Okolica Mirenskega Grada je bila gotovo vedno poseljena in hkrati nekako vedno na očeh narodov, ki so se tu čez pretakali iz Rimskega cesarstva v barbarski svet in obratno. Naseljevanje narodov je v 5. stoletju očitno sem pripeljalo Vzhodne Gote, ki so bili v Japnišču izpričano pokopani.
V 5. stoletju je bilo torej Japnišče že poseljeno. Hrbi ob naselju je bil za prebivalce najbližja razgledna točka. S tem je mali naslebini ponujal varnost in pregled nad karavanami, ki so tu čez potovale po trgovski rimski poti. Da ta naslebina nosil ime Japnišče izvemo šele v 15. stoletju, ko se v urbarju iz leta 1450 kraj omenja z nemškim imenom Jaknitsch ter zapisom, da je bil ta kraj župa in je imel svojega župana. Iz istega obdobja, iz leta 1488, najdemo tudi prve zapise o Marijini cerkvi na gori nad Mirnom. Župnik v svoji pritožbi namreč pravi, da je sedanjemu kaplanu v Renčah dovolil, da vsako soboto mašuje v Marijini cerkvi na gori nad Mirnom.

V filmčku na sledeči povezavi si lahko ogledate kratek pregled zgodovine Mirenskega Grada.

Prvi zagotovi pisni viri, ki se nanašajo na cerkev na gori nad Mirnom so iz leta 1488. Verjetno je to ista cerkev, kot jo lahko vidimo na fotografijah iz leta 1913. Mala cerkvica poleg mogočne nove cerkve v ozadju.
Verjetno je bila tudi ta cerkev večkrat prezidana. Že v 15. stoletju pa je imela 3 oltarje, kar kaže na njen pomemben status. Vizitacijsko poročilo Rožaškega opata Bartolomea da Porcia navaja glavni oltar z rezljano in pozlačeno podobo blažene Marije, oltar Svetega Duha z naslikano podobo presvete Trojice in oltar sv. Fabijana in Sebastijana. Vizitacijsko poročilo škofa Karla Attemsa iz leta 1750 pa navaja, da je glavni oltar blažene Device Marije iz marmorja, druga dva stranska oltarja pa sta posvečena sv. Apoloniji in sv. Mariji Magdaleni.

Ker je mala cerkvica postala premajhna za številne romarje, ki so prihajali na Grad, je leta 1866 mirenski župnik Janez Eleršič z darovi romarjev zgradil večjo cerkev sedanje velikosti in jo posvetil Žalostni materi Božji. V članku Soča iz leta 1875 zasledimo prispevek v katerem prosijo za finančno podporo ljudi za zvonove za novo Gradensko cerkev pri sv. Stopnicah v Mirnu.
Eno zadnjih poročil o stari cerkvici na Gradu, ki je stala poleg velike nove cerkve je zapisal bivši kaplan Jožef Pipan v knjigi Življenje preblažene Device Marije in njenega prečastitega ženina sv. Jožefa kjer navaja, da je leta 1889 v mali cerkvici na Gradu glavni marmornati oltar krasila rezljana podoba Matere Božje, stranska oltarja pa sta bila posvečena sv. Apoloniji in sv. Ježefu.
Leta 1914 so staro cerkev uradno podrli, verjetno zato, ker je bila kljub vsemu zelo skromna in premajhna za množice, ki so se tu, posebej ob praznikih zbirale v zahvalo in prošnjo Bogu.

Že naslednjega leta 1915 pa je bila med prvo svetovno vojno porušena tudi Eleršičeva velika cerkev. Od nje ni ostalo praktično nič. Obnovitvena dela in čiščenje so se začela šele leta 1924 ko so odobrili, da je bila gradenska cerkev izenačena župnijskim in je zato dobila pravico do vojne odškodnine. Obnova cerkve in misijonske hiše se je začela s sveto mašo ob baraki pred porušeno cerkvijo, 25. avgusta 1924. Po enem letu je bila cerkev obokana, tako je leta 1925 župnik Pahor oznanil, da bodo kvatrnico obhajali na Gradu že v novi cerkvi. Vendar je zidava romarske cerkve potekala počasi. Šele za veliko noč l. 1927 je bila dokončno pripravljena za božjo službo. Zvonika sta bila pozidana l. 1929. Leta 1931 je bil položen tlak v cerkvi in napeljana elektirka. Oltar po načrtih arhitekta Ivana Vurnika so izdelali leta 1932, vendar so zaradi pomanjkanja denarja uresničili njegov načrt samo napol.

Med drugo svetovno vojno je bila tudi ta cerkev močno poškodovana. Lazaristi so jo začeli obnavljati leta 1955, posvečena pa je bila šele 13. julija 1986. Cerkev sodi med večje v koprski škofiji. Stranski ladji ločuje od glavne po šest kamnitih stebrov, katerih končni štirje so vgrajeni v zid. Kot posebnost velja omeniti, da sta stranski ladji brez oken in torej vsa svetloba prihaja iz glavne ladje, kar ob obilni mediteranski luči zadostuje. Ob vstopu skozi glavni portal se izpod pevskega kora odpirajo tri arkade, ki nudijo monumentalen pogled proti glavnemu oltarju. Glavni oltar ima nastavek iz marmornatih koščkov prejšnjega oltarja, s čimer je umetnik Tone Kralj želel poudariti, da je novo svetišče nastalo na ruševinah prejšnje cerkve. Na vrhu oltarnega nastavka je kip Pieta, ki ga je ravno tako izdelal Tone Kralj. Kraljevo delo so tudi vse poslikave, križev pot z oljnimi barvami na lesonit in rožnovenski ciklus v preprosti risarski tehniki na stenah svetlobnega nadstropja. Leta 1970 je cerkev pridobila še eno Kraljevo umetnino, marmornat kip Marije z Jezusom, ki danes stoji na levem stranskem oltarju.

O praznovanjih na Gradu
Skozi zgodovino je bilo področje Grada in okolice v 'čudnem' spopadu med Divinskim in Goriškim gospodom. Prostor okoli Marijine cerkve na Gradu je bil v domeni goriškega gospostva, naselje Miren pa v domeni Devinskega gospostva. Na veliki šmaren je na grič nad Mirnom prijezdil sodnik v goriškem gospostvu, ki je imel pravico sklicati šagro in jo s svojimi hlapci čuvati. Tako je leta 1523 župan Elar Sannta, slovensko Hilarij Štanta pričal, da morajo ob velikem šmarnu kramarji in krčmarji, ki jih je praznik privabil na hrib, sodniku plačati pristojbino.
Kdaj je bilo na Gradu prvo praznovanje kvatrnice, ne vemo. Prvi znani zapis o kvatrnih dnevih sega v leto 1570, ko je opat Porcia vizitiral cerkev na Gradu. V vizitacijskem poročilu govori, da je bilo mašno bogoslužje na Gradu vsak Marijin praznik, vsako nedeljo po kvatrnih dnevih, na dan posvečenja cerkve in na drugo nedeljo po sv. Mihaelu. Ali je bila jesenska kvatrnica takrat že romarski shod, nimamo podatkov. Vsekakor pa skozi stoletja kvatrnica ni bil praznik Žalostne Matere Božje, ampak jesenska kvatra, ki je pomenila zahvalo za prejete pridelke, predvsem ob trgatvi in prošnja za blagoslov.
Najstarejše poročilo, ki nam je o kvatrnici na Gradu poznano, sega v leto 1881. V glasilu Soča beremo: »Božja pot v Mirnu na Gradu je po Goriškem dobro znana. Glavni praznik je na kvatranco jesensko; takrat pride ljudstva brez števila ne samo z Goriškega, Slovencev in Furlanov, ampak tudi od Trsta in Vipave«.
S prihodom eremitov na Grad, ki so se sem umaknili v samoto, se je začelo tudi širjenje čaščenja Žalostne Matere Božje. Leta 1755 so na Gradu postavili svete Stopnice in kalvarijo s kipi, kar je hkrati pomenilo tudi vse večji razmah čaščenja in vedno večje število romarjev. Takratni mirenski župnik se je zelo zavzel za čaščenje tega praznika in je leta 1866 z darovi romarjev postavil novo cerkev posvečeno Žalostni Materi božji. Verjetno so eremiti, puščavniki, ki so tu živeli in so sem prišli v samoto, sedaj prav zaradi tega odšli, ker je tu postalo preveč živahno.

Ko je bila z letom 1866 na Gradu zgrajena nova cerkev in posvečena Žalostni Materi Božji, se je praznik kvatrnice povezal tudi s praznikom Žalostne Matere Božje.
Ker je bila kvatrnica praznik za širšo okolico, se je s tem romarskim shodom povezalo različna praznovanja. Časopisa Gorica in Primorski list leta 1904 poročata, da so v Mirnu ob kvatrnici priredili celo koncert vojaške godbe, mirenskega društvenega pevskega zbora ter pevskega zbora iz Rubij, ob koncu kulturnega programa pa mogočen ognjemet.
Septembra leta 1907 ob 150-letnici sv. stopnic in 50-letnici križevega pota, je bila na Gradu zbrana velika množica. Časopis Gorica omenja, da je bilo vse tri dni na Gradu nad 15.000 ljudi
Tudi naslednje leto je bila kvatrnica zelo lepo obiskana, saj je bilo romarjev okrog 12 tisoč, za današnje čase kar nepredstavljiva številka. Podobno je bilo vsa naslednja leta. V Primorskem listu iz leta 1908 je zapisano, da ima »Mirenski Grad z jesensko kvaternico še vedno svojo nekdanjo privlačno moč«.

Med prvo svetovno vojno je bila cerkev na Gradu porušena in praznovanja kvatrnice ni bilo. V Mirnu pod Gradom so po vojni v leseni vojaški baraki uredili kapelo, ki so jo leta 1922 prenesli na Grad. Tako je po osemletnem premoru ponovno vabila romarje, da so prišli počastiti Žalostno Mater Božjo. Goriška straža piše, da je bilo po vojni, leta 1925, na kvatrnico kar 6 svetih maš, popoldne pa še litanije. Verniki so tudi tokrat po več dni prespali na Gradu, kar po klopeh v cerkvi. Nekateri so prišli že v soboto peš, s kolesi ali z vozovi. Veliko domačinov pa si je pot krajšalo tako, da so kar prebredli reko Vipavo pri »Šelu« (Zvon sv. Jurija).
Po tem letu daljši čas nimamo pisnih virov o kvatrnici, ker je bilo v drugi svetovni vojni veliko gradiva uničenega. Kot piše v mirenskem župnijskem listu Zvon sv. Jurija »se leta 1943 in 1944 kvatrnice ni praznovalo. Po drugi svetovni vojni je dve leti potekalo praznovanje nemoteno, nikakor pa ne tako množično, kot prej. Leta 1947 ni bilo slovesnosti, ker so jo oblasti zavrle. Naslednja leta pa se je ponovno večalo število romarjev. Ko so leta 1955 odprli mejo, so lahko prihajali k nam tudi romarji iz zamejstva«. Vendar si takih množic kot pred prvo svetovno vojno ne moremo niti predstavljati več.

Kdo je skrbel za cerkev in grič?
Ko so okrog leta 1750 z Grada odšli eremiti, so prosili, da bi namesto njih na Grad prišel kak duhovnik, ki bo skrbel za dušno pastirstvo, saj na Grad prihaja veliko ljudi. Leta 1765 je na Gradu zaživela stalna kuracija (kaplanija), ki pa po reformah cesarja Jožefa II. ni stalno delovala.
Pojavlja se problem, kdo bo za Grad skrbel, ker je bil precej oblegan sploh od takrat, ko so bile na Gradu postavljene sv. stopnice in kalvarija. Župnik Rojc pride na idejo, da na Grad povabi lazariste.
Župniku Rojcu je bilo žal, ker cerkev v njegovem času ni imela svojega kaplana in ni bila vedno odprta. Dne 1. novembra 1912 je bila podpisana izročilna listina s katero je bila cerkev na gradu izročena v upravo misijonarjem, prav tako tudi kaplanija in vsa posestva v lasti gradenske cerkve. Misijonarji so se obvezali, da bodo skrbeli za božjo službo na gradu, dajali duhovne vaje in imeli ljudske misijone.
Avgusta 1913 je bila podpisana še pogodba o prodaji zemljišča na katerem so lazaristi še istega leta položili temeljni kamen za misijonsko hišo.
Lazaristi so sprva stanovali v kaplaniji, dokler se niso leto po prihodu 1914, preselili v novo misijonsko hišo, ki je bila namenjena duhovnim vajam.
V prvi svetovni vojni je bil dom porušen, leta 1924 pa obnovljen, vendar znižan za eno nadstropje. Ponovno ga je zaznamovala druga svetovna vojna, ko so ga leta 1944 požgali partizani.
Šele po prihodu superioria Alojzija Trontlja, ki je leta 1953 prišel na Grad naravnost iz zapora, so se začela resna obnovitvena dela na Gradu po drugi svetovni vojni. Prva je na vrsto prišla misijonska hiša. Sedem let je superior Trontelj pospravljal ruševine, pokrival z dekami zidove, odvažal material in čistil opeko. Na Gradu so takrat živeli v hudi revščini in brez denarnih sredstev. Alojzij Trontelj je tarkat predlagal jugoslovanski provinci usmiljenih sester, da bi prevzele obnovo samostana in sprejele hišo za svojo postojanko. Leta 1960 so se v njej naselile prve sestre usmiljenke, ki so prevzele požgano misijonsko hišo in jo , čeprav za eno nadstropje znižano, obnovile.
Obnovljeno hišo so poimenovale »Dom Marije Kraljice«. Hiša je postala dom za bolne in onemogle sestre, ki so se na stare dni vračale v Slovenijo iz drugih republik bivše Jugoslavije. Sestre usmiljenke so v domu bivale vse do leta 2015, ko so zgradile manjšo hišo ob pokopališču, dom pa je prešel v last lazaristov.
V Marijinem domu je nastal Center za družine Mirenski Grad, ki deluje pod okriljem Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. V njem potekajo številne aktivnosti za otroke, mlade in družine, del prostorov pa je namenjen tudi programom za brezdomne in domu duhovnih vaj.

Po drugi svetovni vojni so se lazaristi preselili nazaj v kaplanijo in se vedno bolj posvečali duhovnim in vajam katehetskim tečajem. Ker se je kazala vse večja potreba po novem domu za duhovne vaje, so v letih 1968 in 1970 na mestu, kjer sta bila nekoč gospodarsko poslopje in hlev, zgradili Gnidovčev dom duhovnih vaj. V novi stavbi je bilo urejenih dvanajst sob, kuhinja, obednica in večja obednica, ki je služila tudi za dvorano. Stavba je bila zaradi vse večjih potreb dvakrat dozidana. V letih 1979 do 1981 je bila prizidana nova dvorana po načrtih Fanceta Kvatrnika, povečana obednica in prizidanih še nekaj prostorov. Leta 1991 je bila obnovljena še kaplanija v kateri so živeli lazaristi in na podstrešju nova kapela, 10 novih sob, knjižnica in manjša dvorana.

Gospodarsko poslopje so zaradi zidave Gnidovčevega doma duhovnih vaj leta 1968 prestavili pod vrt. Spremenjene gospodarske razmere, predvsem pa poživitev mladinske pastorale, so spodbudile k prenavljanju zgradbe. Tako je bil zgornji del leta 2006 preurejen v prostor za mladino in otroke, spodnji del pa leta 2013 v bivanjske prostore skupnosti Betlehem in prostore za brezdomne.