Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.
Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21-43)
Skoraj nemogoče je, da bi se ob današnjem evangeliju ne ustavili ob Jezusovi drži do ljudi okrog sebe. Kako je zmogel takšno pozornost do posameznika, ko je bil ves čas obdan z množico? Kako mu nič ne uide izpred oči, hkrati pa izžareva popoln mir in zbranost? Kako hitro se odloči in odide z Jairom ter zapušča množico? Neverjetno je, da prepozna ženin dotik, ko se ga dotakne v prerivajoči se množici. Ko pridejo služabniki in ustavljajo Jaira, kljub množici in zavzetem odnosu do žene, od daleč zazna pogovor. Kljub hrupu in prerivanju ohranja popolno zbranost. Na koncu, ko so vsi navdušeni nad obuditvijo umrle Tabite, ne pozabi, da ji morajo dati jesti.
Kakšno nasprotje lahko opazimo, če se prestavimo v današnji čas, v našo Slovenijo in pogledamo praznovanje dneva državnosti, praznovanje naše samostojne države. Množica protestira proti množici. Policija vleče ene proč od drugih. Kakor da ni nikogar, ki bi hotel videti posameznika in kakor da bi ne vedeli, da je mogoče zmagati le skupaj!
Nasprotje temu pa je naš šport. Slovenci smo po nekem čudežu dobri celo v skupinskih športih. Odbojkarji napredujejo, prav tako košarkarji, pa tudi kolesarji, saj lahko tudi kolesarjenje na nek način označimo kot skupinski šport. Zanimivo, kako nam je v športu logično, da eden podpre drugega, če hoče zmagati. Tako se tekmovalci podpirajo v kolesarjenju in drugih disciplinah, kjer celotna ekipa skrbi za enega, da bo zmagal. Soliranje in ignoriranje ne prinese dobrih rezultatov.
Sprašujem se, kaj nam manjka, da bi lahko kot družba, narod, družina zaživeli bolj v športnem ali Jezusovem duhu?
Jezus je gradil nebeško kraljestvo. Kraljestvo prinaša na zemljo za vsakega! Vsak je dragocen. Zanj je bilo najpomembnejše, da prinese ljudem ljubezen in mir. 'Zmagati' mu je pomenilo, da bomo osvojili logiko nove zapovedi ljubezni. Zavedal se je, da je edina pot do gradnje božjega kraljestva pot majhnih dejanj ljubezni. Ni se dal premotiti slavi, hotel je biti s človekom, posameznikom. Hotel je videti vsakega odrinjenega in ga postaviti nazaj v odnos, nazaj v skupnost. Ni se vrtel okrog sebe, v sebi je bil miren in vesel, ker je gojil globoko zavest, da je ljubljen od Očeta. Iz te zavesti je ljubil in pomagal ljudem okrog sebe.
Mogoče je nekaj te logike prepoznati tudi v športu. Vsi se zavedajo, da so dobri in da je dober tudi nasprotnik. Zmagati je mogoče le, če bodo držali skupaj in se podpirali v dobrem. Premagovati morajo svoj egoizem in postavljati v ospredje jasen cilj. Cilj ni le zmaga, ampak še prej pozornost do vsakega in skupno uglašeno delovanje.
Mar ne bi mogli nekaj tega prenesti v naše družine, skupnosti in narod?! Kako drugače bi bilo, če bi vsaj kristjani verjeli, da je vsak bližnji dober, da je dober tudi 'nasprotnik'! Da je vsak dragocen v božjih očeh in da je pomembno, da ga opazim. Kako drugače bi bilo, če bi z vsakim želel graditi božje kraljestvo in bi se zavedal, da je mogoče 'zmagati' samo skupaj?
Tokrat vas vabim, da poleg evangelija vzamete na pot tudi Tour de France 😉. Ko vas prime, da bi dirkali sami in 'povozili' vse okrog sebe, pomislite, da tako ne boste prišli daleč. Zmagati je mogoče le skupaj, v pozornosti in ljubeči skrbi do vsakega.
