Jezus na križu pripelje svoj boj za vzpostavitev božjega kraljestva do konca. Prišel je, da izpriča resnico in nam pokaže pot božjega kraljestva. O kakšni resnici pravzaprav govori?
O resnici, da smo grešniki in da je popoln le Bog. Zaradi tega smo med seboj bratje in sestre. Ni Juda, ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, vsi smo eno v Kristusu.
To je tudi prvo, kar judovskim oblastnikom ni ugajalo. Na mesto resnice, so postavili sebe. Oblast so si vzeli v svoje roke in niso več priznavali svoje grešnosti. Postavili so se za merilo vsega. Bližnji ni bil več brat in sestra, ampak le tekmec ali pa v službi njihovih koristi.
O resnici, da je ljubezen edina pot do polnosti življenja. Jude je jezilo, da je bil Jezus v ljubezni tako radikalen. Radi bi vzpostavili srednjo pot. Srednjo pot resnice in srednjo pot ljubezni, ki ne bi bila tako zahtevna. Ljubezen je zanimiva le toliko, kolikor je zanje koristna. Ko postane naporna, svoje interese opravičujejo z zakoni.
O resnici, da bo ljubezen vedno križana. Jezus je bil v resnici nepopustljiv. Radikalno je razkrinkaval laž voditeljev in ljudstva. Vedel je, da je resnica edina pot do ljubezni in da je ljubezen prav zaradi zvestobe resnici vedno križana. Ni sprejemal kompromisov, ni lovil koristi, zato je končal na križu.
Jezus je torej kralj, ki kraljuje v ljubezni, a ne ljubezni, ki jo opeva ta svet. To je ljubezen, ki je vedno najtesneje povezana z resnico. Ta povezava tudi kristjanom dela težave. Poglejmo, kje se nam pogosto zatika:
Težko sprejmemo ljubezen, ki raste iz resnice, da smo le grešniki in da je popoln samo Bog. Ta logika se začenja v družinah. V krščanskih družinah ne sme biti problemov. Pa vendarle vsi vemo, da problemi so. Eno prvih načel vzgoje je, pazi kako se obnašaš in kaj bodo rekli drugi. Lep videz kraljuje v naših odnosih in se nadaljuje tudi v Cerkvi. Tudi Cerkev nima problemov. Kljub mnogim težavam in škandalom si ne priznamo grešnosti in zatrjujemo, da so vsega krivi tisti, ki grdo govorijo o nas.
Ker se ne ukvarjamo s problemi v družini, ampak nas obvladuje lep videz, padamo vedno globlje v kraljestvo koristi. Resnično je tisto, kar koristi. Vodilo v življenju kristjana postaja vedno bolj podobno logiki tega sveta. Resnico prilagaja in nazadnje ostaja le korist. Čeprav je Jezus radikalen v pričevanju o resnici in govori, da polnosti življenja brez resnice ni, se kristjani utapljamo v svetu mlačne, prilagojene resnice. Nazadnje se tudi kristjan znajde na napačni strani. Križa tistega, ki oznanja resnico, ker le ta ne ugaja, ker je radikalna, ker ne koristi.
Jezus je kralj, ki pričuje za resnico. Resnica, ki je bila, je in bo vedno križana. A brez resnice ni ljubezni. Izbira je pravzaprav nujna in jasna: Živeti v logiki tega sveta ali v logiki božjega kraljestva, sprejeti resnico za edino vodilo ali se izgubiti v logiki koristi in križati Boga resnice in ljubezni.
Naj bo Jezus naš kralj, sledimo mu v resnici!
