov in izkorišča energije stvarstva s tem, ko prideluje 'kruh trdega truda' (Ps 127,2) in poleg tega oblikuje sam sebe.« (AL 23)

11.2.2021

»Da je delo eden od temeljev dostojanstva človeškega življenja, sledi iz prvih strani Svetega pisma, ko je rečeno: 'Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval' (1 Mz 2,15).« (AL 23)

10.2.2021

»Na začetku Psalma 128 je oče predstavljen kot delavec, ki lahko z delom svojih rok vzdržuje zunanjo blaginjo in dušni mir svoje družine: 'Zakaj sad truda svojih rok boš užival, srečen boš in dobro ti bo' (Ps 128,2).« (AL 23)

9.2.2021

»Božja beseda se ne pokaže kot niz abstraktnih tez, temveč kot prijateljica na potovanju; tudi za družine, ki se znajdejo v krizi ali sredi kakršne koli bolečine, saj jim kaže cilj poti, ko bo Bog 'obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine' (Raz 21,4).« (AL 22)

8.2.2021

Jezus »Pozna strahove in napetosti v družini in jih vključi v svoje prilike: od sina, ki zapusti svojo hišo, in se spusti v pustolovščino (prim. Lk 15,11-32), do težavnih sinov z nerazložljivimi načini obnašanja (prim. Mt 21, 28-31)… V njem vzbudi zanimanje tudi svatba, ki lahko pusti sramoten vtis, ker je zmanjkalo vina (prim. Jn 2,1-10), ali zato, ker izostanejo povabljeni gostje (prim. Mt 22,1-10). Prav tako pozna môro zaradi izgubljenega novca v revni družini (prim. Lk 15,8-10).« (AL 21)

7.2.2021

»'Moja mati in moji bratje so ti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo' (Lk 8,21).« (AL 18)

6.2.2021

Jezus »vstopi v Petrovo hišo, kjer je njegova tašča bolna (prim. Mr 1,30-31); se pusti zaplesti v dramo smrti v Jairovi hiši (prim. Mr 5,24.36-43; Lk 8,41-42.49-55) ali v Lazarjevem domu (prim. Jn 11,1-44); sliši obupan krik vdove iz Naina spričo njenega preminulega sina (prim. Lk 7,11-15) in usliši tožbo očeta božjastnega dečka v majhni podeželski vasi (prim. Mr 9,17-27).« (AL 21)

5.2.2021

»Jezus sam se je rodil v skromni družini, ki je morala kmalu bežati v tujo deželo.« (AL 21)

4.2.2021

»Navzočnost bolečine, zla, nasilja… uničujejo družinsko življenje in njeno notranjo povezanost življenja in ljubezni. Kristusov govor o zakonu (prim. Mt 19,3-9) ni brez razloga postavljen v kontekst spora o ločitvi. Božja beseda je stalna priča te temne razsežnosti, ki se odpre že na začetku, ko se z grehom odnos ljubezni in čistosti med moškim in žensko spremeni v prevlado. 'Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj' (1 Mz 3,16).« (AL 19)

3.2.2021

»Če drži, da je Jezus zgled poslušnosti svojim zemeljskim staršem, tako da jim je podložen (prim. Lk 2,51), je tudi res, da pokaže, da življenjska izbira otroka in njegova osebna poklicanost lahko zahtevata ločitev, da bi se izročil Božjemu kraljestvu (prim. Mt 10,34-37; Lk 9,59-62).« (AL 18)

2.2.2021

»Jezus gre v pozornosti, ki jo posveča otrokom… tako daleč, da jih odraslim postavlja celo za učitelje zaradi njihovega preprostega in spontanega zaupanja.« (AL 18)

1.2.2021

»V starosti dvanajstih let (Jezus) sam odgovori Mariji in Jožefu, da mora izpolniti neko drugo, višje poslanstvo, onkraj svoje zgodovinske družine (prim. Lk 2,48-50).« (AL18)

31.1.2021

»Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji (Lk 18,3-4).« (AL 18)

30.1.2021

»Evangelij nas spominja tudi na to, da otroci niso last družine, temveč da imajo pred sabo svojo lastno življenjsko pot.« (AL 18)

29.1.2021

»Dejansko je tako, da 'kdor spoštuje očeta, dobi odpuščanje grehov, in kdor časti svojo mater, je kakor tisti, ki zbira zaklade' (Sir 3,3-4).« (AL 17)

28.1.2021

»Otroci so pozvani, da sprejmejo in udejanjajo zapoved: 'Spoštuj očeta in mater' (2 Mz 20,12), kjer glagol 'spoštovati' pomeni v polnosti izpolniti družinske in družbene obveznosti, ne da bi jih zanemarili…« (AL 17)

27.1.2021

»Starši imajo dolžnost, da resno izpolnijo svoje vzgojno poslanstvo, kot pogosto učijo svetopisemski modreci (prim. Prg 3,11-12; 6,20-22; 13,1; 22,15; 23,13-14; 29,17).« (AL 17)

26.1.2021

»Družina je kraj, kjer starši postanejo prvi učitelji v veri svojih otrok. Gre za 'obrtniško' nalogo, ki se prenaša z osebe na osebo: 'In če te nekega dne tvoj sin vpraša [...] mu odgovori' (2 Mz 13,14).« (AL 16)

25.1.2021

»Psalm poveličuje družinsko oznanilo vere: 'Kar smo slišali in zvedeli, kar so nam naši očetje pripovedovali, ne bomo prikrivali njih sinovom, pripovedovali bomo prihodnjemu rodu o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči in o čudežih, ki jih je storil. Postavil je namreč v Jakobu zapoved, dal je postavo v Izraelu. Naročil je našim očetom, naj oznanjajo svojim sinovom, da to spozna prihodnji rod, sinovi, ki se bodo rodili; da bodo vstali in pripovedovali svojim sinovom' (Ps 78,3-6).« (AL 16)

24.1.2021

»Sveto pismo ima družino tudi za kraj poučevanja otrok v veri. To se kaže v opisu praznovanja pashe (prim. 2Mz 12,26-27; 4 Mz 6,20-25).« (AL 16)

23.1.2021

»(Raz 3,20) Tako je opisana hiša, ki sprejema v svojo notranjost Božjo navzočnost, skupno molitev in zato Gospodov blagoslov. To izraža tudi sklepna hvalnica psalma 128, ki smo jo sprejeli za osnovo: 'Glej, tako se blagoslavlja mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja' (Ps 128,4-5).« (AL 15)

22.1.2021

»V Razodetju je prikazan nepozaben prizor: 'Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj' (Raz 3,20).« (AL 15)

21.1.2021

»Vemo, da je v Novi zavezi govor o 'Cerkvi, ki se zbira v hiši' (prim. 1 Kor 16,19; Rim 16,5; Kol 4,15; Fil 2). Življenjski prostor družine se je spremenil v domačo cerkev, v kraj evharistije, navzočnosti Kristusa, sedečega za isto mizo.« (AL 15)

20.1.2021

»Navzočnost otrok je vsekakor znamenje polnosti družine v neprekinjenosti same zgodovine odrešenja od roda do roda.« (AL 14)

19.1.2021

»'Glej, dar Gospodov so sinovi, plačilo je telesni sad; kakor puščice v bojevnikovi roki, tako so sinovi mladosti. Blagor možu, ki je z njimi napolnil svoj tul; ne bodo mu v sramoto, ko se s sovražniki spoprime pri vratih' (Ps 127,1.3-5).« (AL 14)

18.1.2021

»Pomenljivo je, da je v Stari zavezi druga najpogostejša beseda po besedi božanstvo (YHWH, 'Gospod') beseda 'otrok' (ben).« (AL 14)

17.1.2021

»Tam, kjer v hiši za mizo sedita mož in žena, se pojavijo otroci, ki ju spremljajo 'kakor oljčne mladike' (Ps 128,3); to pomeni polni energije in življenjske moči. Če so starši temelji hiše, so otroci 'živi kamni' družine (prim. 1 Pt 2,5).« (AL 14)

16.1.2021

»Sad te (zakonske) združitve je postati 'eno meso' tako v fizičnem objemu kot tudi v združitvi src in življenj in morda v otroku, ki se rodi iz obeh in bo v sebi – tako da ju ne bo združeval samo genetsko, temveč tudi duhovno – nosil 'meso' obeh.« (AL 13)

15.1.2021

»'Pridružiti se' … nam ne prikliče v spomin zakonske združitve samo v njeni spolni in telesni razsežnosti, temveč tudi v njeni svobodni ljubeči podaritvi.« (AL 13)

14.1.2021

»'Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (Mt 19,5). Glagol 'pridružiti se' v hebrejskem izvirniku nakazuje tesno ujemanje, fizično in notranjo pripadnost, in sicer do te mere, da se uporabi za opis združitve z Bogom: 'Moja duša se tebe drži' (Ps 63).« (AL 13)

13.1.2021

»V Visoki pesmi vzklikne nevesta v čudoviti izpovedi ljubezni in medsebojni podaritvi: 'Moj ljubi je moj in jaz sem njegova. (...) Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj' (Vp 2,16; 6,3).« (AL 12)

12.1.2021

»Jezus nas v svojem razmišljanju o zakonu napoti na … odlomek iz Prve Mojzesove knjige, … kjer se pokaže čudovit portret para s svetlimi potezami... Prva poteza je nemir moškega, ki išče 'pomočnico, njemu primerno' (1 Mz 2,18.20), sposobno premagati to samoto, ki ga vznemirja in ki je ne odpravi niti bližina živali niti vse drugo, kar je ustvarjeno… Gre za srečanje z obličjem, s 'ti'-jem, ki odseva Božjo ljubezen in ki daje 'najlepše premoženje, saj je našel ustrezno pomočnico in oporni steber'.« (AL 12)

11.1.2021

»Družina je podoba Boga, ki je občestvo oseb. Pri krstu je Očetov glas Jezusa predstavil kot svojega ljubljenega Sina in v tej ljubezni nam je dano prepoznati Svetega Duha (prim. Mr 1,10-11).« (AL 71)

10.1.2021

»Družina torej Božjemu bistvu ni nekaj tujega. Ta trinitarični vidik para se odraža tudi v Pavlovi teologiji, ko ga apostol povezuje s 'skrivnostjo' zedinjenja Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,21-33).« (AL 11)

9.1.2021

»Troedini Bog je občestvo ljubezni in družina je njegov živi odsev. Besede sv. Janeza Pavla II. nam pojasnjujejo: 'Naš Bog v svoji najgloblji skrivnosti ni samota, temveč družina, ker ima v sebi očetovstvo, sinovstvo in bistvo družine, ki je ljubezen. Ta ljubezen je v Božji družini Sveti Duh'.« (AL 11)

8.1.2021

"Sposobnost človeškega para, da posreduje življenje, je pot, po kateri se razvija zgodovina odrešenja. V tej luči postane rodoviten odnos para podoba, skozi katero odkrijemo in opišemo skrivnost Boga, ki je temelj za krščansko pojmovanje Svete Trojice, ki v Bogu zre Očeta, Sina in Duha ljubezni." (AL 11)

7.1.2021

"Par, ki ljubi in posreduje življenje, je resnična in živa 'podoba', … zmožna je pokazati Boga stvarnika in odrešenika. Zato postaja rodovitna ljubezen simbol notranje Božje resničnosti." (AL 11)

6.1.2021

»'In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril' (1 Mz 1,27). Presenetljivo je, da ima 'Božja podoba' kot razlagalno vzporednico prav par 'moški in ženska'." (AL 10)

5.1.2021

"Družina za praznično mizo. V središču srečamo par, očeta in mater, z njuno zgodbo ljubezni. V njiju se uresničuje tisti prvotni načrt, ki ga sam Kristus jasno prikliče v spomin: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo?« (Mt 19,4). V teh besedah odzvanja naročilo Prve Mojzesove knjige: »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo« (1 Mz 2,24)." (AL 9)

4.1.2021

"Blagor vsem, ki se boje Gospoda in hodijo po njegovih potih! Zakaj sad truda svojih rok boš užival, srečen boš in dobro ti bo. Tvoja žena bo ko rodovitna trta v notranjosti tvoje hiše, tvoji otroci kakor oljčne mladike okoli tvoje mize. Glej, tako se blagoslavlja mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš gledal svojih otrok otroke. Mir bodi nad Izraelom! (Ps 128,1-6)." (AL 8)

3.1.2021

"Sveto pismo zelo pogosto govori o družinah, rodovih, v njem je polno ljubezenskih zgodb in družinskih kriz, in sicer od prve strani, ko stopi na prizorišče družina Adama in Eve s svojim bremenom nasilja, a tudi z močjo življenja, ki se nadaljuje (prim. 1 Mz 4), do zadnje strani, kjer smo priča svatbi neveste in Jagnjeta (prim. Raz. 21,2.9). Tako hiša, zgrajena na skali ali na pesku, ki ju opiše Jezus, predstavlja toliko družinskih situacij, ki so sad osebne svobode njihovih članov." (AL 8)

2.1.2021

»Radost ljubezni, ki jo živijo družine, je tudi velika radost Cerkve.«

1.1.2021