Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«
Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,20-35)
Evangeljski odlomki preteklih nedelj so vodili v razmišljanje o podobi Boga. Na nedeljo Svete Trojice Jezus apostole vabi k oznanjevanju z besedami: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … Tudi mi smo povabljeni k temu. Jezus nam s svojim življenjem pokaže, kaj lahko ob tem pričakujemo. Ko je pogumno oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, ki pa ni le v tem, da Bog spreminja vodo v vino in množi kruh in ribe, so se ljudje začeli upirati. Farizeji so ga začeli spraševati, s kakšno oblastjo to dela. Domačim je očitno postalo nerodno. Ugotovili so, da jim dela sramoto, zato so ga prišli iskat. Govorilo se je celo, da ni priseben.
Kaj vse je pripeljalo do takšnih govoric? To lepo povzema Michel Quoist v prvi postaji svojega križevega pota. Takole pravi:
Gospod, prepozno je, da bi umolknil, preveč si govoril; prepozno je, da bi ti prizanesli, preveč si se boril.
Nisi bil pameten, pretiraval si, do tega je moralo priti.
Poštenjake si imel za gadjo zalego, rekel si jim, da je njihovo srce mračen grob z lepo zunanjostjo,
objemal si gnojne gobavce,
brez sramu si govoril z zaničevanja vrednimi tujci,
jedel si z javnimi grešniki in rekel si, da bodo pocestnice prve v nebeškem kraljestvu,
vesel si bil ubogih, ušivih, hromih,
slabo si izpolnjeval verske predpis,
hotel si razlagati postavo in jo spraviti na eno samo majhno zapoved: ljubite.
Sedaj se maščujejo.
Ukrenili so vse potrebno zober tebe: posredovali so pri oblasteh in ukrepi pridejo.
V tej luči je logično tudi to, kar so ugotavljali domači: Ni priseben! Michel Quoist razmišljanje takole nadaljuje:
Gospod vem: če skušam le malo živeti kakor ti, ne uidem obsodbi.
Bojim se.
Že kažejo name s prstom,
nekateri se mi posmehujejo, drugi se iz mene norčujejo, nekateri se pohujšujejo in mnogi moji prijatelji me nameravajo izdati.
Bojim se ustaviti sredi poti.
Bojim se poslušati človeško modrost, ki šepeta: napredovati je treba počasi, vsega ni treba jemati dosledno, z nasprotnikom se je najbolje pobotati …
In vendar, Gospod, vem, da imaš prav ti.
Pomagaj mi boriti se,
pomagaj mi govoriti,
pomagaj mi živeti po tvojem evangeliju
do konca,
do nespameti,
nespameti križa.
Evangelij ne pozna srednje poti. Tudi če nas bodo imeli za nore, je zvestoba evangeliju temeljna naloga Jezusovega učenca. Nobene pravice nimamo prilagajati Božjega oznanila, ker je pretežko in prezahtevno. Za mnoge bomo neprisebni, če bomo vedno opozarjali na ozadja človekovih dejanj in drž in če uživanja ne bomo postavili na najvišjo raven, ampak nam bo pomembnejše slediti Božji volji.
Imeli nas bodo za napuhnjene, če ne bomo slepo izpolnjevali nalog nadrejenih, ko bomo v njihovih držah spoznavali oddaljevanje od evangelija, čutili ugajanje in iskanje lastne pomembnosti.
Vsako naše govorjenje bo prej ali slej naletelo na nasprotovanje, če bomo prekinili lagodje, v katerem se utaplja množica tako v Cerkvi kot izven nje. In vendar je res, kar pravi Michel Quoist, da vemo, da ima prav On, ki je Resnica sama. Prizadevajmo si za zvestobo Njemu, naj stane kolikor hoče.
