Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26-34)

To pa raste, da sam ne ve kako

Današnji evangelij nas na nek način pušča brez usmeritve. Govori o Božjem kraljestvu in nam ponuja dve podobi. Prva je podoba o človeku, ki vseje žito, ki raste, da sejalec sam ne ve kako. Ko pride čas žetve, ga požanje. Prav tako je z gorčičnim zrnom. Samo raste in se razvije v pravo drevo, v katerem lahko prebivajo celo ptice. Ob vsem lahko rečemo, da tako je. Ali pa se vprašamo, in kaj potem? Kaj želi Jezus s to priliko? O čem pravzaprav govori?

Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,20-35)

Govorili so, da ni priseben

Evangeljski odlomki preteklih nedelj so vodili v razmišljanje o podobi Boga. Na nedeljo Svete Trojice Jezus apostole vabi k oznanjevanju z besedami: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … Tudi mi smo povabljeni k temu. Jezus nam s svojim življenjem pokaže, kaj lahko ob tem pričakujemo. Ko je pogumno oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, ki pa ni le v tem, da Bog spreminja vodo v vino in množi kruh in ribe, so se ljudje začeli upirati. Farizeji so ga začeli spraševati, s kakšno oblastjo to dela. Domačim je očitno postalo nerodno. Ugotovili so, da jim dela sramoto, zato so ga prišli iskat. Govorilo se je celo, da ni priseben.

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Mt 28,16-20

Naredite vse narode za moje učence

Mar ni slišati to trditev kot nasilje? Naredite vse narode za moje učence! Če se nekoliko ustavimo, se najbrž v nas pojavi kar nekaj vprašanj. Zakaj bi oznanjali prav 'našega' Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha? Še Mati Terezija je napisala v svojih mislih, da ni pomembno, kakšnega Boga kdo časti. Moliti moramo in moremo skupaj. Zakaj so prvi kristjani umirali za vero? Ali je res tako pomembno, da verujemo ravno v Sveto Trojico? Mar nima vsakdo pravico verovati po svoje? Mogoče lahko prav v skrivnosti treh oseb odkrijemo vrednost in lepoto naše vere, ki jo je vredno posredovati drugim. Poglejmo na kratko, kaj nam lahko pomeni Oče, Sin in Sveti Duh?

Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam. (Jn 15,26-27;16,12-15)

Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi

V tej trditvi je zajeta velika božja modrost. Na drugem mestu jo Jezus izrazi takole: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34). Tako Jezus daje učencem čisto vse, kar potrebujejo in nič več. Kar je več, je od hudega, bi lahko rekli z Njim. Tako se nam daje Sveti Duh na mero, da v njem lahko naredimo vse, kar Bog od nas pričakuje. S tem nas tudi varuje, da ga v svoji grešnosti in omejenosti ne zlorabljamo. Ne daje nam božanskih moči, ker jih nismo sposobni nositi. Ne ponuja nam možnosti delati čudeže v njegovem imenu, če jih nismo sposobni delati v ponižnosti. Ravno toliko nam daje, da lahko izpolnimo Očetovo voljo.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!« (Jn 15,9-17)

Kakor je Oče mene ljubil …

Tokrat se mi je pogled ustavil ob Jezusovi trditvi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Kako pa je Oče ljubil Jezusa, svojega Sina? Če gledamo od zunaj, neobremenjeno, lahko nanizamo Očetov odnos do Jezusa takole: Oče, Bog, je svojega Sina poslal na zemljo, da je postal človek. Čudna ljubezen. Oče je dopustil, da se je Sin do konca ponižal. Stvarnik je postal stvar, odvisen od ustvarjenega človeka. Zaupal ga je Mariji in Jožefu. Res je, da ga je tako zelo ljubil, da je naredil vse, da bo njegova mati čudovita. Obvaroval jo je izvirnega greha. Gotovo ni izbral staršev za svojega sina kar mimogrede. Kljub temu ne moremo mimo tega, da ga je prepustil zelo ponižujočemu položaju. Ne le to, da je Bog postal človek. Ni ga obvaroval niti pred ponižanjem, da ga bodo gledali postrani, ker ga je Marija spočela še preden sta bila poročena z Jožefom. Potem je dopustil, da se je rodil v pastirskem zavetišču in bil položen v jasli. Moral je bežati v Egipt. Tam je bil skupaj z Marijo in Jožefom tujec. Očetova ljubezen je sicer poskrbela za opozorila, ki so ga obvarovala pred Herodom. Gotovo še kdaj, ko niti ne vemo. Vendar čudna je ta ljubezen, da je tako sposobnega Sina zaprla v mizarsko delavnico. Mar ni imel kakšne boljše službe zanj, bi rekli danes. Kasneje mu je podaril moč, da je delal čudeže in izganjal hude duhove. Potem pa ga je prepustil na milost in nemilost judovski shodnici. Verska in civilna oblast sta ga obsodili na smrt in ga dali pribiti na križ. Oče ga je tretji dan obudil iz groba.

Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Jn 15,1-8)

Jaz sem trta, vi mladike

Pred nami je zelo preprosta prispodoba, ki je ni težko razumeti. Jezus govori zelo jasno. Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik, pravi. Potem nadaljuje: Jaz sem trta, vi mladike. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Oče Bog je vinogradnik, mi smo mladike in Jezus je trta. Cilj vinogradnika je, da trta rodi dober in obilen sad.

Dobri pastir da življenje za svoje ovce

Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)

Dobri pastir dá svoje življenje za ovce

Jezus kar štirikrat v tem odlomku ponovi, da kot dobri pastir daje življenje za svoje ovce. Daje svoje življenje, da bi ga one imele. Kaj pomeni življenje ovac, ni težko razumeti. Gre za njihovo telesno zdravje, za skrb za hrano in varnost. Vendar Jezus ne govori o pašni skupnosti, ampak o  duhovništvu in o neki drugi hrani. Ne govori o volkovih, ki napadajo ovce, ampak o volkovih, ki napadajo Jezusove učence.

Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

Vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel

Poglejte moje roke in noge …, potipljite me …, vzel je ribo in jo vpričo njih pojedel … Kako otipljivo se je Jezus prikazoval učencem! Očitno jim hoče pokazati, da je njegovo vstajenje zelo konkretno. Spomnimo se še na nekaj takšnih dogodkov. Ko se je kot popotnik pridružil učencema na poti v Emavs, se zapletel z njima v pogovor, nazadnje pa sedel z njima za mizo. Ali ko je Tomaža povabil, naj potipa njegove roke in da prst v njegovo prebodeno stran. Spet drugič ga srečamo, ko so šli učenci lovit in celo noč niso nič ujeli. Jezus jim je naročil, naj vržejo mreže na drugo stran. Ko so potegnili polno mrežo, v kateri je bilo sto triinpetdeset rib, jih je pričakal s pečeno ribo in kruhom.

Jezus se prikaže učencem

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« 

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

Nedelja božjega usmiljenja

Na začetku svete maše smo se ustavili ob dveh podobah na štoli za jubilejno leto 2000, ki sta predstavljali Usmiljenega Boga v letu božjega usmiljenja. Ena podoba je Jezus kot usmiljeni Samarijan, ki nese na hrbtu človeka, ki je padel med razbojnike, da ga oskrbi pri gostilničarju oz. Kristus, ki Adama dviga iz pekla. Druga podoba pa je slikala prizor s prešuštnico, ki jo hočejo kamnati, Jezus pa se sklanja k njej in ji odpušča grehe. Dve čudoviti podobi božjega usmiljenja.

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1-9)

Videti, verovati in tudi razumeti

Učenca sta videla in verovala. To bi radi tudi mi. Videli in verovali. A bilo bi prelepo in preveč preprosto, če bi se naša vera tu končala. Poročilo se nadaljuje: Nista pa razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Česa nista razumela, kaj sta verovala? Lahko si mislimo, da sta verovala ženam, da Gospoda res ni. Verovala sta tudi Jezusovim besedam, da mora vstati od mrtvih. Verovala sta torej, da je vstal. A kaj to pomeni za njuno življenje? Nista razumela, kako naj živita iz tega spoznanja. Spomnimo se velikega četrtka, kako je Peter protestiral, ko mu je Jezus hotel umiti noge. Kaj mu je rekel? Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!