Eros
Vpašanja ob knjigi Raffaela Morellija z naslovom Nismo rojeni za trpljenje

Nedolgo nazaj sem prebrala knjigo Raffaela Morellija, z naslovom Nismo rojeni za trpljenje. Branje slednje odsvetujem tistim, ki bodo pričakovali krščanske vsebine, menim celo, da bi lahko kdo razumel, da služi v pohujšanje. Avtor je nek Italijanski psiholog, morda psihoanalitik. Prebrala sem jo z namenom, da vidim, kaj ima povedati o erosu. Spodaj sem navedla nekaj dobesednih povzetkov (podčrtano) iz knjige. Pod njimi sem nastavila svoj komentar, vprašanje. Prosim za kakšen odgovor.

Kjer je eros obsojen, kjer ga popravljajo, normalizirajo in obravnavajo kot greh, se pojavijo težave.

Zakaj to, da obsojamo eros, tako pogosto delamo? Zakaj ga zavračamo?

Občutek svetosti sprožijo le sile, ki so v nas, ne njihov popravek.

Vse sile? Kako jih opredelim? Kako jih prepoznam? Katere so res prave?

Samonadzor onemogoča, da bi se instinkti dvignili, širili proti nebu in prosti zavesti ter tako prešli v spiritualnost.

Do kje torej samonadzor? Naj dam primer plesa oz. žurke oz. spročenega gibanja v ritmu glasbe. To mi ostaja uganka. Pred leti so na mladinski skupini prišli ven z informacijo, da je v popularni glasbi polno subliminalnih sporočil. Človek bi še rekel OK, se bom ogibal, ampak je fora, da so to pogosto res najboljši komadi, za katere si težko predstavljam, da bi se jim odpovedala.

Včasih se pojavi na radiju kakšen komad, ki ti na polno natrena. Spustiš iz rok vse in plešeš kot utrgan in zelo je fajn. Ampak takoj, še pred koncem komada pride moralka v stilu: pa se to spodobi za katolika, pa kaj bi rekel ta in oni in predvsem pa to: ali hodim po poti svetosti... Da ne omenjam tega, da je besedilo lahko ne ravno zelo spodobno. Ampak meni se zdi, kot da se dotikam nebes. Ne plešem zaradi besedila, zaradi rima, bita... Evforija? Trans? Iluzija? Ampak kaj če je pa ravno to eros??? Kaj naj potem S TEM EROSOM POČNEM???

Prav tako ne veš, koliko se sprostit ob novoletnih žurkah. Ker takoj je vse preveč. Zdi se, da zavrte sodelavke skenirajo prav čisto vse. Poplesavanje v stilu kola – leva noga v zrak, desna noga v zrak – je meni pač dolgočasno.

In na koncu: premnogi duhovniki bi vedeli povedat, da je ples grešna stvar...

Potrebno je sprejeti sebe kot Marijo Magdaleno, se znjo spustiti v blato in ne obsojati. Če navijamo samo za Marijo, postanemo pusti.

Zelo neprikladno je katolikom razlagati, da živim(o) kot Magdalena. Ljudje se o tem nočejo pogovarjati. Takoj si označen za negativca. Ostaja tista tišina, potem pa pogosto ogib (kot da si kužen). A je to v redu, da si v pričo krščanskih Marij, jaz kot Magdalena (ki morda še ni spoznala oz. sprejela, kako grešen je užitek plesa na Davida Bowija, npr.), nabijem to muziko do konca? A s tem morda ne spoštujem Marij? Kdaj v takšnih primerih, ko imamo različne glasbene okuse, ne spoštujem Marij?

Če nas vsakdanje živjenje ne preizkuša, postanemo konformisti, podrejeni vzorcem, ki so nam jih vsadili v glavo. Šele po srečanju s svojimi demoni lahko rečemo, da smo bili v boju.

Motnje najbolj razprejo vrata duše, za to, kar v resnici smo.

Zakaj šele motnje? Zakaj se to ne zgodi prej? Ali lahko posameznik sploh kaj naredi (preventivno), ali je v resnici determiniran do te mere, da mora priti trpljenje, da se kaj premakne? Kako to preseči?

Če zlo v sebi opazujemo tako, da želimo prevzeti odgovornost zanj, potem prevzamemo skrb zase, želje in grehi niso več naši sovražniki, ampak vodniki k spoznavanju naših darov.

Kaj združuje dva ljubimca? Iskra. Kjerkoli, kadarkoli ju lahko prevzame.

Samo erotična energija približa neskončnost, družbena morala pa je velikokrat v nasprotju s tem, saj nas želi otopele, brez strasti, brez duha.

Avtor v knjigi opisuje primer pacientke, ki se je preživljala s prostitucijo in je pri opravljaju tega poklica vzcvetela – navajal jo je kot primer, ki se je dolgo boril z moralkami, ki jih je dobila doma. Ko se je otresla vseh predsodkov, je svoje poklico življenje prostitutke lahko zaživela v polnosti – ni se obsojala. To delo je želela opravljat, ni bila vanj prisiljena. Kaj ni ona v resnici našla več Boga, kot cela skupnost pri nedeljski maši ob 9.00 uri?

Če je odgovor da, ali lahko potem rečemo, da na podlagi erosa, strasti izbiram svoje dejavnosti v prihodnje? Neki okviri gotovo so? Kateri?

Pravi ljubimci živijo za iskro. Vedo, da je glavna pobudnica, da jih ona združuje in da se ji prepustijo. Vedo, da je vse odvisno od nje in ravno zato jih je strah, da bi se oddaljila in jih zapustila. Skupaj uživajo, stalijo se v en sam organizem, ogenj. Ne potrebujejo ambienta, perila, pornografije. Iskra določa obleko, vonj, jedi...

Res? Kaj ko iskre ni? Kaj ko je iskra povsod drugje, z drugimi? Ali obstajajo primeri, ko je iskra med dvema vedno prisotna???

Če bomo zapravljali čas z obžalovanjem, razglabljanjem, tuhtanjem, spominjanjem nanj, ki ga ni več, bomo potisnili energijo v kot duše in jo splavili.

Kje se neha razglabljanje za nazaj? Nekaj se je vrandarle potrebno naučiti iz preteklih napak?

Pozornost in pogled moramo usmeriti v stvari, ki nam povzročajo težave, ne da bi jih razlagali in na našo notranjost, na njeno tiho prisotnost, pravo in resnično zdravilo, ki ga potrebujemo. Biti moramo sami s sabo in si prisluhnit, četudi nas obkroža veliko hrupa.

Za zahodnega človeka pomeni izboljšati se stremeti k idealu, ki si ga naslika. Ne razmišlja o tem, da ima že vse potrebno v sebi in bi moral le priklicati na dan.

Ali bi namesto tovrstnega branja morala moliti RV? Ali pa namesto tega brati božjo besedo (kar relativno redno počnem)? Ker moram priznati, da zgolj s krščanskimi vsebinami določenim temam težko pridem do dna. Ali je takšna knjiga (kljub nekaterim nebulozam in rahli propagandi po new ageu) lahko v službi odkrivanja erosa?

Vnaprej hvala za odgovore.

Liza, pozdravljeni,

kot sem vam enkrat že odgovoril, Evangelij ne kaže na Jezusa kot hladnega, moralističnega in mlačnega moškega. Jezus je bil scela moški in k temu je spodbujal tudi učence in učenke. Ni se zgražal nad 'erosom', strastnostjo itd. Evangelij je vesela novica, vprašanje pa je, koliko nam jo uspe živeti.


Eros, strastnost, da ali ne? Jezus pravi: ljubi! To je največja zapoved. Ljubiti, pomeni veseliti se drugega. A za to je potrebna poleg strasti tudi nesebična ljubezen. Učiti se je potrebno tudi umirati sebi. In tu se nam zatakne. Tako kot se zdi pri avtorju, ki ga omenjate, je pri večini ljudi: ali eros ali hladnost. Živeti z erosom in živeti v duhu darovanjske ljubezni, ki zna umreti sebi, to je naporno. Zato se ljudje in z njimi institucije zatečejo k morali. Lažje je moralizirati, kot hoditi po robu v ognju ljubezni, ki te sicer ohranja živega, te razveseljuje, lahko pa tudi opeče. Zato imamo rajši trdno ograjena ognjišča – smo farizeji ali pa brezbrižni liberalci. Živeti polno, je pač težko.


Iluzija, da bo življenje z erosom, samo po sebi lepo, je iluzija tega sveta, ki je večji del prebivalstva pahnil v depresijo. Življenje ni lahko! Ne more biti poceni, ker smo ustvarjeni za več. Tisto več je duhovna globina, ki jo moramo erosu dodati oz. ki mora eros voditi.


Tuhtanje nikakor ni brez smisla. Če ne tuhtamo, bomo končali v nesmislu. A seveda razmišljanje, ki ga vodi božja beseda, ki ga spremlja duhovni spremljevalec, ko oba spremljanec in spremljevalec iščeta Božjo voljo in si jo želita izpolniti.


Da bi srečali Boga, ki nas edini izpolni, je potrebna tudi tihota, izpraznenje sebe in umik iz hrupa. Tudi to je zahtevno in ne pride samo. Vsekakor je živeti eros lažje, kot živeti polno, živeti ljubezen v njeni celovitosti. A še enkrat, iluzija je, da nas lahko eros sam izpolni.

peter

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si