Zatem sem videl in glej, velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v svojih rokah. In vpili so z močnim glasom, govoreč: »Odrešenje našemu Bogu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu!« (Raz 7,9-10)
Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila
II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
8. Cerkev, romarica skozi zgodovino k nebeški domovini
Bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Danes se bomo zaustavili ob delu sedmega poglavja konstitucije drugega vatikanskega koncila o Cerkvi in premišljevali o eni izmed njenih temeljnih značilnosti: to je eshatološka razsežnost. Cerkev namreč v tej zemeljski zgodovini hodi vedno usmerjena h končnemu cilju, ki je nebeška domovina. Gre za bistveno razsežnost, ki jo sicer pogosto zanemarjamo ali minimiziramo, ker smo preveč osredotočeni na to, kar je takoj vidno, in na konkretnejše dinamike življenja krščanske skupnosti.
Cerkev je Božje ljudstvo na poti skozi zgodovino, ki ima za cilj vsega svojega delovanja Božje kraljestvo (prim. LG 9). Jezus je začel Cerkev prav z oznanjevanjem tega kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru (prim. LG 5). Zato smo poklicani, da razmišljamo o skupnostni in kozmični razsežnosti zveličanja v Kristusu ter usmerimo pogled v to končno obzorje, da bi vse tehtali in presojali s tega vidika.
Cerkev živi v zgodovini v službi prihoda Božjega kraljestva v svetu. Vsem in vedno oznanja besede te obljube, prejema njeno zagotovilo v obhajanju zakramentov, zlasti evharistije, ter udejanja in izkuša njeno logiko v odnosih ljubezni in služenja. Poleg tega ve, da je ona kraj in sredstvo, kjer se »tesneje« (LG 48) uresničuje zedinjenje s Kristusom, hkrati pa se zaveda, da lahko Bog v Svetem Duhu podari zveličanje tudi zunaj njenih vidnih meja.
V zvezi s tem konstitucija Lumen Gentium navaja pomembno trditev: Cerkev je »vesoljni zakrament zveličanja« (LG 48), to je znamenje in sredstvo tiste polnosti življenja in miru, ki jo je obljubil Bog. To pomeni, da se Cerkev ne istoveti popolnoma z Božjim kraljestvom, ampak je njegov poganjek in začetek, saj bo dopolnitev podarjena človeštvu in kozmosu šele na koncu. Tisti, ki verujejo v Kristusa, zato hodijo v tej zemeljski zgodovini, zaznamovani z dozorevanjem dobrega, pa tudi s krivicami in trpljenjem, ne da bi se slepili niti obupali; živijo tako, da jih usmerja obljuba, ki so jo prejeli od Njega, ki vse dela novo (prim. Raz 21,5). Zato Cerkev uresničuje svoje poslanstvo med »že« začetka Božjega kraljestva v Jezusu in »še ne« obljubljene in pričakovane dopolnitve. Kot varuhinji upanja, ki razsvetljuje pot, je Cerkvi prav tako zaupano poslanstvo, da izreka jasne besede, s katerimi zavrača vse, kar ubija življenje in ovira njegov razvoj, ter se zavzema za revne, izkoriščane, žrtve nasilja in vojn ter za vse tiste, ki trpijo na telesu in duhu (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 159).
Kot znamenje in zakrament Kraljestva je Cerkev Božje ljudstvo, ki roma na zemlji in prav na podlagi končne obljube bere in razlaga dinamiko zgodovine izhajajoč iz evangelija: obsoja zlo v vseh njegovih oblikah ter z besedami in dejanji oznanja zveličanje, ki ga Kristus želi uresničiti za vse človeštvo, in njegovo Kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Cerkev torej ne oznanja sebe; nasprotno, vse v njej mora usmerjati v zveličanje v Kristusu.
S tega vidika je Cerkev poklicana, da ponižno prizna človeško krhkost in minljivost svojih institucij, ki kljub temu, da so v službi Božjega kraljestva, nosijo podobo tega sveta, ki preide (prim. LG 48). Nobene cerkvene institucije se ne sme absolutizirati; nasprotno, zato ker živijo v zgodovini in v času, so poklicane k nenehnemu spreobrnjenju; k prenovi oblik in reformi struktur, k nenehnemu obnavljanju odnosov, da bi lahko tako resnično uresničile svoje poslanstvo.
V obzorju Božjega kraljestva je potrebno razumeti tudi odnos med kristjani, ki danes izpolnjujejo svoje poslanstvo, ter tistimi, ki so že končali zemeljsko življenje in so v fazi očiščenja ali blaženosti. Lumen gentium namreč pravi, da vsi kristjani tvorijo eno samo Cerkev; da obstaja občestvo in soudeležba pri duhovnih dobrinah, utemeljena na zedinjenju vseh vernikov s Kristusom, fraterna sollicitudi (bratska skrbnost) med zemeljsko in nebeško Cerkvijo: tisto občestvo svetnikov, ki ga izkusimo zlasti pri bogoslužju (prim. LG 49-51). Ko molimo za pokojne in gremo po sledeh tistih, ki so že živeli kot Jezusovi učenci, smo tudi mi podprti na poti in okrepimo češčenje Boga: zaznamovani z enim Duhom in združeni pri enem bogoslužju skupaj s tistimi, ki so hodili pred nami v veri, hvalimo in slavimo Presveto Trojico.
Bodimo hvaležni koncilskim očetom, da so nas spomnili na to tako pomembno in lepo razsežnost krščanstva, in si jo prizadevajmo gojiti v svojem življenju.
(Kateheza papeža Leona XIV., Vatikan, 6.5.2026)