Sebastjan, pozdravljeni!

Vesel sem vašega vprašanja. Meni že to, da nekdo vidi v odnosu skoraj nedosegljiv cilj, pomeni veliko, pomeni, da jemljete odnos resno, da ga razumete kot ideal. Naj tako ostane, pri tem nikar ne obupajte!

Odgovor na vaše vprašanje nemogoče strniti v nekaj stavkov. Naj bo to le začetek našega dialoga, če želite seveda.

Zakaj je tako težko razložiti svoja hotenja in razmišljanje?

Poskušajva razumeti, kaj se v odnosu dogaja, s pomočjo računalnika, ampak čisto po domače. Računalnik za svoje delovanje uporablja neko okolje npr. Windows sistem, ki teče ves čas, pa se z njim običajni uporabniki raznih programov kot so Word, Outlook ipd. prav nič ne ukvarjamo. Če sistem ne opravlja svojih funkcij, kot je potrebno (kaj ravno počne niti ne vem, ker nisem računalničar) se sesuje tudi program, ki mi pomaga pri pisanju besedil kot je Word, pri pošilanju in urejanju pošte itd.

Vaše razmišljanja in hotenja so zelo urejena, dokler sistem, ki je v ozadju ne naleti na neke čudne zunanje vplive, ki zrušijo najprej temeljno okolje, potem pa zablokira tudi program. Kaj bi bilo to bolj konkretno?

Človek deluje recimo na štirih osnovnih ravneh: telesni, čustveni, razumski in duhovni. Ko razmišljate o srečanju z drago osebo, je vse pod nadzorom, ko pa se srečate, če vas prav razumem, se vse zamaje. Razum preplavijo močna čustva, telesno dogajanje, mogoče še kake duhovne blokade, pa je na enkrat vse končano.

Čeprav bi se radi, tako kot pri računalniških problemih, ukvarjali le s trenutno situacijo, s cilji, ki jih imate z drago osebo, pa se moramo temeljito soočati še z vsem ozadjem. Potrebno je spoznavati ozadja našega delovanja, da bi lahko živeli tisto, kar si resnično želimo. Da bi uresničili svoje sanje, moramo spoznavati, kdo sploh smo, kaj si v resnici želimo. Prečistiti moramo svoje predstave, strahove, blokade, ki smo jih bolj ali manj podzavestno prevzeli skozi odraščanje za svoje. Če hočemo, da bo nek odnos resnično lep, mora postajati prosojen za resnico. Prosojnost se začenja pri posamezniku in se gradi v paru oz. v odnosu. Ker je tako težko spoznati sebe, je še teže deliti sebe z drugim. Ker ne spoznamo naših globin, težko te globine delimo z bližnjim in še težje bližnjega srečujemo v njegovih skrivnostnih globinah.

Če se vrnem na primero z računalnikom. Ukvarjamo se v glavnem s programom, ki ga želimo uporabiti: radi bi se pogovorili, radi bi nekaj ustvarili, na hitro dosegli nek cilj ipd. Nepotrebno izgubljanje časa je za večino ljudi, da bi se srečali s seboj, spoznali, kaj res čutijo, kaj se jim dogaja, zakaj ti ali oni strahovi itd. Tako ostaja večina na površju, ki je v najboljšem primeru le na videz urejeno, običajno pa se hitro zlomi in vse skupaj propade. No, nič boljša rešitev ni v tem, da se človek ukvarja samo z ozadji, podpornim sistemom, in ničesar ne naredijo v 'konkretnem' programu.

Nič ni narobe, če odnos ne steče tako kot si želite. Potrebno je vztrajati v iskanju in prizadevanjih. Moje mnenje je, da vsi potrebujemo pomoč bližnjega, ki je to pot prehodil oz. dovolj razume delovanje 'računalniškega' podpornega sistema. Zame je varen okvir za psihološko razmevanje posameznika Evangelij, ki nam skozi božji pogled odstira skrivnost človeškega življenja. Zato vidim kot nujno sestavino odnosa tudi duhovnost, ki jo moramo prečiščevati vzporedno z razmišljanjem o odnosih. Vse namreč močno vpliva na konkretno dogajanje v posameznem odnosu.

Naj tu za nocoj končam. Upam, da nisem samo zakompliciral. Vsel bom če se boste še oglasili.

Lep pozdrav 

peter