Papež Frančišek – nagovori in spodbude

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij današnjega bogoslužja (prim. Mr 6,30-34) pripoveduje, da so se apostoli, ko so se vrnili s poslanstva, zbrali okoli Jezusa in mu pripovedovali, kaj so storili. Tedaj jim je (Jezus) rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' (v. 31). Ljudje pa so razumeli njihove premike in ko so prišli iz čolna, je Jezus naletel na množico, ki ga je čakala. Do njih je imel sočutje in začel jih je učiti (prim. v.34). Torej, na eni strani povabilo k počitku, na drugi strani pa Jezusovo sočutje do množice. Dobro se je zaustaviti in premišljevati o Jezusovem sočutju. Zdi se, da ti stvari ne gresta skupaj, povabilo k počitku in sočutje, pa vendar gresta: počitek in sočutje. Pa poglejmo.

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij nam danes spregovori o Jezusu, ki pošilja svoje učence v poslanstvo (prim. Mr 6,7-13). Pošilja jih po »dva in dva« in jim priporoča pomembno stvar, da naj vzamejo s seboj samo, kar je potrebno. Zaustavimo se za trenutek pri tej podobi: učenci so poslani skupaj in s seboj naj vzamejo samo, kar je potrebno.

»Da bi Bog obudil upanje v strtih srcih in nudil podporo na naporni poti, je sredi svojega ljudstva vedno obujal preroke. In vendar, kakor nam pripoveduje današnje prvo berilo, ko nam govori o Ezekielovih dogodivščinah, so ti pogosto naleteli na uporno ljudstvo, »ljudi trmastega obraza in predrznega srca« (Ezk 2,4), ki so jih zavrnili.

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij današnjega bogoslužja nam pripoveduje o dveh čudežih, za katera se zdi, da sta med sabo povezana. Medtem ko gre Jezus v hišo Jaíra, enega od predstojnikov shodnice, ker je bila njegova hčerka težko bolna, se je med potjo neka žena, ki je krvavela, dotaknila njegove obleke in On se je ustavil. Medtem so mu naznanili, da je Jaírjeva hči umrla, toda Jezus se ni ustavil, prišel je do hiše, šel v sobo deklice, jo prijel za roko, jo vzdignil in vrnil v življenje (prim. Mr 5,21-43). Dva čudeža: eden je ozdravljenje in drugi je vstajenje.

»'Vse mi je dovoljeno,' vendar ni vse koristno! 'Vse mi je dovoljeno', toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas.« (1 Kor 6,12-14)

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij predstavlja Jezusa v čolnu s svojimi učenci na Tiberijskem jezeru. Nenadoma se je pojavila močna nevihta in čoln se je začel potapljati. Jezus, ki je spal, se je zbudil, zagrozil vetru in vse se je umirilo (prim. Mr 4,35-41). V resnici se ni zbudil, ampak so v velikem strahu učenci Jezusa zbudili.

»[Bratje,] Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,16-17)

Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij bogoslužja spregovori preko podobe semena o Božjem kraljestvu (prim. Mr 4,26-34). Jezus večkrat uporabi to prispodobo (prim. Mt 13,1-23; Mr 4,1-20; Lc 8,4-15), danes pa tako, da nas povabi še zlasti k premišljevanju o pomembni drži povezani s podobo semena. Drža je: zaupljivo pričakovanje.

[Bratje,] predvsem védite to, da nobena prerokba v Pismu ni stvar osebne razlage: nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak po nagibu Svetega Duha so spregovorili ljudje, ki so bili od Boga. (2 Pt 1,20-21)

»Evangelij današnjega bogoslužja (prim. Mr 3,20-35) nam pravi, da se je Jezus po začetku svojega javnega delovanja soočil z dvojnim odzivom: z odzivom svojih sorodnikov, ki so bili zaskrbljeni in so se bali, da se mu je malo zmešalo, ter z odzivom verskih oblasti, ki so ga obtoževale, da ga pri njegovem delovanju vodi hudi duh. V resnici je Jezus pridigal in ozdravljal bolnike v moči Svetega Duha. In prav Duh je bil tisti, ki ga je delal božansko svobodnega, to je sposobnega ljubiti in služiti brez mere in brez pogojev. Za trenutek se zaustavimo in premislimo o tej Jezusovi svobodi.