21 Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Skrivnost božje veličine

Od pretekle nedelje naprej me je vodila misel, da bi lahko naša razmišljanja v naslednjih nedeljah imela za rdečo nit: kako po besedi vse nastaja. To naj bi bilo logično nadaljevanje, ko se z nedeljo Jezusovega krsta božični čas umika in se začenja čas Jezusovega delovanja. A seveda, eno je moja zamisel, drugo pa k čemu nas dejansko vodi božja beseda. Ostati ji moramo zvesti, saj je ona, ki vodi naše zamisli.

Upal sem, da nas bo božja beseda naslednjih nedelj vodila po poti, kako po Besedi ustvarjati. A ustavilo se je že pri današnjem evangeliju. Skromen in kratek odlomek o Jezusovem krstu. O čem mi govori? Bog se da krstiti človeku. Janez sam pove, da je on majhen in da ni vreden tega dejanja. Vse se zgodi na robu življenja, v puščavi, v reki Jordan, ne v središču sveta. Po tridesetih letih Jezusovega molka tako (ne)slovesen začetek!? Zdi se nenavadno, vendar so že trije modri doživeli nekaj podobnega. Sledili so zvezdi. Človek bi pričakoval, da jih bo pripeljala do nečesa velikega in mogočnega, do človeka, ki bo kazal izredno veličino. Našli so preprosto pastirsko bivališče, dete, ki ni kazalo nobene božanskosti. In vendar se niso obrnili. Zakaj? Kot sem razmišljal na praznik treh kraljev, vidim odgovor skrit v darovih. Prinesli so zlata, kadila in mire. Zlato in kadilo, bi lahko rekli, je logično. Zlato kralju, kadilo božanstvu, zakaj mira? Kot da bi hoteli reči, da globoko v sebi vedo, da je na zemlji vse, tudi božansko, majhno, preprosto, krhko in ranljivo. Vse, tudi božje, na zemlji nosi podobo umrljivega, minljivega. Lahko si predstavljam, da bi modri, če bi ne prinašali s seboj tudi mire, ne vzdržali v presenečenju. Bili bi razočarani. Odšli bi prazni. Tako pa so našli tisto, kar so v premišljevanju spoznali. Našli so božjo veličino v preprostem otroku. Božje v majhnem, krhkem, minljivem!

Pa se vrnimo k današnjemu dogodku. Jezus stopa v vrsto grešnikov. Po tridesetih letih molka se pojavi na robu družbe. Janez niti ne ve, ali je to tisti ali naj drugega čaka. In vendar ga zmore prepoznati, ker se zaveda, da je on nič, tisti, ki pride, pa je poln notranje moči. Tudi Janez, tako kot modri, ni pričakoval zunanjih znamenj božje veličine, gledal je in poslušal s srcem, z očmi vere. Zato je mogel slišati glas, ki je govoril nad Jezusom: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Ista logika božjega delovanja se torej nadaljuje. Začenja se v preprostosti, revščini in ponižnosti in se nadaljuje v enakem slogu. Pravzaprav je vsa opazna veličina Jezusa v tem, da sledi Očetu. Oče pa ga svetu razglasi le nekajkrat. Pa še to ne množici. Na Betlehemskih poljanah angeli prepevajo slavo Bogu. Ob reki Jordan spregovori iz oblaka, da je ljubljeni sin. Pred tremi učenci se na gori spremeni in Oče še enkrat potrdi, da je to ljubljeni sin. Potem pa na križu sledi le še potres.

Nobenega znamenja božanske veličine. Vse skupaj se dogaja v tihoti in globoki ponižnosti. Mogoče je prav to, kar manjka današnjemu svetu, nam kristjanom. Ne moremo sprejeti, da je božja logika, logika tihote, ponižnosti in ponižanja, križa. Ostajamo podobni Grkom in Judom, za katere pravi apostol Pavel: Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija,ki je Judom v spotiko, poganom norost (1Kor 1,22-23). A žal je Gospodovo razglašenje zelo poredko, pa še to vedno skromno, ne v duhu nastopaštva.

Mogoče nas lahko na pot ustvarjanja po božji besedi vodijo darovi modrih. Zlato in kadilo sta božja le, če jima je pridružena mira, simbol umrljivosti in trpljenja. Vse na zemlji je krhko, tudi božje. Človek pa bi rad božansko veličino. Potem se zgodi Trump, Hitler in podobno. Bog ostaja med nami krhek in ranljiv. Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste. To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si

Pridiga

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si