Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26-34)
Današnji evangelij nas na nek način pušča brez usmeritve. Govori o Božjem kraljestvu in nam ponuja dve podobi. Prva je podoba o človeku, ki vseje žito, ki raste, da sejalec sam ne ve kako. Ko pride čas žetve, ga požanje. Prav tako je z gorčičnim zrnom. Samo raste in se razvije v pravo drevo, v katerem lahko prebivajo celo ptice. Ob vsem lahko rečemo, da tako je. Ali pa se vprašamo, in kaj potem? Kaj želi Jezus s to priliko? O čem pravzaprav govori?
Božje kraljestvo si najbrž predstavljamo kot prostor naših odnosov, tako najbolj osebnih kot širših, naše družine, skupnosti in širše družbe. Če pomislimo na vsa ta področja, se lahko vprašamo, ali res vse raste, da človek sam ne ve kako? Naši odnosi rastejo, da kar ne moreš verjeti?! V družinah in skupnostih razumevanje raste, da se samo čudimo, kako? Svet žari od ljubezni in pozornosti do drugega? Ne bi rekel. Kaj hoče Jezus s to priliko?
Kakor Jezus rad opozarja na napake, tako tudi rad spodbuja. Kakor pogosto graja, tudi tolaži. Zelo nevarno je namreč, če zmanjka pravega razmerja med enim in drugim, pravega občutka za eno in drugo tako v pogledu nase kot na bližnjega. Mogoče želi Jezus tokrat opozoriti na pozitivno plat življenja?
Če pogledamo na vrt imamo vedno izbiro, da se čudimo lepoti tistega, kar raste samo od sebe, ali pa nas je strah in doživljamo tesnobo, ko nekaj noče in noče rasti. Lahko smo zaradi negativnih izkušenj vedno nesrečni, lahko pa smo le bolj pozorni na vse, kar nas v vrtu skozi leto čaka. Vsekakor je vrtnarjenje lahko lepo in veselo le, če vidimo to, o čemer nam govori Jezus danes. Opozarja nas na neverjetno in neustavljivo moč narave, ki nas presega. Ko to opazujemo, lahko v sebi razvijamo nekatere drže:
Prav je, da se v nas prebudi otroško veselje in čudenje, kako nekaj v vrtu raste in za to nimamo prav nobenih zaslug. Lahko občudujemo in v sebi prebujamo hvaležnost, da Bog skrbi za vse. Iz hvaležnosti se rojeva spoštovanje do Stvarnika, ki nas visoko presega in njegovim načrtom in moči nikakor nismo kos. Če sta v nas čudenje in hvaležnost ni težko spoštovati Stvarnika, iz čigar rok vse prejemamo. Kljub notranjim strahovom, da vse že jutri lahko mine, v sebi najdemo mir. Saj je tisti, ki nam vse daje, dober in skrbi za nas. Lahko mu zaupamo. Iz tega zaupanja v nas sama po sebi rasteta odgovornost in zavzetost, da za podarjeno poskrbimo, kolikor je v naši moči.
Nič drugače ni z našimi odnosi. Bog nam podarja veliko lepega. Vabi nas, da se tega veselimo. Veliko lepega je tudi v družini ali družbi. Iz tega naj raste hvaležnost za Darovalca, ki je nad nami, ter hvaležnost ob vsem, kar lahko doživljamo ob bližnjih v najožjih odnosih ali družbi. Vsega tudi tu ne moremo pripisati sebi ali bližnjemu. Ne pozabimo na Boga, ki vse vodi. Naj gresta Njemu naša hvaležnost in spoštovanje. Iz tega se samo po sebi rodi zaupanje, da bo tisto, kar je težko pomagal nositi ali premagati. Iz zaupanja naj raste želja, da bi bili do darov odgovorni. Prizadevajmo si, da bomo naredili vse, da bo nebeško kraljestvo med nami raslo in se razvijalo.
