Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.

Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi. Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in mu začeli drug za drugim govoriti: »Sem morda jaz, Gospod?« On pa je odgovóril: »Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril: »Učitelj, sem morda jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!« Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori. (Mt 26,14 – 30)

Spopad med človeško in božjo logiko

S cvetno nedeljo stopamo v skrivnost velikega tedna. Ob poslušanju pasijona doživljamo grozljivo dramo človeške norosti. Žal se nekaj podobnega dogaja človeštvu vedno, ko ga zajame vojna. Takrat človek ponori in marsikdo postane kot žival. Kaj se takrat dogaja? Kaj se je zgodilo v času Jezusovega življenja?

Grozljivo dramo, ki smo ji prisluhnili, lahko gledamo v luči dveh oseb: Juda Iškarijóta in Jezusa. Juda je šel k vélikim duhovnikom in jim rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Na drugi strani je Jezus in njegove besede pri zadnji večerji: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« in »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov.« Potem slišimo iz Jezusovih ust na Oljski gori še njegovo molitev: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«

Gre za krvav spopad dveh logik: človeške in božje. V sicer na videz čisto običajni človeški logiki hudi duh človeka vedno znova potegne v popolno temo. Pripelje ga vse do tega, da zverinsko muči in umori Boga, ter izbere zločinca Baraba. To je logika koristi! V njej se človek vrti okrog samega sebe. V tej logiki se pismouki in veliki duhovniki bojijo za svoj položaj v judovski shodnici in najamejo lažnive priče, da pričajo proti Jezusu. V tej isti logiki si Pilat umiva roke in pravi, da je nedolžen pri krvi 'tega človeka'. Posuroveli vojaki se iz Jezusa norčujejo in se mu posmehujejo. Peter v strahu za svoje dobro ime in življenje zataji svojega najboljšega prijatelja Jezusa.

Še bolj tragično je, da so vsi, ki sledijo tej logiki, nemirni in nesrečni. V kolikor se vrtijo okrog sebe, ostajajo sami. Ko kažejo s prstom na bližnje, postajajo posurovela in brezoblična množica. Vse skupaj zagrinja tema smrti.

Na drugi strani je Jezus, ki preprosto ljubi in v ljubezni daje sebe v hrano. Miren je! Doživlja strah, kakor ga doživljata Pilat in Peter. A v tem strahu se obrača na Očeta. Njemu je še veliko huje, a zaupa, da je Oče dober in ostaja z Njim. Njegov cilj je izpolniti Očetovo voljo, pa naj bo še tako težka. Jezus ostaja kljub strahu, grozi, bolečini in osamljenosti miren. Zvest je nalogi, ki mu je bila naložena. Kaj počno ljudje okrog njega, ga v ljubezni ne ovira. On lahko ljubi, ker ga vedno vodi ista misel: izpolniti Očetov načrt. V tem je njegovo uresničenje.

Ko smo stopali skozi postni čas, nas je spremljala papeževa spodbuda. V njej nas je papež vabil k poslušanju, odpovedi in povezanosti. Drama Jezusovega trpljenja nam govori, kakšne razsežnosti doseže človeška logika koristi, ki se oddalji od teh preprostih besed: poslušati, se odpovedovati, graditi povezanost. Ljudje, ki niso hoteli slišati Jezusa, niso bili sposobni ločiti med Resnico in lažjo, med veličino božje ljubezni in pokvarjenimi interesi velikih duhovnikov. Če ni zavestne odločitve, da se zdržimo besed, ki ranijo, lahko hitro postanemo posurovela drhal, ki se izživlja nad ponižanim in pretepenim Jezusom. Če se ne hranimo z Božjo besedo, lahko izbiramo Barabo namesto Božjega sina. Ko ni prostora za odpoved hrani, ni prostora za Boga. Ostajata le trenutna korist in užitek. Če nismo skupaj na poti poslušanja 'krika ubogih' in Božje besede, bomo kaj lahek plen množice, ki vase posrka vse nezadovoljneže. Takrat smo sposobni z njo kričati nad nedolžnim: »Križan naj bo!«

Naj bo cvetna nedelja opomin, kako potrebna je 'postna budnost'! Naj se ta ne konča z veliko nočjo, ampak naj nas spremlja v življenje z Njim, ki za nas trpi, umira in vstaja!