Ob prihodu prve skupnosti lazaristov na Mirenski Grad ob koncu leta 1913 so duhovnike in redovne brate ob vznožju griča pričakali predstavniki občine, društva z zastavami in velika množica ljudi ter jih pospremili do vrha vzpetine. Ta navdušen sprejem je zgovoren dokaz, da so bili lazaristi v tem prostoru s svojo duhovno dejavnostjo v službi ljudem zelo zaželeni. V sto letih svoje prisotnosti na Gradu so živeli in delovali med ljudmi. Za domače prebivalstvo pa tudi vse, ki so na ta sveti kraj prihajali od drugod, so skrbeli tako, da so po župnijah organizirali misijone, pomagali domačim župnikom, vodili duhovne vaje ter sprejemali romarje in vernike iz okolice.

S prihodom lazaristov je Mirenski Grad postopoma postajal vse privlačnejša točka za različne skupine ljudi, ki so želele ohranjati ali poglabljati svoj odnos z Bogom. Najvidnejša skupina, ki je tu našla svoj dom, so bili romarji, saj je Mirenski Grad postopoma postajal vse bolj priljubljeno romarsko središče. Ljudje so se zbirali pri skupni molitvi rožnega venca, obiskovali so svete stopnice ter na Grad množično prihajali ob raznih praznovanjih. O veliki priljubljenosti svetišča priča dejstvo, da je bilo v obdobjih največje obiskanosti letno podeljenih kar 12 000 obhajil. Najpomembnejše praznovanje je postala kvaternica, ki se še danes obhaja na jesensko kvaterno nedeljo.

Verniki so v petdesetih letih v poletnih mesecih radi romali tudi na stanovska romanja, kar kaže na živo aktivnost misijonov, ki so jih lazaristi opravljali po okoliških vaseh. Tam so namreč duhovniki imeli stanovske govore, t.j. govore ločene po stanovih. Z leti so se ta romanja razvila v duhovne vaje. Leta 1970 je bil zgrajen Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki še danes sprejema najrazličnejše skupine vernikov iz Slovenije in Italije. V njem poleg duhovnih vaj že od leta 1971 poteka tudi Katehetski tečaj, kjer se izobražujejo kateheti iz vse Slovenije.

Naslednja skupina, ki je tu prav tako našla svoje mesto, so cerkveni glasbeniki, saj je Mirenski Grad znan tudi po bogati zborovski tradiciji. Pevski zbor, ki je tu deloval večino časa, je s svojo dejavnostjo privabljal tudi druge zbore. Z njimi je s skupnimi močmi priredil mnogo koncertov. Z Gradom so se povezovali tudi nekateri vidnejši orgelski mojstri, kot je prof. Hubert Bergant.

Z LJUDMI IN ZA LJUDI

Tudi v novejšem času ostaja poslanstvo gradenske skupnosti lazaristov enako: okoliškim župnikom nudijo pomoč po župnijah, skrbijo za dom duhovnih vaj ter vodijo duhovne vaje za birmance, mlade, pare, zakonce, prostovoljce, vdove, gospodinje …

Ker pa je skrb bratov lazaristov namenjena vsem ljudem v stiski, pastorali in duhovni oskrbi različnih skupin ljudi, je na Gradu leta 2006 zaživelo tudi Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki upravlja Center za družine Mirenski Grad. V njem pomagajo brezdomcem, otrokom, mladim, zakoncem, družinam in drugim ljudem v stiski.

Na Gradu od leta 2005 biva tudi Skupnost Betlehem, v kateri so našli dom mladi iz nefunkcionalnih družin. Skupno življenje in delo jih povezuje, jim omogoča osebno rast ter spodbuja k življenju po evangeliju. V okviru Centra za družine prihajajo na pomoč različnim skupinam in posameznikom.

V zadnjih letih postaja čedalje bolj obiskana tudi družinska maša, ki jo pripravljajo mladi vsako prvo nedeljo v mesecu. Pri njej in pri drugih slovesnostih sodeluje Vokalna skupina Mirenski Grad, ki s svojo glasbeno dejavnostjo nadaljuje dolgoletno pevsko tradicijo Grada.

Mirenski Grad ostaja živo duhovno središče med ljudmi, z ljudmi in za ljudi. Hvala Bogu, ki prek lazaristov že več kot sto let deli kraju številne milosti. Naj še naprej blagoslavlja njihovo delo!

Pridiga g. Petra Žaklja ob 100 letnici prihoda lazaristov na Mirenski Grad