Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)
Dragi bratje in sestre, kakor Marija Magdalena smo še v temi prišli h grobu in zapeli alelujo. Želim si, da bi to jutro postalo jutro naših dni. Danes bomo slovesno prepevali pri sveti maši, se veselili pri skupnih obedih in praznovali Gospodovo vstajenje. A če pogledamo evangeljski odlomek, ki smo ga pravkar slišali, ni prav nič prazničen. Prva velika noč je bila zelo podobna ostalim dnem v življenju učencev.
Poglejmo še enkrat, kaj se je dogajalo. Marija Magdalena je šla še v temi h grobu. Videla je, da je kamen od groba odstranjen. Očitno ni vstopila, saj je rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Kdo le bi mrtvega ukradel in ga pred tem skrbno odvil? Povoji so ležali na mestu, kjer je ležal prej Jezus, prtič, ki je bil na njegovi glavi, pa je bil posebej zvit na drugem mestu. Torej Marija Magdalena je tako, kakor je v želji, da bi našla Gospoda, tekla h grobu, stekla tudi k učencema in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad. Z njima je delila stisko tistega zgodnjega jutra. Tekla je ona, tekla sta učenca. Vsi so tekli, da bi našli potrditev za svoja hrepenenja, da bi doživeli, da Gospod živi. Učenca sta uspela videti in verovati temu, kar je rekla Marija Magdalena, tj. da je grob prazen, nista pa uspela razumeti, da je Gospod vstal.
Razmišljal sem, kaj so doživljali Marija in učenci ter kaj bi mi doživljali na njihovem mestu. Marija očitno ni hotela na hitro pozabiti Jezusa. Čeprav je doživljala temo velikega petka, grozo nasilja in pokvarjenosti sveta okrog sebe, je hotela verjeti v luč. Ni ostajala v temi, ampak je, še ko je bila tema, tekla in počasi le dočakala jutro. Tudi ko je videla odprt grob, se ni sprijaznila s tem, da so Jezusa ukradli. Šla je iskat pomoč in je upala, da ji bosta učenca pomagala najti tistega, ki je iz groba ukradel njihovega Učitelja. Tudi učencema ni bilo vseeno, čeprav za mrtvega Jezusa. Hotela sta narediti vse, kar je bilo v njuni moči. Tudi onadva sta tekla h grobu.
Kaj pa naredimo mi, ko doživljamo težo velikega petka? Ko se vse zaroti priti temu, po čemer hrepenimo in za kar si prizadevamo? Ko nič ne gre, kot bi radi, ko so naši upi in hrepenenja pohojena? Ali vstajamo zgodaj, še v temi, da bi poiskali svetlobo? Ali nam je mogoče krivica vstati tudi, če je že svetlo? Ali celo raje 'lezemo' v temo in obup?
Poglejmo še na drugo stran. Kdo je bil tam? Jezus, ki je očitno že vstal. Nihče ga ni ukradel. Lahko je v miru opazoval beganje žene in učencev. Čemu? Ali ne bi bilo najbolj logično, da bi se z navdušenjem pokazal in povedal, da ga je Oče obudil in da je zmagal smrt in pekel? Po človeško bi bilo drugače, on pa ostaja tih in umaknjen. Kasneje se le sem in tja pokaže učencem, sicer pa ostaja skrit.
Nič ni velikonočno praznično! Marija in učenca tekajo sem ter tja. Sicer v miru, vendar brez gotovosti, da je Gospod vstal. Ohranjajo pa upanje! Ni jim dano spoznanje, da Jezus živi, a ga iščejo. Jezus ne praznuje slovesno zmage nad smrtjo, ampak ostaja tih in skrit. Vse to je drugačno od naših predstav. Zakaj tako?
Če bi bili na Jezusovem mestu bi se postavljali z zmago. Pokazali bi, da smo imeli prav. Hoteli bi dopovedati, da so se nasprotniki motili. Skratka, skušali bi z novo močjo priti do gotove zmage. A kaj bi se zgodilo, če bi Jezus storil to? Pravzaprav bi povedal, da je bilo trpljenje napaka. Izzival bi nas, da moramo vedno zmagovati. Tako pa nas uči padati in vstajati. To je življenje! Velika noč je šola padanja in vstajanja. Ni le praznik luči, ampak praznik upanja, ko smo še v temi ali polmraku. Vabi nas, da se vedno znova, ko je še tema, odpravimo na pot k luči. Vabi nas, da nikoli ne obupamo. Tudi ko je v našem življenju vse pohojeno, nas spodbuja, da ohranjamo vero.
Gospod je res vstal. Hodi z nami in želi, da hodimo z njim. Ne skriva se, da bi nas pustil same, ampak zato, da bi sami naredili vse, kar je v naši moči, on pa bo naredil, česar mi ne zmoremo. In bo prav. V veliki noči ni zmaga le v vstajenju, je zmaga tudi v padcih. Je zmaga za vsakega, ki vztraja. Je moč upanja, ki nam jo podarja Vstali.
Želim vam veselo veliko noč. Veselo, ker je prostor tako za naše padce kot uspehe. Naj si ne želimo le uspehov, še bolj Ga prosimo, da bi ob padcih vedno mogli vstajati, v obupu upati, v temi iskati luč. Veselo alelujo vam želim! Gospod je res vstal in hodi z nami!
