Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Biti, ljubiti, častiti

Na praznik Svete družine nam evangeljski odlomek na prvi pogled ne nudi namiga, kaj naj bo družina. Pred nami se vrstijo posamezniki, ki stopajo pred Boga in drug pred drugega. Kaj naj iz tega potegnemo za življenje v naših družinah in skupnostih? Pomislil sem, da si bomo v teh dneh voščili srečno novo leto. O kakšni sreči govorimo, kakšno srečo sanjamo, kakšno srečo ustvarjamo? Nagovarja me misel jezuita in misleca p. Teilharda de Chardina. Mislim, da je lahko tudi osnova za razmislek o tem, kakšne naj bodo naše družine in skupnosti.

De Chardin je v svojem slovitem predavanju »O sreči«, ki ga je imel l. 1943 v Pekingu, slikovito opisal različne oblike praktičnega stopanja na pot idealov. Zamišlja si skupino ljudi, pripravljenih za pot v goro.

Nekateri izmed teh potnikov so takšni, da kmalu obžalujejo, da so se podali na pot. Komaj so stopili na vzpenjajočo se stezo, že silijo nazaj v zavetišče. Imenuje jih utrujence in pasivneže. Vsaka težava jim je odveč. Želijo si le ljubega miru.

Drugačne vrste so spet tisti potniki, ki se sicer nočejo vrniti v zavetišče, kljub temu pa so misel na vrh že opustili. Na prvi sončni polici se konča njih vzpon. Dosegli so svoje in v tem svojem dosežku hočejo uživati. Uživači. Češ, človek pa tudi mora imeti nekaj od življenja.

Končno pa se dobijo tudi dosledni ljudje. Teilhard jih imenuje navdušence. Odločitve za vzpon ne opustijo. Ne zmotijo jih niti ovire.

V teh treh tipih ljudi vidi p. Teilhard tri osnovne načine hoje za srečo. Kakor se namreč vse človeštvo razvija in osmišlja, tako se tudi posameznik v njem uresničuje v tem, da spoznava klic življenja, odkriva in uresničuje smisel svojega bivanja.

Na poti k sreči ne morejo napredovati ljudje, ki se nikdar niso za nič prav odločili: večni dvomljivci, mlačneži in »če-bijevci« … Ali ljudje malomeščanskega miru. sv. Avguštin pravi: »Takoj, ko rečeš: dosegel sem, si izgubljen.«

Da bi ujeli življenje v celotni dinamiki in bogastvu, p. Teilhard de Chardin poudarja tri temeljna pravila delovanja:

• Pravilo koncentracije ali pot zbiranja, pot spoznavanja in utrjevanja lastnega bitja. Bivaj v globini! Bodi to, kar si, pa vendar ne ostajaj v sebi zaprt, marveč se odpiraj drugemu: odpri se sočloveku in svetu.
• De-centriraj se! Vsako iskreno sočutje, vsaka odpoved iz ljubezni, vsako darovanje … nas samo še poglobi in obogati.
• Človek mora ob človeku rasti v nekaj višjega. Z roko v roki mora potovati po stezi duhovnega vzpona navzgor.
  

Tako prihaja Teilhard do triade: biti, ljubiti, častiti.

Mislim, da bi s temi besedami lahko opisali like v evangeliju. O tem nam govorijo tudi jaslice. V luči tega razmišljanja, lahko rečemo, kaj naj bo družina, da bo za vse člane pot do sreče. Družina naj bi bila prostor za svatbo življenja. V njej je polno ljudi vseh vrst.

• Središče družine naj bo Bog sam – Jezus v jaslih, po božji besedi in evharistiji.
• Ob njem je plečat pastir na kolenih – družina naj bo šola molitve in dela.
• Ubogi Lazar, cestninar – družina naj ne spregleda ran, ampak jih odpira, neguje in povija.
• Starčka Simeon in Ana – v družini naj spet zaživi modrost starih, ki so v današnjem času v veliki meri odšli na lov za užitkom in lagodjem, družina pa naj starost in onemoglost sprejema z odprtostjo in sočutjem.
• Samarijan, pretepeni in Samarijanka – družina naj bo šola ljubezni.
• Otroci – otroški smeh in igra govorita o življenju, v družini naj bo prostor za otroško razigranost.
• Pastirja, ki dvigata pogled kvišku, Zahej, ki se spušča in Izgubljeni sin, ki se vrača – v družini naj bo prostor za iskanje in vračanje.
  

Naj nam božič pomaga, da stopamo na pot duhovnega vzpona, da bodo naše skupnosti in družine resnično takšen prostor sprejetosti, učenja in praznovanja.