Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Jn 14,1-12)
Najbrž nam ni težko razumeti apostolov Tomaža in Filipa, saj govorita zelo logično. Kako naj poznata pot k Očetu ali pa Očeta samega, če sta videla le Jezusa in hodita le z njim po vsakdanjih poteh? Kako naj bi vedela, katera pot pripelje k Očetu? Kako naj poznata Očeta, če vidita le Jezusa?
Jezus je učencem sicer večkrat omenil, da govori in dela to, kar hoče Oče. Povedal je že, da je njegova jed, tj. njegovo življenje v tem, da izpolni Očetovo voljo. Vse to pa so razumeli 'po domače'. Mislili so si tako, kot si pač mislimo ljudje: po svoje, nekaj približnega. Jezus pa je vztrajal: »Jaz in Oče sva eno!« On je v Očetu in Oče je v Njem. On sam pa je pot, resnica in življenje. On je pot k Očetu.
Enako radikalno, brezkompromisno je vabil svoje učence na pot k Očetu. Čeprav učenci tega še niso razumeli, je radikalno vztrajal in ni popuščal. To pomeni, da je On pot tudi za kristjana. On ni košček poti, ki jo uberemo občasno, da zavijemo do bližnje cerkve. On je pot našega življenja. On je resnica. To pomeni, da je On za kristjana edino merilo, kaj je resnično, dobro in lepo. On je življenje. On ni nedeljska obleka. Ni dogodek, ki ga obhajamo ob prejemu zakramentov, potem pa gre vse po starem. On je življenje: vsak trenutek. On je, kot smo razmišljali preteklo nedeljo ob podobi dobrega pastirja, za ovce pot k počitku in na pašo. On je počitek in je delo. On je naše življenje v celoti.
Poglejmo na kratko, kakšna pot je, kakšna resnica in kakšno življenje, da bomo razumeli, kdo naj bomo.
Pot Jezusova pot se za nas začenja z njegovim sestopom na zemljo. Spusti se z višav v revni hlev. Tiho hodi po zemlji in trideset let dela pri Jožefu in Mariji. Je pot ponižnosti in sočutja s trpečimi; pot skrbi za uboge.
Resnica Jezus je resnica o življenju, ki jo do konca izpriča pred Pilatom. On ni diplomatska sredina, ampak resnica, ki pogosto zbode v oči. Je resnica o človekovi veličini, ker je božja podoba in človekovi grešnosti. Je resnica, ki osvobaja.
Življenje Jezus je življenje ljubezni. Je polnost življenja, ki ni v uživanju ampak v darovanju. Njegovo življenje je v tem, da izpolnjuje Očetovo voljo, da hodi po poti, ki mu jo je začrtal Oče. Njegovo življenje je, da Očeta upodobi v sebi.
Učenci so vse to razumeli po človeško, 'na približno'. Jezus pa jemlje svoje življenje zelo resno. Kar pravi, drži. Vse, kar dela, je čisto izpolnjevanje Očetove volje. On živi z Očetom, misli z njim, moli z njim in počiva v Njem. Če ostajamo pri podobi pastirja, o kateri smo razmišljali preteklo nedeljo, je on vrata za ovce, vrata k počitku in na pašo. On je tisti, po katerem se lahko odpočijemo in tisti, v katerem lahko zaživimo. Vse ostalo je delo roparja.
Biti njegov učenec, biti kristjan torej ne pomeni, nedeljski sprehod do cerkve in nazaj. Pomeni, prizadevati si, da bo vsak korak v življenju narejen po Njem, ki je pot. Naša pot je torej pot ponižnosti in sočutja s trpečimi; pot skrbi za uboge. Resnica ni tisto, kar nam trenutno odgovarja. Je resnica o naši grešnosti in božji podobi. Biti v resnici pomeni veseliti se svoje podobe in zavedati se svoje grešnosti. On je življenje, kar pomeni, da je tako kakor zanj tudi za nas temelj izpolnjevati Očetovo voljo. Pomeni zaupati mu, da nas vedno vodi v polno življenje.
V današnjem evangeliju vidim poudarek podoben tistemu preteklo nedeljo. Slišali smo, da je Jezus vrata ovcam. Le kdor stopa skozi Njega, ima življenje. Danes pa je pot, resnica in življenje. On ni dodatek, On je vse kar smo, dihamo in delamo. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga vzeti ga za res in po Njem ravnati naše poti, naša razmišljanja in vse kar živimo.
