Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,1-11)
Poskušajmo to besedilo evangelista Janeza narediti nekoliko bolj oprijemljivo. Gre za nekakšen pogovor med Jezusom in Očetom. Temu odlomku rečemo tudi velikoduhovniška molitev. Kateri besedi izstopata? Rekel bi, da beseda dal in poveličal. Poglejmo. Oče je dal svetu Sina, Sinu pa oblast, ljudi, besede, ime, poslanstvo. To, kar je Jezus prejel, je dal naprej učencem. Vse je dar od Očeta in se kot dar pretaka k učencem. Zato Jezus slavi Očeta, ker ga bo poveličal.
Poveličanje je v tem, da je pokazal na Očetovo ljubezen in izpolnil poslanstvo, ki mu ga je zaupal. Sklep pogovora med Očetom in Sinom je, da sta eno. Ko Jezus odhaja, prosi Očeta, da bi bila ista edinost, ki je med njima, tudi med njegovimi učenci. Zato tudi pravi: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Ko tako prebiramo današnji odlomek, lahko vidimo, v čem je edinost med Jezusom in njegovim Očetom. Temelj edinosti je Jezusovo prizadevanje, da izpolni poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče. To bo izpolnil, ko bo povzdignjen na križ. Ko bo do konca umrl sebi in se bo ves predal Očetu in nam, bo izpolnil zaupano nalogo. Hkrati bo izpolnil, kar je učil učence: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-25)
Jezus nas vabi k edinosti. Kdo si edinosti navadno najbolj želi? Zaljubljenca, mar ne? Ko je človek zaljubljen, bi se zlil z drugim. Z njim bi vse delil in bil samo skupaj. Vse se zdi preprosto in vse je velik dar. Kaj pa potem? Potem pa se lepa 'slovenska dvojina', spremeni v suhoparno ednino. 'Midva', zamenja besedica 'jaz' in 'moje'. Na enkrat stopijo v ospredje pričakovanja, želje in zahteve enega in drugega. In potem? Ni več tiste enosti, edinosti, povezanosti.
Kaj je torej za resnično edinost potrebno? Če se vrnemo k odnosu med Jezusom in Očetom, lahko vidimo, da je temelj edinosti poslanstvo. Oba imata ves čas isto željo: svetu sporočiti, da je Bog ljubezen, da ljubi svoje in da zanje daje življenje. Oče in Sin sta v tem prizadevanju eno.
Kaj to pomeni za odnose med nami? Edinost je mogoča, če je naše življenje v tem, da ga dajemo in ne, da ga 'grabimo' zase. Dokler si dva prizadevata najti drug drugega in iščeta skupno pot, sta eno. Takoj ko to nehata iskati, ko pozabita, da sta poklicana, da življenje podarjata, je edinosti konec. Pravzaprav je edinost mogoča le v skupnem temelju, ki razodeva skupno poslanstvo. Lahko rečemo, da je edinost v paru mogoča, če odkrijeta, da sta poklicana podarjati življenje. Vsak par ga podarja na svoj način. Bog jima lahko celo ne da otrok, a sta na skupno pot kljub temu poklicana da podarjata življenje. Tudi sicer je vsak par, ne glede na različnost njune poklicne poti, poklican v isto poslanstvo.
Različnost ne pomeni konec edinosti. Te dni beremo šmarnice o dveh zelo različnih svetnikih: o Frančišku Asiškem in Janezu Pavlu II. Eden neuk, drugi učen; prvi v beraški suknji, drugi v papeškem talarju, oba pa popolnoma edina v poslanstvu. Vsak na svoj način sta si prizadevala prinesti svetu Boga in njegovo ljubezen. Tudi v paru Bog ne kliče k enoličnosti, ampak k skupnemu cilju, ki je vedno isti v še tako različnih nalogah tj. svetu prinašati življenje.
Kdaj je konec edinosti? Ko osebni interesi zasenčijo skupno poslanstvo, ko npr. zakonca nehata podarjati življenje in sebe, kakor se daje Bog. Enako je tudi med posvečenimi. Bog nam je dal nalogo, da svetu prinašamo življenje. Takoj ko osebni interesi stopijo pred božji načrt, je naše edinosti konec. Ko je pomembnejše, kaj misliš sam in te ne zanima več, kaj misli Bog, zmanjka prostora za bližnjega. To, kar 'misli' Bog, te vabi, da razumeš, kaj razmišlja tvoj bližnji in kaj je dobro zanj. V iskanju in prizadevanju, da izpolnimo Božji načrt, bomo vedno srečali bližnjega in našli Boga.
Ko je Jezus odhajal s sveta je bila najgloblja želja, da bi bili eno. To moremo izpolniti, če vzamemo njegovo Besedo zares. Kakor bomo našli življenje le, če se mu bomo odpovedovali, bomo tudi edinost našli le, če bomo iskali skupno poslanstvo. Za zgled nam je lahko tudi Marija, ki se je znala odpovedati svojim predstavam o življenju z Jožefom in je zmogla sprejeti božji načrt. Vse življenje se je učila izrekati zgodi se, zato je najlepši zgled edinosti. Naj nas vodi!
