Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)
Na veliko noč sem z vami razmišljal o vstajenjski veri. Marija Magdalena je še v temi šla k grobu. Ni se hotela sprijazniti s temo velikega petka. Ko je videla prazen grob, je tekla k učencem. Učenca sta pohitela, da bi videla, kaj se je zgodilo. Tudi onadva sta upala, da ni vsega konec, in našla sta prazen grob. Ob tem sem nadaljeval z razmišljanjem, kaj pomeni biti velikonočni kristjan. Povzetek velikonočne vere sem našel v misli apostola Pavla, ki pravi: Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Ob njej smo videli, da so prav to živele prve priče vstajenja. Bile so boj vere, da tema ni premagala luči. Tekale so v iskanju, da bi našle nov odgovor. In ohranile vero, da je njihov Učitelj resnični Odrešenik.
Danes lahko vidimo, kako se vera učencev ohranja in prenaša naprej. Evangeljski odlomek nam pripoveduje, da so bili učenci skupaj zbrani. V tej skupnosti je bilo dovolj prostora tudi za Tomažev dvom. Nad njim se niso zgražali ne prijatelji ne Jezus, ko se mu je prikazal. Tomaž ni ostal sam v svojem dvomu, ampak je potem, ko je podelil svojo težavo, ostal s prijatelji. V tem je prišel Jezus. Ta mu ni naredil pridige, ni ga 'ošolal', ampak mu je pokazal rane. Še več, hotel je, da se ga dotakne. Potem pa ga je z besedami: »Blagor tistemu, ki ne bo videl, pa bo veroval,« skupaj z učenci spodbudil, naj ne pričakuje, da bo vedno lahko videl in otipal. Iz tega odlomka lahko prepoznamo temeljne elemente vere. Govori nam, da:
O takšni veri smo slišali v prvem berilu iz apostolskih del (Apd 2,42-47): »Bratje so bili stanovitni v nauku apostolov in v bratskem občéstvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.«
Danes večkrat slišimo, da Cerkev v Franciji doživlja nekakšen preporod. Letos je bilo za veliko noč krščenih že 20 000 katehumenov. Kaj se je zgodilo tam in kaj to lahko pomeni za nas? Ko sem bil še bogoslovec, sem se nekajkrat srečal z duhovniki v Franciji. Bili so obupani, ker so bile župnije prazne. Spomnim se pogovora z enim od sobratov, ki je trdil, da se nič ne da narediti. Hkrati pa sem srečal tudi vernike, ki so trdili, da za ohranitev žive vere nekaj le lahko naredijo. Neka gospa mi je pripovedovala, da je vključena v gibanje, ki ga sestavljajo nekakšne celice, tj. majhne skupinice ljudi, ki se srečujejo po domovih. V druženju, prebiranju božje besede in molitvi so se prebijali iz dneva v dan, v prepričanju, da je vera nekaj lepega.
Prepričan sem, da je prav takšno vztrajanje majhnih občestev po več desetletjih prineslo prenovo. To prenovo že dolgo čakamo v Sloveniji. Zgodila se bo med nami le tako, kot se je rojevala v samem začetku.
Tomaževa vera se je rodila v srečanju. Rane so bile nujni del tega srečanja in ne zlo. Tomaž je za svojo vero potreboval občestvo, kjer se je lahko srečal z Vstalim. Tudi za svojo pot vere, bo potreboval živo občestvo, ki se bo hranilo z božjo besedo, lomljenjem kruha in molitvijo. Naj nam bo to spodbuda in izziv za pot naše vere danes.
