Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov:

Nedolgo nazaj sem prebrala knjigo Raffaela Morellija, z naslovom Nismo rojeni za trpljenje. Branje slednje odsvetujem tistim, ki bodo pričakovali krščanske vsebine, menim celo, da bi lahko kdo razumel, da služi v pohujšanje. Avtor je nek Italijanski psiholog, morda psihoanalitik. Prebrala sem jo z namenom, da vidim, kaj ima povedati o erosu. Spodaj sem navedla nekaj dobesednih povzetkov (podčrtano) iz knjige. Pod njimi sem nastavila svoj komentar, vprašanje. Prosim za kakšen odgovor.

Pozdravljeni. Zanima me zakaj je tako težko zgraditi odnos z osebo, ki ti zelo veliko pomeni? Zakaj je težko razložit svoja hotenja in razmišljanja? Ko si sam imaš vse razdelano v svoji glavi točno veš kaj želiš in kaj bi rad povedal, ko pa prideš pred dejstvo (pred to osebo) enostavno kapituliraš in ne veš več kaj bi sploh rad povedal in ne znaš izbrati besed, da povedal kar želiš in na tak način, da bi bil razumljen. Hvala za odgovore.