Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš …

Lik bogatega mladeniča, ki se ne more odpovedati svojemu bogastvu, rad pa bi hodil za Jezusom, smo na splošno razumeli kot povabilo v posvečeno življenje. V spominu mi ostajajo pogovori v zakonskih skupinah, kjer je na prvo žogo prišel odgovor, da se tega pač poročeni ne morejo iti, da ne vedo, kaj bi to lahko zanje pomenilo v vsakdanjem življenju. No, tako smo tudi razvili celoten pogled na posvečeno in zakonsko življenje.

V glavah vernih se je razvila predstava o posvečenem življenju, ki naj bi bilo odpoved vsemu, zakonsko življenje pa ti pušča odprta vrata, da si lahko marsikaj privoščiš. Seveda se je v zadnjem času pokazalo, da posvečeno življenje v Cerkvi še zdaleč ni prežeto z odpovedjo. V njem so se razbohotile vse mogoče zlorabe. Zakonsko življenje pa kljub vsemu ostaja protiutež posvečenemu, kjer se vsaj v spolnosti ni potrebno odpovedovati. A tudi slednje postaja vsem jasno, da tako ne gre, pa vendar še nismo razvili druge misli.

Ko Jezus mladeniču pove, da se je za hojo za njim potrebno odpovedati, doživi zavrnitev. Mladenič odide. Kaj pa se dogaja v takšni ali podobni situaciji danes?

Vedno bolj očitno spoznavam, da je naše krščanstvo utemeljeno na srednji, ravno prav položni in ravno prav široki poti. Kristjani smo, ker se imamo za kristjane. Evangelij je merilo le toliko, kolikor ga potrebujemo za leporečenje. Hojo za Jezusom pa smo si utemeljili tako, da ne boli preveč. Ker mi vest ne dopušča, da bi evangelij razlagal po svoje, ostajam tisti, ki pretirava. Evangelij iz mojih ust je eno samo pretiravanje, ljudje pa odhajajo v varnejše pristane. Cerkev ponuja zavetje 'mogočnim krščanskim družinam', ki protestirajo za življenje in so deklarativno za Kristusa. Vsekakor pa se nihče ne vpraša:

• Koliko se sploh kot zakonca slišita in kako globoko sta eno v Resnici?
• Kako dobro poznata svoj notranji svet bolečine, hrepenenj, strasti in želja ter kako vse to skupaj in z Bogom urejata?
• Kako globoko poznata notranji svet vajinih otrok, mladostnikov, ki protestirajo?
• Kako globok in prepričljiv odgovor lahko ponudita otrokom glede vseh njihovih iskanj? Zakaj je Kristus odgovor zanje?
• Ob vsem tem bo vprašanje o križu samoumevno. Kje vse vama je križ resnično pot odrešenja in kako to posredujeta svojim otrokom?

Biti eno! No, to je nemogoče, če se kot bogati mladenič obrnemo in odidemo, ko bi morali prodati vse svoje. Vera se pravzaprav začne šele takrat, ko se razlastimo. Šele ko izpustimo iz svojega naročja kup svojega in objamemo Boga, takrat Bog lahko spreminja naše življenje. Do takrat je vera le prazna fraza. Skupaj ne prihajamo, ker ima vsak svoj prav, svoje pravice in svojo oblast. O razlastitvi ni ne duha ne sluha! So samo kompromisi.

Notranji svet! Jezus ni prišel, da bi nas včlanil v stranko za življenje. On je prišel, da bi odgovoril na naša najgloblja hrepenenja. Če teh ne poznamo, on ne more biti naš odgovor. In vendar je v Cerkvi tako malo prostora za razmislek o tem notranjem svetu. Ker vanj ne vstopamo, ostajamo prazni in vera je le stvar neke politične opredelitve, kar pa hoja za Jezusom v resnici nikoli ni bila.

Svet otrok! Vse kar pišem je za veliko večino popolno pretiravanje. Da pa se v 'mogočnih krščanskih družinah' mladi utapljajo v odvisnostih od najrazličnejših substanc, filmov, kriptovalut itd. bomo pripisali čemu?! Seveda družbi, ki ni naklonjena; čemu že? Družba nikoli ni bila naklonjena križu. Križ je bil znamenje odrešenja le za tiste, ki so vzeli Jezusa za res. In kaj se sprenevedamo!? Pot za Jezusom je pot odpovedi. Mladina nam kaže ogledalo! Ker se izgublja, govori o naši zlagani drži v veri in o popolnem bleferstvu. S protesti za življenje ne bomo prinesli življenja mladini, ne svetu. Potrebno bo vzeti za res Jezusa v celoti. Jezus se ne kupuje in prodaja po delih. On je ali pa ni središče našega življenja. Če pa je središče, brez pretiravanja ne bo šlo. On pretirava, ker je samo popolna izročitev Bogu, vera. Vse ostalo je preračunljivost, strankarstvo, farizejstvo in še kaj. Kaj ne bi bilo dobro, da bi si kristjani natočili čistega vina in raje odšli kot bogati mladenič ali pa prodali, kar imamo. Mogoče se nas Bog še usmili in obnovi propadajočo Cerkev.