Papež Frančišek – nagovori in spodbude

Jezus je rekel Nikodemu: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,6-8)

»'Jezusu je vzel kruh, ga razlomil in ga dal'. Verniki smo poklicani postati “evharistični” ljudje, ki ne živijo več zase, ampak znajo iz svojega življenja narediti dar za druge. Po evharistiji postanemo preroki in graditelji novega sveta: premagamo sebičnost, se odpremo za ljubezen in gojimo vezi bratstva.

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.« (1 Mz 1,1-2)

In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« (Lk 1,46-48)

Homilija papeža Frančiška, binkošti, 19. maj 2024 Pripoved o binkoštih (prim. Apd 2,1-11) nam pokaže dve področji delovanja Svetega Duha v Cerkvi: v nas in v poslanstvu, z dvema značilnostma: močjo in ljubeznivostjo. Delovanje Duha v nas je močno, kar simbolizirata veter in ogenj, ki sta v Svetem pismu pogosto povezana z močjo Boga (prim. 2 Mz 19,16-19). Brez te moči ne bi mogli nikoli premagati zla niti premagati želje mesa, o čemer nam govori sveti Pavel. Vzgibe, kot so nečistost, malikovanje, razprtije in nevoščljivosti (prim. Gal 5,19-21), se lahko premaga z Duhom, ki nam daje moč, ko vstopi v naše »suho, togo in hladno« srce (prim. pesem slednica Pridi, Sveti Duh). Ti vzgibi uničujejo naše odnose z drugimi in razdelijo naše skupnosti, Duh pa vstopi v naše srce in vse ozdravi.

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1Kor 13,4-7)

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes v Italiji in v drugih državah obhajajo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda. Evangelij, ki smo ga slišali med sv. mašo trdi, da je Jezus potem, ko je zaupal apostolom nalogo, da nadaljujejo njegovo delo, 'bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico' (Mr 16,19). Tako pravi evangelij: 'bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico'.

“Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. […] Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?” (Rim 8,18.23-24)

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes nam evangelij govori o Jezusu, ki pravi apostolom: 'Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje' (prim. Jn 15,15). Kaj to pomeni? V Svetem pismu so »služabniki« Boga posebne osebe, katerim zaupa pomembna poslanstva, kot na primer Mojzesu (2Mz 14,31), kralju Davidu (prim. 2Sam 7,8), preroku Eliju (prim. 1Kr 18,36), in končno tudi Devici Mariji (prim. Mt 25,21). To so osebe, v katerih roke Bog položi svoje zaklade. Vse to pa za Jezusa ne zadostuje, da bi izrazil, kdo smo mi zanj. To ne zadostuje. Hoče več, da bi razumeli, kdo smo za Jezusa, nekaj še večjega, ki gre onkraj dobrin in istih projektov. Hoče prijateljstvo.

»Jezus [je našel slepega, ki mu je povrnil vid, in] mu je rekel: 'Veruješ v Sina človekovega?' In ta je odgovoril ter rekel: 'Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?' Jezus mu je rekel: 'Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.' Tedaj je dejal: 'Verujem, Gospod,' in se je pred njim poklonil do tal.« (Jn 9,35-38)