Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,13-35)
Evangeljski odlomki od velike noči in bele nedelje, pa vse do današnjega, nam govorijo o nekakšnem beganju učencev. Nič jim ni prav jasno. Vsi tekajo do groba in iščejo Vstalega. Tomaž ne veruje, dokler ne potipa. Danes pa slišimo, kako učenca odhajata v Emavs razočarana, da Jezus ni tisti, za kogar so ga imeli.
Nič prazničnega, vse pa nas sprašuje, kje je naša vera. Očitno se ne rodi na fotelju, ampak v vztrajnem iskanju Vstalega. V veri je na mestu tudi dvom. Brez njega najbrž ne gre, a ga je z oporo skupnosti mogoče premagati. V njej mora biti prostor za dvom in priložnost, da se dotikamo tako svojih ran kot ran Vstalega. Vera se ne rojeva iz razpravljanja, ampak iz srečanja in iskrenega odnosa. O tem nam govori tudi današnji odlomek. Učencema ni zadoščalo pogovarjanje in razpravljanje po poti. Oči so se jima odprle šele, ko sta tujca povabila, naj ostane z njima pri večerji, ko je blagoslovil kruh in ga jima dal.
Najbrž lahko razumemo, saj verjetno tudi doživljamo tako, da je za vero potrebno marsikaj kot npr: prizadevanje, iskanje, občestvo, iskren odnos, živa izkušnja, sprejemanje svojih ran in dopuščanje, da se nam drugi v njih približa … A vseeno nam je nenavadno, da učenci Vstalega ne prepoznajo takoj. Poleg tega nič ne omenjajo, da bi bil tako zelo drugačen, da bi ga ne mogli prepoznati. Danes smo slišali, da se učenca celo pohvalita, da sta ga goreče poslušala, nista pa se vprašala, kako da ga nista spoznala. Mar ni Jezus, ko je učil, že opozarjal, da nekateri gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne doumejo? Opozarjal je tudi, da bodo nekateri rekli: »›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste.‹«
Očitno ni samo po sebi umevno, da gledamo in vidimo, poslušamo in slišimo. Več kot očitno ne zadošča niti bližina. Učenca sta z Jezusom jedla in pila. A njune oči so bile zadržane. Najbrž je v človeški naravi prepričanje, da bo telesna bližina vse 'uredila'. Tako mladi skočite v odnos, ker verjamete, da bo potem vse v redu: da se boste slišali in razumeli. A bližina sama pravzaprav še ničesar ne reši. Kaj pa je potrebno? Kaj je učenca zadrževalo, da nista videla? Bližina še ne predstavlja odnosa in še tako intimno dejanje ne pomeni srečanja. Le v odnosu se zgodi srečanje!
Lahko živimo skupaj, pa smo si tujci. Lahko hodimo k maši, pa ostajamo v svojem svetu brez odnosa z Bogom. Oči so lahko še vedno zadržane. Učenca je oviralo marsikaj:
Morala sta se naučiti poslušati. Potrpežljivo sta sprejela svet tujca, da bi ga razumela. Dopustila sta, da ju je podučil. Šele ko sta sprejela vse to, so se jima odprle oči. Tako je z našo vero kot tudi z našimi odnosi. Predstave, kakšen bi moral biti drugi in kakšni smo sami, nas ohranjajo na varni razdalji. Spregledamo šele, ko dovolimo drugačen pogled, ko se nas drugi lahko v globini dotakne. Takrat zmoremo prav videti sebe in druge.
V pripravljenosti da bi slišali in videli drugega ter v pristnem srečanju, se odpira srce. Učenca sta bila zelo potrpežljiva. Sprejela sta, da sta se motila. Tvegala sta bližino tujca in ga povabila, da ostane z njima. Nazadnje je delovala tudi milost. Šele, ko Bog dopusti, se naše oči lahko odpro. Učencema je pomagalo do spoznanja skrivnostno lomljenje.
Današnji evangeljski odlomek nas sprašuje, kje ne prepoznamo Jezusa. Kje hodimo mimo svojih bližnjih, ne da bi jih resnično videli? Naj ga razumemo kot prošnjo: Gospod, nauči nas gledati.
Ne samo z očmi, ampak s srcem, ki je pripravljeno rasti, sprejeti in ljubiti.
