Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Čuječa za neskončna hrepenenja sreča konkretnega Boga

Prišli smo do četrte adventne nedelje. Evangeljski odlomek opisuje dogodek, ki nas je pravzaprav popeljal v adventni čas in razmišljanje o čuječnosti. Zdi se, da čuječnost do Boga zahteva razmislek o vsem, kar smo premišljevali v adventu do danes. Lahko bi rekli, da so v ozadju hrepenenja po miru, veselju in svobodi, s čemer smo advent začeli. Poglejmo Marijin odziv na angelovo oznanjene v tej luči. Ali bo srečanje z Bogom Mariji vzelo vse to? Marija se vznemiri in prestraši. Ne razume, zato sprašuje. Bog upošteva njene strahove, njen nemir in omejenost. Potolaži jo, spodbudi in ji pojasni. Marija že ves čas očitno išče globok mir, pristno veselje in svobodo, zato nimam težav. Takoj ko razume, kaj Bog od nje pričakuje, ji je jasno, da je to prava pot zanjo. Pogumno in z veseljem sprejme božji načrt.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«(Mr 13,33-37)

10% čuječi, 10% svobodni

Pred tremi leti sem začel razmišljanje ob evangeliju, ki smo ga slišali, z odlomkom iz knjige Skrivnost vztrajanja v ljubezni, duhovnega pisatelja Johna Powella. Takole pravi: »Bistvena žalost naše človeške družine je v tem, da zelo malo ljudi začne uresničevati svojo polno zmogljivost. Sprejemam oceno teoretikov, da povprečen človek izrabi le 10% svojih potencialov. Vidi le 10% lepote sveta okoli sebe. Sliši le 10% glasbe in poezije vesolja. Duha le desetino vonjav na svetu in okusi le desetino slasti življenja. Samo 10% je odprt za svoja čustva, nežnost, čudenje in spoštovanje. Njegov um zajema le droben del misli, razmišljanj in razumevanja od tega, kolikor je zmožen. Njegovo srce le 10% živi v ljubezni. Umrl bo, ne da bi kdaj resnično živel in resnično ljubil. Zame je to najstrašnejša od vseh možnosti. Res ne bi hotel misliti, da bi ti ali jaz morda umrla, ne da bi resnično živela in resnično ljubila.« (Powell, 10-11)

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,33-43)

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli …

Prilika o vinogradniku in viničarjih je vsaj načeloma zelo jasna. Vinogradnik je temeljito poskrbel za vinograd. Očitno ga je zasadil, potem pa obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Torej je bil odgovoren v celoti za to, da bo vinograd prinašal sadove, od katerih bodo lahko živeli tisti, ki bodo delali na njem, hkrati pa bo dajal delež tudi njemu. Seveda vinograd sam ne bo prinašal sadov, če ga ne bodo obdelovali, obrali in grozdje stisnili. Potrebno bo trdo delo. In potem je tu še stolp, ki ga ne potrebujejo viničarji ne za trgatev, ne za stiskanje. Potrebno je misliti na prihodnost. Vino je potrebno shraniti, in temu je namenjen stolp. Služi pa tudi varovanju. S stolpa je bilo mogoče stražiti posestvo.

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Preteklo nedeljo smo razmišljali, kaj je temelj prenove. Danes je pred nami Vincencij Pavelski ustanovitelj nas lazaristov in soustanovitelj sester usmiljenk. Hkrati je zavetnik vseh karitativnih ustanov. Ko pogledamo na njegovo podobo, vidimo da drži dva simbola v rokah: Sveto pismo in križ. Torej dva temelja prenove sta že simbol njegovega delovanja. Kdor ga pozna pa ve, da zanj držita tudi druga dva, o katerih smo govorili preteklo nedeljo tj. delo oz. služenje in skupnost. Poglejmo, kako so ti temelji zaznamovali njegovo življenje.

Temelj Vincencijevega spreobrnjenja in oznanjevanje

Vincencij je svoje življenje začel s sanjami o pomembnih službah in dobrem zaslužku. Bog pa ga je s svojo milostjo spremljal in mu pomagal do novih spoznanj. V pehanju za denar in uspeh je doživel marsikatero razočaranje. Počasi je z božjo pomočjo dojel, da njegovi načrti ne vodijo do sreče.