Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,12-15)

Puščava, zveri, angeli

Zanimiv prostor si je izbral Jezus za začetek javnega delovanja. Puščava, zveri, angeli. V daljavi glas o zadnjem izmed prerokov, ki je pristal v zaporu. Zakaj tako? Puščava, simbol smrti, če smo nekoliko bolj optimistični simbol tišine. A nam sam odlomek ne dopušča posebnega optimizma. Jezus je bival med zvermi. Torej je že pravo poimenovanje puščave – kraj smrti. A ta kraj smrti od zgoraj spreminjajo angeli v nov začetek. Razpetost! Zveri in angeli.

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

Zlorabljena dobrota – križ, ki te približa Jezusu

Za nami je dober mesec razmišljanja, kako v nas živi Božja beseda in kaj želi ustvariti. Ko Beseda deluje, je mogoče najti mir in v miru z Njo tudi ustvarjati. Videli smo, kako Jezus poln notranjega miru ozdravlja, izganja in oznanja. Živi odnos z Očetom in iz njega črpa mir.

Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,29-39

Ustvarjalni nemir ali deloholizem

Današnji evangeljski odlomek v meni ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Ob naglici, v kateri živijo Jezus in njegovi učenci, se na prvi pogled sicer zdi, da so podlegli množici in medijski pozornosti. Dogajanje spominja na besede v Markovem evangeliju, ko pravi: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,20-21).

V Kafarnáumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici v Galileji. (Mr 1,21-28)

Nov nauk z oblastjo, nauk ponižnosti in resnice

Od božiča sem torej razmišljamo o Besedi, po kateri vse nastaja. Kaj nastaja po njej, kaj smo doslej ugotovili? Ponovimo, saj gre za željo, da to prenesemo v življenje. Najprej nas je presenetilo, da Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Namesto v oznanjevanje, nas je najprej povabila, da se ustavimo pri sebi, da bi slišali, kako se nas Bog veseli, da bi bili veseli samih sebe. Potem nas je povabila na svoj dom, da bi se tudi mi znali umiriti v vsakodnevnih skrbeh in prisluhniti bližnjemu.

Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. (Mr 1,14-20)

Hodi za menoj!

Sledimo torej Božji besedi, ki se je rodila med nami in želi zaživeti v nas. Ugotavljali smo že, da ta Beseda, po kateri sicer vse nastaja, na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Najprej nas je povabila, da se ustavimo pri sebi in slišimo, kako se nas Bog veseli in kako se lahko veselimo sami sebe. Potem nas je povabila na svoj dom. Ugotavljali smo, da v tem domu na zunaj ni kaj videti. Našli pa smo mir ob Jezusu in Mariji, ki se znata umiriti v vsakodnevnih skrbeh in v tem, da znata biti pozorna do bližnjega. Spet nič izrednega. Gre za preprosto veselje nad seboj, vsakdanjim delom in v odprtosti za bližnjega.

Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). (Jn 1,35-42)

Učitelj, kje stanuješ?

Nadaljujemo razmišljanje o delovanju Božje besede. Preteklo nedeljo smo zaključili z besedami: Naša veličina je v tem, da Oče izgovarja nad nami besede: Moji ljubljeni sinovi in hčere ste. To naj nam zadošča! Tako pri delu, kot v odnosih. Vodilo so nam lahko darovi treh kraljev: zlato, kadilo in mira. Iskati božjo veličino v zavesti svoje krhkosti, grešnosti in ranljivosti.

Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,7-11)

Skrivnost božje veličine

Od pretekle nedelje naprej me je vodila misel, da bi lahko naša razmišljanja v naslednjih nedeljah imela za rdečo nit: kako po besedi vse nastaja. To naj bi bilo logično nadaljevanje, ko se z nedeljo Jezusovega krsta božični čas umika in se začenja čas Jezusovega delovanja. A seveda, eno je moja zamisel, drugo pa k čemu nas dejansko vodi božja beseda. Ostati ji moramo zvesti, saj je ona, ki vodi naše zamisli.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Vse je nastalo po njej 

Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga ustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi. Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!

Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Biti, ljubiti, častiti

Na praznik Svete družine nam evangeljski odlomek na prvi pogled ne nudi namiga, kaj naj bo družina. Pred nami se vrstijo posamezniki, ki stopajo pred Boga in drug pred drugega. Kaj naj iz tega potegnemo za življenje v naših družinah in skupnostih? Pomislil sem, da si bomo v teh dneh voščili srečno novo leto. O kakšni sreči govorimo, kakšno srečo sanjamo, kakšno srečo ustvarjamo? Nagovarja me misel jezuita in misleca p. Teilharda de Chardina. Mislim, da je lahko tudi osnova za razmislek o tem, kakšne naj bodo naše družine in skupnosti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Luč ali tema, svatba ali sivi vsakdan?

Od otroških let naprej se mi je zdela misel o izbiri med lučjo in temo nemogoča. Kaj!? Nemogoče se zdi, da bi luči ne sprejeli. Ni mogoče, da bi raje ostajali v temi. Počasi lahko ugotavljamo, da to ni tako preprosto in da smo dejansko vedno pred izbiro. Ob pogledu na jaslice nam postaja razumljivo, da je v nas vedno spopad: ali sprejmemo povabilo na svatbo ali ne.