Homilija svetega očeta Leona XIV. pri maši za duhovniška posvečenja 26. April 2026
Dragi bratje in sestre!
S tem pozdravom še posebej pozdravljam tiste, ki so bili predstavljeni zdaj, ko bodo prejeli duhovniško posvečenje, vaše družine, rimske duhovnike, od katerih se mnogi spominjajo svojega posvečenja na to četrto velikonočno nedeljo, in vse vas navzoče!
Današnja nedelja je polna življenja! Čeprav nas obdaja smrt, se Jezusova obljuba uresničuje: »Prišel sem, da bi imeli življenje, in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). V pripravljenosti mladih, ki jih Cerkev danes kliče, naj bodo posvečeni v duhovnike, srečamo toliko velikodušnosti in navdušenja. Ko se tako številni in tako različni zbiramo okoli edinega Učitelja, čutimo moč, ki nas prenavlja. To je Sveti Duh, ki v svobodi povezuje ljudi in poklice, da ne bi nihče več živel zase. Nedelja – vsaka nedelja – nas kliče iz »groba«, iz osamljenosti, iz zaprtosti, da bi se srečali na vrtu občestva, ki ga varuje Vstali.
Služba duhovnika – k razmišljanju o njej nas vabi poklic teh bratov – je služba občestva. »Življenje v obilju« namreč prihaja k nam iz osebnega srečanja s Sinom, vendar nam takoj odpre oči za ljudstvo bratov in sester, ki že doživljajo, ali pa morda še iščejo, »moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). To je prva skrivnost v življenju duhovnika. Dragi kandidati za posvečenje, bolj kot je globoka vaša povezanost s Kristusom, korenitejša je vaša pripadnost skupni človeškosti. Med nebom in zemljo ni nasprotovanja in ne tekmovanja: v Jezusu se za vedno zraščata. Ta živa in dinamična skrivnost zavezuje srce v nerazvezljivi ljubezni: zavezuje jo in jo izpolnjuje. Seveda je tako kot ljubezen med zakonci, tudi ljubezen, ki navdihuje celibat zaradi Božjega kraljestva potrebno varovati in jo vedno obnavljati, kajti vsaka resnična ljubezen sčasoma dozoreva in postaja rodovitna. Poklicani ste k posebnemu, občutljivemu in zahtevnemu načinu ljubezni, in še več, da se pustite ljubiti v svobodi. Gre za način, ki vas bo lahko naredil ne samo za dobre duhovnike, ampak tudi za poštene, razpoložljive državljane, ki bodo graditelji miru in družbenega prijateljstva.
V zvezi s tem nas v pravkar oznanjenem evangeliju (Jn 10,1-10) preseneti Jezusovo sklicevanje na agresivne osebe in dejanja: mednje in tiste, ki jih ljubi, namreč vdrejo tujci, tatovi in razbojniki, ki prestopajo meje, prihajajo samo zato, pravi Jezus, »da kradejo, koljejo in pokončujejo« (v. 10), predvsem pa imajo drugačen, neprepoznaven glas od njegovega (prim. v. 5). V Gospodovih besedah je velik realizem: pozna krutost sveta, po katerem hodi z nami. S svojimi besedami opozarja na oblike fizične, predvsem pa duhovne agresije. In vendar ga to ne odvrne od tega, da bi daroval svoje življenje. Razkritje ne postane odpoved, nevarnost ne vodi v beg. To je druga skrivnost za življenje duhovnika: resničnost nas ne sme prestrašiti. Kliče nas Gospod življenja. Predragi, služba, ki vam bo zaupana, govori o miru tistega, ki tudi v nevarnostih ve, zakaj je varen.
Danes potreba po varnosti ljudi dela agresivne, skupnosti zapira vase in vodi k iskanju sovražnikov in grešnih kozlov. Pogosto je strah okoli nas in morda tudi znotraj nas. Vaša varnost ni v vlogi, ki jo imate, ampak v življenju, smrti in vstajenju Jezusa, v zgodovini zveličanja, ki ji skupaj s svojim ljudstvom pripadate. To zveličanje že deluje v tihih dobrih delih, med ljudmi dobre volje, v župnijah in v okoljih, v katerih boste postali bližnji, kot sopotniki na potovanju. Kar oznanjate in obhajate vas bo varovalo tudi v težkih okoliščinah in časih.
Skupnosti, v katere boste poslani, so kraji, kjer je Vstali že navzoč, kjer so mu mnogi že na zgleden način sledili. Prepoznali boste njegove rane, razločili boste njegov glas, našli boste tiste, ki vam ga bodo pokazali. To so skupnosti, ki bodo tudi vam pomagale postati sveti! In vi jim boste pomagali, da bodo združene hodile za Jezusom, dobrim Pastirjem, da bodo kraji – vrtovi – življenja , ki vstaja in se posreduje. Pogosto ljudem manjka kraj, kjer lahko izkusijo, da je skupaj boljše, da je lepo skupaj, da lahko živimo skupaj. Omogočiti srečanje, pomagati tistim, ki se sicer ne bi nikoli srečali, zbližati nasprotne je eno z obhajanjem evharistije in sprave. Združevati vedno in znova pomeni ponovno zasajanje Cerkve.
V evangeliju je pomenljiva podoba tista, ko Jezus na določenem mestu začne govoriti o sebi. Opisal se je kot »pastir«, a se zdi, da ga poslušalci niso razumeli. Zato je spremenil prispodobo: »Resnično, resnično povem vam: jaz sem vrata k ovcam« (Jn 10,7). V Jeruzalemu so bila vrata, ki so se dejansko imenovala tako, »ovčja vrata«, blizu kopališča Betsata. Skoznje so v tempelj vstopale ovce in jagnjeta, preden so bila potopljena v vodo in potem namenjena daritvam. Samo po sebi pomislimo na krst.
»Jaz sem vrata«, pravi Jezus. Jubilej nam je pokazal, kako ta podoba še vedno govori milijonom ljudi. Že stoletja so nas vrata – pogosto čisto pravi portal – vabila, naj prestopimo prag Cerkve. V nekaterih primerih je bil krstni studenec zgrajen zunaj, kot starodavna kopel preizkušnje, pod čigar stebrišči »je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih, sušičnih« (Jn 5,3). Dragi kandidati za posvečenje, čutite se del tega trpečega človeštva, ki čaka na življenje v obilju. Ko boste druge uvajali v vero, boste poživili svojo. Z drugimi krščenimi boste vsak dan prestopali prag Skrivnosti, Prag, ki ima Jezusov obraz in ime. Nikoli ne skrivajte teh Svetih vrat, ne zapirajte jih, ne bodite ovira tistim, ki želijo vstopiti. »Sami niste vstopili, tistim pa, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili« (Lk 11,52). To je Jezusova grenka graja tistim, ki so skrili ključ prehoda, ki bi moral biti odprt za vse.
Danes imejte bolj kot kadar koli, posebno tam, kjer se zdi, da številke kažejo razhajanje med ljudmi in Cerkvijo, vrata odprta! Pustite, da vstopajo in bodite pripravljeni iti ven. To je še ena skrivnost za vaše življenje: bodite kanal, ne filter. Mnogi verjamejo, da vedo, kaj je na drugi strani tega praga. S seboj nosijo spomine, morda celo neke oddaljene preteklosti; pogosto je nekaj živega, kar ni ugasnilo in kar privablja; včasih pa je še nekaj drugega, kar še vedno krvavi in odbija. Gospod ve in čaka. Bodite odsev njegove potrpežljivosti in njegove nežnosti. Vi pripadate vsem in ste za vse! Naj bo to temeljni oris vašega poslanstva: ohranjati prag prost in ga pokazati brez preveč besed.
Po drugi strani pa Jezus vztraja in pojasnjuje: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9). Jezus ne duši naše svobode. Obstajajo pripadnosti, ki dušijo, druščine, v katere je enostavno vstopiti in skoraj nemogoče izstopiti. Z Gospodovo Cerkvijo pa ni tako, ni tako z družbo njegovih učencev. Kdor je rešen, pravi Jezus, »hodi noter in ven in bo našel pašo«. Vsi iščemo zaščito, počitek in skrb: vrata Cerkve so odprta. Ne da bi se odtujili od življenja: življenje se na izčrpa v župniji, v združenju, gibanju, v skupini. Kdor je rešen, »gre ven in najde pašo«.
Predragi, pojdite ven in poiščite kulturo, ljudi, življenje! Občudujte vse, čemur Bog daje rast, ne da bi mi sejali. Tisti, za katere boste duhovniki – verniki laiki in družine, mladi in ostareli, otroci in bolniki – prebivajo na pašnikih, ki jih morate poznati. Včasih se vam bo zdelo, da nimate njihovih zemljevidov. Ima pa jih dobri Pastir in poslušati morate njegov glas, ki je tako domač. Koliko ljudi se danes čuti izgubljene! Mnogim se zdi, da se ne morejo več orientirati. Ni torej dragocenejšega pričevanja od tistega, ki zaupa: »Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena« (Ps 23,2-3). Njegovo ime je Jezus: »Bog rešuje!« Vi ste priče tega. »Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja« (Ps 23,6). Bratje, sestre, dragi mladi: tako bodi!
Poslanica papeža Leona XIV. za 63. svetovni dan molitve za poklice: Notranje odkritje Božjega daru
Papež: Jezus ne ponižuje našega življenja, ampak prihaja, da nam ga daje v obilju