Dobri pastir da življenje za svoje ovce

Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)

Dobri pastir dá svoje življenje za ovce

Jezus kar štirikrat v tem odlomku ponovi, da kot dobri pastir daje življenje za svoje ovce. Daje svoje življenje, da bi ga one imele. Kaj pomeni življenje ovac, ni težko razumeti. Gre za njihovo telesno zdravje, za skrb za hrano in varnost. Vendar Jezus ne govori o pašni skupnosti, ampak o  duhovništvu in o neki drugi hrani. Ne govori o volkovih, ki napadajo ovce, ampak o volkovih, ki napadajo Jezusove učence.

Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

Vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel

Poglejte moje roke in noge …, potipljite me …, vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel … Kako otipljivo se je Jezus prikazoval učencem! Očitno jim hoče pokazati, da je njegovo vstajenje zelo konkretno. Spomnimo se še na nekaj takšnih dogodkov. Ko se je kot popotnik pridružil učencema na poti v Emavs, se zapletel z njima v pogovor, nazadnje pa sedel z njima za mizo. Ali ko je Tomaža povabil, naj potipa njegove roke in da prst v njegovo prebodeno stran. Spet drugič ga srečamo, ko so šli učenci lovit in celo noč niso nič ujeli. Jezus jim je naročil, naj vržejo mreže na drugo stran. Ko so potegnili polno mrežo, v kateri je bilo sto triinpetdeset rib, jih je pričakal s pečeno ribo in kruhom.

Jezus se prikaže učencem

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« 

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Nedelja božjega usmiljenja

Na začetku svete maše smo se ustavili ob dveh podobah na štoli za jubilejno leto 2000, ki sta predstavljali Usmiljenega Boga v letu božjega usmiljenja. Ena podoba je Jezus kot usmiljeni Samarijan, ki nese na hrbtu človeka, ki je padel med razbojnike, da ga oskrbi pri gostilničarju oz. Kristus, ki Adama dviga iz pekla. Druga podoba pa je slikala prizor s prešuštnico, ki jo hočejo kamnati, Jezus pa se sklanja k njej in ji odpušča grehe. Dve čudoviti podobi božjega usmiljenja.

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Videti, verovati in tudi razumeti

Učenca sta videla in verovala. To bi radi tudi mi. Videli in verovali. A bilo bi prelepo in preveč preprosto, če bi se naša vera tu končala. Poročilo se nadaljuje: Nista pa razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Česa nista razumela, kaj sta verovala? Lahko si mislimo, da sta verovala ženam, da Gospoda res ni. Verovala sta tudi Jezusovim besedam, da mora vstati od mrtvih. Verovala sta torej, da je vstal. A kaj to pomeni za njuno življenje? Nista razumela, kako naj živita iz tega spoznanja. Spomnimo se velikega četrtka, kako je Peter protestiral, ko mu je Jezus hotel umiti noge. Kaj mu je rekel? Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!

Jezus Nazarečan, Križani, je vstal

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« (Mt 28,1-10)

Povabljeni na pot novega življenja

Moram priznati, da me je presenetilo, da evangelij, ki je pred vami, ni tisti, ki smo ga brali. Je evangelij preteklega leta. Ker ga je za letošnjo vigilijo ponudila spletna strah hozana.si, tega nisem opazil.

V evangeliju sta me nagovorila predvsem lika stražarjev in žena. Stražarji so ob potresu in prikazni angela vztrepetali in bili kakor mrtvi, ženi pa sta se le prestrašili. Mar ni nenavadno!? Stražarji so bili kakor mrtvi, medtem ko sta se ženi pogovarjali z angelom. Močni moški, oboroženi, so ohromeli, ženi pa sta le prestrašeni. Sprašujem se, kako to? Zakaj so ob vstajenju močni postali nemočni, šibki pa so dobili moč?

Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.  (Jn 18,1-19,42)

Križ ozke poti v življenje

Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas. 

Izkazal jim je ljubezen do konca

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca.  Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal.  Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«  Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem.  Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. (Jn 13,1-15)

Dan evharistije in duhovništva

Jezus na veliki četrtek postavi zakrament svetega rešnjega telesa in duhovništva. Oboje je tesno povezano, saj vemo, da ni evharistije brez duhovnika, hkrati pa nam je gotovo logično, da le iz evharistije rastejo novi duhovni poklici. Mislim, da smo v tem času v krizi z obojim tako z obhajanjem evharistije kot z duhovništvom. Kje se je zalomilo, kje vidim pot do veselja nad obojim?

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapústil?‹ Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napójil gobo s kisom, jo nataknil na trs in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil.  (Mr 14,1-15,47)

Križ molka in tihote

Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. (Jn 12,20-33)

Križ umiranja

Lahko si predstavljamo, da so Grki želeli videti pomembnega moža, o katerem se je v tistem času veliko govorilo. Zagotovo so slišali o čudežih in znamenjih, ki jih je delal. Človeške predstave hitro narišejo takšno pomembno osebnost. Jezus se tega zaveda. Srečanje za apostoloma začenja s priliko o pšeničnem zrnu. Kot običajno gre k bistvu problema. Grki želijo videti človeško veličino, Jezus pa govori o skrivni moči zrna. V ponižnosti kaže na Očeta, sam pa ostaja nepomemben. Pred nami se tako riše še en križ, mimo katerega ne moremo iti za Jezusom. To je križ umiranja. Pred oči mi stopata predvsem dva dogodka iz evangelija: prošnja Zebedejevih sinov ter bogati mladenič.

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Jn 3,14-21)

Križ opredelitve in odločitve

Križi v tem postnem času se kar vrstijo. Ne bo jih še konec. Začeli smo s križem razpetosti. O njem govori sam post. Ko se odrekamo hrani, v sebi poživljamo jasno zavest, da hrepenenj v nas ni mogoče zapolniti z ničemer zemeljskim. Tudi z molitvijo ne moremo uresničiti vseh hrepenenj in doseči popolnosti. Ostajamo na zemlji in se stegujemo za nebesi. Drugi križ je govoril o nujnosti prepuščanja življenja v božje roke. Ne moremo se polastiti nebes in jih spraviti v šotor. Življenje je potrebno izročati Bogu in vedno znova odhajati na pot. Potem je tu še križ nekoristi in preroštva. Ko se Jezus postavi za tempelj svojega Očeta in govori o njem, dela nekaj zelo nekoristnega, ter z dejanjem in besedami oznanja, kar ne more dokazati. Nosi križ nekoristi in preroštva. Oba bosta prinesla zmago šele onstran zemeljske poti.