Ugotovila sem, da me zelo razjezijo/spravijo v žalost/počutim se ponižano čisto dobronamerna dejanja. Zanima me, kako naj se tega lotim, kako naj si pomagam, kje tiči vzrok. Spomnim se treh primerov:

1. Delala sem na tednih duhovnosti in ker sem bila pridna sem dobila prvi teden nekaj denarja. Drugi teden sem bila psihično slabše razpoložena, večkrat sem jokala in na koncu tedna dobila nekaj deset evrov manj kot prvi teden ko sem se dobro odrezala. Ko sem videla da je denarja manj, sem jokala in se počutila nevredno. (Ni bil problem sam denar)

2. V študentskem domu sem v petek pozabila zapreti radiator in za "kazen" mi ga sestra v nedeljo zvečer ni odprla. Ni bil problem mraz. Bila sem tako užaljena in potrta da sem samo jokala.

3. Sicer sem noseča, lahko da tudi to malo vpliva. Živimo na isti kmetiji s starši, mi v svoji hiški, oni v svoji. Z možem pričakujeva 4. Otroka. Najstarejši sin je pustil svoj traktor na travniku od starih staršev. Moj ati ga je dal na streho ene igralne hišice. Nič takega. Jaz bi raje videla da bi mu povedal naj pospravlja za seboj z besedami. Ampak ati je to naredil cisto za hec. Tudi sin ni nič užaljen ali karkoli. Jaz pa tako jezna že cel dan.

Valentina

Pozdravljeni,

če vas prav razumem, se sprašujete, kako naj se lotite obvladovanja čustev oz. stanj, ko vas prizadenejo oz. vržejo s tira čisto dobronamerna dejanja in kje je vzrok za to.

Najprej bi rekel, da imamo na splošno v zavesti, da so drobne čustvene stvari nepomembne oz. niso tako pomembne, da bi se bilo vredno z njimi ukvarjati. Če drugi ni hotel nič slabega, zakaj bi bili prizadeti, žalostni ipd.

Pa je res tako, da je naš čustveni svet tako obroben? Najbrž smo čustva zanemarjali. Zdi se, da smo hoteli z razumom vse obvladovati. Vendar, ali ne postane življenje prazno, če v njem ni čustev. Sam razum je prazen. Ljubezen ni goli razum. Je veselje nad drugim. Seveda to veselje vodi razum, vendar mora biti čustvo.

V preteklosti je vzgoja zagotovo zanemarjala to plat našega bivanja. Če hočemo živeti polno, jo moramo ponovno ovrednotiti. Nismo čudni, če nas stvari bolijo ali razveselijo. To pomeni, da smo živi.

Kako se soočati s tem, ko nas stvari vržejo s tira?

Kot sami ugotavljate, je bolečina na nek način nesorazmerna z dejanji. To do neke mere drži in kaže prav na ozadja, ki so potlačena. Kot otroka so vas starši v nekaterih stvareh, ki so vam bile pomembne, preslišali. Niso razumeli vaše bolečine. To vas je prizadelo, a ste se avtomatsko navadili preslišati samo sebe. (Možgani vedno poskrbijo za ravnovesje, da ni težav. Dokler ni vsega preveč.) Ker pa ostajamo živi, nas pretekli spomin vedno znova opominja na pozabljene stvari iz otroštva. Tako 'butajo' na dan stare rane, ki se izražajo tako, kot jih opisujete.

Pot iz tega je:

• Ponovno ovrednotenje svojega čustvenega sveta. Priznati si morate, da vam je pomembno marsikaj, četudi drugemu to nič ne pomeni.
• Podeliti je potrebno svoj čustven svet z najbližjim, da bi bili sprejeti in bi ga lahko sprejeli.
• Prevrednoten čustven svet moramo priznavati in se učiti z njim živeti. Tako da ga ne preziramo in se hkrati ne vrtimo okrog njega. To je dolga pot samo vzgoje in rasti.

Naj bo to kratek odgovor. Če nisem bil razumljiv, ali pa gledate na stvari drugače, bom odgovoril na vaša nadaljnja vprašanja.

Lep pozdrav,

Peter