Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubi bližnjega kakor sebe?

Zapoved ljubezni, ki smo jo slišali, je prva v vrsti zapovedi tako v Stari kot Novi zavezi. Jezus jo dopolnjuje z ljubeznijo do sovražnikov, z usmiljenjem in še čim. Ostaja pa glavna zapoved, kakor v preteklosti. Ob ljubezni do Boga smo se ustavljali že tri pretekle nedelje. Ugotavljali smo, da ni mogoče združiti hoje za Jezusom tj. ljubezni do Boga in navezanosti. Ljubezen do Boga je mogoča, če se znamo odpovedovati sebi in smo pripravljeni služiti. Tudi v hlepenju po prvih mestih ni ljubezni. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Ljubezen do Boga izvira iz jasne zavesti, da je On naše vse in da ga moramo postaviti na prvo mesto. Ubogi berač Bartimaj je to zmogel. Zavedal se svoje revščine in hrepenenj in se z veseljem podal za Jezusom.

Kaj pa ljubezen do bližnjega? Tudi ob njej se pogosto ustavljamo. Ko smo razmišljali o ljubezni do Boga, smo ugotavljali, da sta obe povezani. Če ljubimo Boga, služimo bližnjemu. A na eno ljubezen radi pozabljamo tj. je ljubezen do sebe. Preden ljubimo bližnjega, moramo ljubiti sebe. Kaj pa je to? Zdi se, da poznamo dve skrajnosti. Ali pozabljamo nase ali pa se vrtimo okrog sebe. Mogoče bi lahko rekel, da zavzet kristjan nevede in nehote sebe prezira, sodoben človek pa se zavrti v samoljubju. Vendar sta si prezir in samoljubje zelo blizu, če ni prave ljubezni do sebe. Kaj torej manjka?

Ljubiti sebe! Kaj je to? Nič drugega kot to, kar pričakujemo od bližnjega, ko si želimo, da nas bo ljubil. Mar ne pričakujemo, da nas bo razumel, da je sposoben stopiti v naš svet, nam prisluhniti, se nas veseliti tudi z grehi in napakami. Da nam je pripravljen odpustiti, če si greh priznamo in ga obžalujemo. Da v nas verjame in si želi biti z nami, z nami delati in ustvarjati.

Če to prenesemo nase, se ljubezen do sebe začne s stopanjem v naš notranji svet. Tudi Jezus nas vabi vanj. Jutri, na dan vseh svetih, bomo poslušali blagre. Jezus blagruje uboge, žalostne, lačne in žejne pravičnosti, čiste v srcu itd. Mar ne nagovarja naš notranji svet? Ali ga poznamo? Ali se ustavljamo ob svojem svetu nemoči, žalosti, krivice, notranjih vzgibov v pogledih, da bi našli čist pogled in notranji mir?

Mislim, da na to pozabljamo. A kako naj bomo sočutni do drugih, če nismo sočutni do sebe? Kako naj razumemo bližnje, če ne razumemo svoje žalosti in bolečine? Ljubezen do sebe zahteva vztrajno ustavljanje ob sebi in prizadevanje, da bi razumeli, kaj je v nas in bi zmogli to preseči tudi v luči blagrov.

Če hočemo, da bo ljubezen do sebe temelj ljubezni do bližnjega, ki pa pomeni tudi prisluhniti drugemu, se moramo s svojim notranjim svetom učiti tudi odpirati bližnjemu. Če tega, kar je v nas, nismo sposobni deliti z drugimi, bomo tudi drugega prezrli. Zakaj bi ga slišali, če ni pomembno, da se mu damo slišati in želimo, da nas razume? Torej ne zadošča, da se srečujemo sami s seboj in svojim notranjim svetom. Ta svet moramo v najbližjih odnosih tudi deliti.

Ko se odpiramo drugemu, lažje prihajamo tudi do pravega pogleda nase. Šele ob drugem lahko prav razumemo, kaj se nam v resnici dogaja. Pogosto se v sedanji žalosti in uboštvu ali veselju mešajo slike iz preteklosti. Da bi zmogli to razločevati, potrebujemo drugega, ki bo pripravljen stopati v naš svet.

Ko nas drugi sprejema in se nas veseli, se šele lahko v resnici v sebi umirimo in sebe veselimo. Res je včasih hudo, ko ni koga, ki bi nam prisluhnil, vendar v nas ne sme zamreti želja, da bi bili slišani. Le tako bomo sposobni druge resnično slišati, jih razumeti in v pravem pomenu besede ljubiti.

Ljubezen do bližnjega torej izhaja iz ljubezni do sebe. Zagotovo želimo ljubiti, zato se ne pozabimo ustaviti ob sebi, da bi se lahko veselili sami sebe. Naj nas to vodi v pristno ljubezen do bližnjega.