Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe.

Ustavil sem se pri misli: »V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále.« in nadaljevanju: »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« V Svetem pismu najtežje razumem prerokbe. Tam se mi ustavi, ker ne razumem ne kdaj, ne kako se bo zgodilo tisto, o čemer govorita prerok ali Kristus. Ko pa gledam Evangelij kot celoto, lahko razumem, da nas Jezus vedno spodbuja k hoji za njim. Ne gre za vprašanje posameznih dogodkov ali dejanj, ampak za pripravljenost biti ves čas na poti osebne rasti in spreobračanja. V tej luči se ob Jezusovih besedah o koncu sveta sprašujem, kaj mi koristi, če zadnji trenutek izvem, da se svet ruši. Jezus pravi, naj presojamo duhovni svet tako kot znamo opazovati naravo in materialni svet. O čem torej govori?

Ko bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svetlobe. Mar ni sonce v tej prispodobi Bog sam? On je sonce, ki pošilja svetlobo vsemu živemu, predvsem pa duhovno svetlobo človeku. Ko luna ne bo dajala svetlobe … Luna je le odsev iste svetlobe. Mar nismo to mi, ki naj bi bili Božja podoba, odsev Božje luči?

Ali ne govori Jezus o koncu nekega obdobja, ko človeštvo zaide v popolno temo? Če je Jezus postavil Cerkev, ki naj bi bila znamenje Božje luči, Kristusova nevesta, potem je ona tista, ki naj bi svetila svetu. Prvi smo zagotovo posvečeni in hierarhija, ki smo po svojem položaju določeni za Kristusove priče. Ali Cerkev sveti v tem času ali je njena luč ugasnila? Drugo vprašanje pa je, ali svet to luč sprejema ali hoče odsevati božjo svetlobo. In ko nadaljujemo v tej logiki, je nazadnje vprašanje za vsakega vernika, ali je luč za drugega in ali drugi to luč sprejema. Starši ste luč! Ali so otroci tisti, ki to luč sprejemajo in oddajajo naprej?

O koncu sveta lahko govorimo torej kot o koncu neke dobe, ki kriči po prenovi luči in odnosa med soncem in luno. Govorimo o zvezdah, ki morajo biti visoko. Ko te padajo z neba, ni nobene orientacije več. Mislim, da smo globoko v času, ko za svet sonce ni več sonce, luna ni luna in zvezde niso tam, kjer bi morale biti. Ali nam to daje misliti, da je čas za temeljito spremembo? Ali se zavedamo, da smo zašli v temo? Kaj bomo storili?

Mislim, da je čas, da se Cerkev kot vodstveni del temeljito vpraša, kje je njeno mesto, kaj naj naredi? In z njo kristjani. Pravzaprav gre to vedno z roko v roki. Sonce in luna sta s svojo vlogo neločljivo povezana. Ustavimo se na kratko ob vsakem simbolu posebej:

Sonce – Zdi se mi, da Kristus in Evangelij nikakor nista središče življenja in oznanjevanja Cerkve. Potonili smo v logiki sveta, kjer je resnica prilagodljiva. Takšna je, kot nam paše. A vendar je sonce neprilagodljivo, je absolutno. Jezus je edino in nepremakljivo merilo. Če prilagajamo njegovo svetlobo, ta otemni. Luč potem ni več luč in sol ni več sol!

Luna – Nihče noče biti le odsev, vsakdo hoče biti samostojna luč. Pa vendar je luna odvisna od sonca in brez njega izgine z obzorja. Kje je avtoriteta? Kje je še podrejanje višjemu? Starši bi se pogajali z otroki in otroci s starši. V primeri z Bogom smo vsi le lune, pa bi ga radi preurejali in mu naročali, kako naj sveti, kaj je resnično, dobro in lepo.

Zvezde – Ko ni idealov, ni nobenega vodila več. Pravzaprav zaradi zvezd prepoznamo nebo. Ko ni zvezd nad nami, ni neba. Ostajamo zagledani v zemljo in minljivost. Človek se ukrivi vase in se zvrne v jamo, črno temo.

Učimo se torej iz narave! Vsi vemo, da potrebujemo sonce in da luna lahko sveti le zaradi njega. Kako žalostno bi bilo nebo brez zvezd. Bila bi le velika tema. Vrnimo se h Kristusu in Evangeliju! Naj nam bosta sonce. Kot vzgojitelji smo poklicani, da svetimo drugim. Kot vzgajani pa bodimo lune in se pustimo podučiti. Iščimo zvezde na božjem nebu, ne izgubljajmo se s pogledom po zemlji!