V zadnjih letih sem doživela več bolečih izgub, povezanih z željo po otroku, in zaradi tega sem v veliki duhovni ter osebni stiski. Občutki žalosti, jeze in razočaranja so postali zelo močni, tudi v mojem odnosu do Boga. Pogosto se sprašujem, zakaj Bog dopušča tako globoko bolečino in zakaj se človeku včasih podre prav tisto, kar mu največ pomeni.
Ker se soočam tudi z občutkom, da mi zmanjkuje časa in možnosti, me vse bolj prevevata obup in praznina. Po eni strani še vedno molim in upam, po drugi strani pa se mi zdi, da me vsako novo razočaranje še bolj oddalji od upanja in zaupanja.
Kako v takšni bolečini ohraniti vero? Kako človek najde smisel, ko se počuti zapuščenega in praznega? In kako ponovno odpre srce upanju, ko se zdi, da so se vsa vrata zaprla?
Spoštovani
hvala za zaupanje. Odgovor na tako težke stvari je težko strniti v nekaj stavkov. Zato vam kar na začetku predlagam, če je za vas mogoče, da pridete in se o tem pogovoriva.
Sicer pa vam lahko rečem, da je bilo zame, že ko sem bil kar nekaj let duhovnik, kruto spoznanje, da tisto, kar smo se učili pri verouku, ne drži čisto tako, kot je večina doživljala. Učili smo se nekako v tem smislu: Bodi priden in Bog bo poskrbel zate. Če se boš trudil za dobro, bo tvoja prizadevanja blagoslavljal. Saj to drži, na nek način, ne pa tako, kot smo verjetno v večini razumeli. Bog je svoje najljubše prijatelje nagradil s trpljenjem in pogosto z mučeniško smrtjo. Tako so vsi apostoli, razen Janeza, končali mučeniške smrti. Mislim, da je rekla sv. Terezija Velika Bogu v tem smislu: Sedaj vem, zakaj imaš tako malo prijateljev. Ker jih vedno tepeš.
Dvoje je res. Bog nas ima neizmerno rad. A te ljubezni ne kaže tako kot bi si mi želeli. On nas uslišuje v toliko, kolikor smo pripravljeni spreminjati svoj pogled. Ko ga prosimo, da se nekaj zgodi, moramo biti pripravljeni, da bo na tisto odgovoril drugače. Le če smo pripravljeni slediti njegovi logiki, bomo lahko verjeli, da je z nami. Sicer je vse skupaj velik poraz.
Torej naša vera je posnemanje Kristusa, za katerega je bilo temeljno, da izpolni Očetovo voljo, ne svojo. Tudi Jezus ni razumel, zakaj mora iti na križ, zato je Očeta prosil, naj gre kelih mimo njega. Potem pa je dodal, naj se zgodi, kakor on hoče. V Očenašu molimo, naj se zgodi Njegova volja, naj pride Njegovo kraljestvo. Žal pa vse to govorimo, mislimo pa na naše kraljestvo in našo voljo oz. naše želje.
To kar vam pišem je trda šola križa, ki pa je tudi v Cerkvi ne oznanjamo ravno glasno. In vendar je le to zvestoba Kristusu in Evangeliju. In le v tem je naše odrešenje in naša vera.
Takole za enkrat na kratko. Lahko se pogovoriva v živo, lahko pa si dopisujeva, če želite.
Bog z vami. Ne obupajte, Bog je dober, čeprav ne odgovarja na naše prošnje, kot si predstavljamo, da bi moral.
Vse dobro,
Peter
