Spoštovani

hvala za zaupanje. Odgovor na tako težke stvari je težko strniti v nekaj stavkov. Zato vam kar na začetku predlagam, če je za vas mogoče, da pridete in se o tem pogovoriva.

Sicer pa vam lahko rečem, da je bilo zame, že ko sem bil kar nekaj let duhovnik, kruto spoznanje, da tisto, kar smo se učili pri verouku, ne drži čisto tako, kot je večina doživljala. Učili smo se nekako v tem smislu: Bodi priden in Bog bo poskrbel zate. Če se boš trudil za dobro, bo tvoja prizadevanja blagoslavljal. Saj to drži, na nek način, ne pa tako, kot smo verjetno v večini razumeli. Bog je svoje najljubše prijatelje nagradil s trpljenjem in pogosto z mučeniško smrtjo. Tako so vsi apostoli, razen Janeza, končali mučeniške smrti. Mislim, da je rekla sv. Terezija Velika Bogu v tem smislu: Sedaj vem, zakaj imaš tako malo prijateljev. Ker jih vedno tepeš.

Dvoje je res. Bog nas ima neizmerno rad. A te ljubezni ne kaže tako kot bi si mi želeli. On nas uslišuje v toliko, kolikor smo pripravljeni spreminjati svoj pogled. Ko ga prosimo, da se nekaj zgodi, moramo biti pripravljeni, da bo na tisto odgovoril drugače. Le če smo pripravljeni slediti njegovi logiki, bomo lahko verjeli, da je z nami. Sicer je vse skupaj velik poraz.

Torej naša vera je posnemanje Kristusa, za katerega je bilo temeljno, da izpolni Očetovo voljo, ne svojo. Tudi Jezus ni razumel, zakaj mora iti na križ, zato je Očeta prosil, naj gre kelih mimo njega. Potem pa je dodal, naj se zgodi, kakor on hoče. V Očenašu molimo, naj se zgodi Njegova volja, naj pride Njegovo kraljestvo. Žal pa vse to govorimo, mislimo pa na naše kraljestvo in našo voljo oz. naše želje.

To kar vam pišem je trda šola križa, ki pa je tudi v Cerkvi ne oznanjamo ravno glasno. In vendar je le to zvestoba Kristusu in Evangeliju. In le v tem je naše odrešenje in naša vera.

Takole za enkrat na kratko. Lahko se pogovoriva v živo, lahko pa si dopisujeva, če želite.

Bog z vami. Ne obupajte, Bog je dober, čeprav ne odgovarja na naše prošnje, kot si predstavljamo, da bi moral.

Vse dobro,

Peter