12. junij 2026,
Praznik Presvetega Srca Jezusovega
Predragi bratje duhovniki, na dan, ko Cerkev premišljuje prebodeno Srce svojega Gospoda, iz katerega izvira neizčrpen studenec miru in edinosti za ves človeški rod, najprej nase in na vse vas obračam besede, ki jih je Bog namenil izraelskemu ljudstvu: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2; prim. 1 Pt 1,16).Ta Božji klic zveni skozi stoletja in tudi danes močno odmeva za vsakega vernika, posebej zahtevno pa za nas, duhovnike. Svetost ni ena od mnogih možnosti in tudi ne abstrakten ideal: pod vprašaj postavlja samo istovetnost vsakega človeka, ki hoče biti deležen življenja Vstalega.
Svetost in udeleženost pri Kristusovi skrivnosti
Bog nas vabi, naj bomo deležni njegove svetosti. Ko nas kliče, naj bomo sveti, ker je On svet, nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi: da se pustimo oblikovati po njegovem Srcu. In za nas, predragi bratje, je ta klic posebej radikalen. Gospod je obljubil: »Dal vam bom pastirjev po svojem srcu, da vas bodo pasli z modrostjo in razsodnostjo« (Jer 3,15). Svetost, ki se od nas zahteva, je zaupna prepustitev: pustiti se preoblikovati njegovemu Svetemu Duhu. In vendar se ravno tu pojavi veliko protislovje našega duhovniškega življenja: poklicani smo, da bi bili deležni Božje svetosti, vendar ta zaklad nosimo v glinastih posodah (prim. 2 Kor 4,7), omejeni smo in nepopolni, pogosto zaznamovani s slabostmi in utrujenostjo, včasih z ranami. Kako lahko človeško srce, tako ranljivo, odgovori na tako vzvišen klic? Duhovnik živi to napetost, vendar ve, kje lahko najde mir: v odprti strani Gospoda Jezusa.
Pot združitve
Združitev našega srca s Kristusovim Srcem ni izkušnja, pridržana zgolj redkim izvoljenim, ampak je to zakramentalna, evharistična pot, ki se uresničuje v vsakdanu. Predragi bratje, pri posvečenju smo bili upodobljeni po Kristusu, vendar moramo v sebi poživljati dar milosti po vsakdanjem obhajanju evharistije, po molitvi, premišljevanju Božje Besede, po ponižnem služenju bratom in sestram. V vsem ostanimo združeni s Kristusom: v tem, kar delamo in v tem, kar se nam vsak dan dogaja. Takrat se bo svetost, ki jo zaman iščemo z osamljenimi prizadevanji, razkrila takšna, kot je: soglasnost z milostjo, ki nas prehiteva, nas podpira, nas spreminja. V naši človeškosti namreč ni ločenih območij. Molitev, služenje, odnosi, utrujenost, veselje in porazi, celo na videz izgubljeni čas ali ljubezen, za katero se zdi, da je zapravljena, vse postane privilegiran prostor razodevanja Boga in njegove neskončne ljubezni.
Duhovnik s celovitim, preprostim in čistim srcem je kontemplativen sredi delovanja, usmiljen, zvest v preizkušnji, vesel v darovanju sebe. Svet zelo potrebuje pastirje, ki ne ponujajo samo besed ali programov, ampak živo pričevanje spravljenega srca, ki širi prijeten vonj Kristusove svetosti. Vztrajno in po Jezusovem srcu oblikovano duhovniško življenje je verodostojno znamenje enosti, miru in usmiljenja. Tako smo lahko v času, ki ga zaznamujejo delitve in strahovi, graditelji miru, priče nežnosti Dobrega pastirja, ki zna zbrati razkropljene in zdraviti ranjene, in naša gorečnost ni nemir, ampak prekipevanje ljubezni, ki »je ekstaza, je izhod, je dar, je srečanje« (Frančišek, okrožnica Dilexit nos, 28).
Kristusovo srce in srce svetnikov
Odgovor na klic, da bi bili sveti, ni toliko v prizadevanju za askezo in popolnost, čeprav je potrebno, ampak v zaupni privolitvi ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem Srcu. Apostol Janez nam da zreti odprto stran Križanega (prim. Jn 19,34), v kateri nam Bog dokončno pokaže, kako je on svet. Ne v nedostopni oddaljenosti od vsega ločene popolnosti, ampak v ljubezni, ki se podarja tako daleč, da se pusti raniti in zato lahko postane vrelec usmiljenja in življenja. Presveto Jezusovo Srce je ikona Božje ljubezni par excellence: ljubezni, ki je vsemogočna prav zaradi tega, ker je sposobna, da postane ranljiva, da spremeni bolečino v milost, trpljenje v upanje.
To blagoslovljeno srce je torej »kraj«, kjer se svetost kaže kot bližina in nežnost. Duhovnikova svetost se torej lahko pokaže v ponižni in pogumni bližini, v biti od vseh in za vse, imeti odprta vrata ograde, da lahko mnogi vstopijo in najdejo pašo in počitek (prim. Jn 10,9). Zato se od nas zahteva odnos z Bogom, ki nas ne oddaljuje od ljudi, ampak nas približa vsem, ki oblikuje potrpežljiva, nežna srca, sposobna bližine, razumevanja in poslušanja. Tako se po združitvi našega nepopolnega srca s prebodenim Jezusovim Srcem uresničuje naša pot svetosti. Ne živimo več mi, ampak v nas živi Kristus (prim. Gal 2,20). Svetosti torej ne živimo sami. Skrbite za duhovniško bratstvo: iščite drug drugega, poslušajte se, podpirajte se. Duhovnik, ki se osami, počasi ugaša; duhovnik, ki hodi z brati, raste. Na to nas znova opozarja sv. Avguštin: »Kako se ne bomo znašli v temi? Tako, da ljubimo brate. Kaj je dokaz, da ljubimo brate? Tole: da ne pretrgamo edinosti in se držimo ljubezni« (In Epist. Io. ad Parthos II, 3).
Predragi duhovniki, danes obnavljate svoj »tukaj sem« pred Jezusovim prebodenim srcem. Popolnoma se mu predajte, da boste njegovo ljudstvo lahko ljubili z isto ljubeznijo, s katero ga ljubi On. In z veseljem se spominjajte, kar je rad ponavljal sveti arški župnik, da je »duhovništvo ljubezen Jezusovega Srca« (prim. Benedikt XVI., Pismo za napoved leta duhovnikov [16. junija 2009]: AAS 101 [2009], 569). Ta ljubezen je poroštvo in zagotovilo, da nič od nas ne bo izgubljenega, če bomo vse izročili in darovali. Vse in vsakega izmed vas zaupam Devici Mariji, Materi duhovnikov. Ona, ki v svojem srcu hrani Sinovo skrivnost, naj nas nauči da bomo varovali in da bo v nas utripalo Srce Kristusa, Odrešenika sveta.
Vatikan, 12. junija 2026, praznik Presvetega Srca Jezusovega.
LEON PP. XIV.