Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)

Naj bo po tvoje ali po Božje?

Evangelij prve postne nedelje nas povabi, da se ustavimo ob Jezusovem postu, ki se je, kot pravi evangelist Luka, končal s hudičevimi skušnjavami. Zakaj je hudič nastopil ravno takrat? Verjetno boste vsi rekli: zato ker se je Jezus postil. Mogoče pa je dobro, da gremo še korak nazaj. Zakaj pa se je Jezus postil oz. kdaj se je Jezus odločil za štirideset dnevni post? Preden je začel javno delovati. Trideset let je živel skrit v molku in tihoti. Ko je spoznal, da ga O��e kliče, naj nastopi v svetu, v javnosti, se je umaknil v puščavo, kamor ga je odvedel Sveti Duh. V tej luči so skušnjave mogoče še bolj jasne. Spomnimo se, kaj smo slišali: prva skušnjava je, naj ukaže, da se bodo kamni spremenili v kruh; druga, naj ga počasti in tako pridobi vsa kraljestva sveta; tretja, naj skoči s templja, saj ga bodo angeli varovali.

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,39-45)

Ne naveličajmo se, ko delamo dobro

Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem raz¬očaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in pa¬dajo« (Iz 40,30). Toda Bog »omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. [...] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2), moremo sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,27-38)

Nosíte bremena drug drugemu

Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje. Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. (Gal 6,1-10)

Ne naveličajmo se, ko delamo dobro

Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška.

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairos), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

Današnji evangelij bi povzel kar v Jezusovi trditvi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Zakaj bi nas morali ljudje sovražiti. Verjetno se, kadar nas ljudje ne marajo in o nas grdo govorijo, vprašamo, kaj smo naredili narobe. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Zakaj naj bi ljudje o Jezusovem učencu slabo govorili? Mogoče je najlažje, če gremo po odgovor v zadnji dve nedelji in se spomnimo evangeljskih odlomkov. Pred štirinajstimi dnevi so Jezusa hoteli v domači shodnici celo ubiti, ker je trdil, da se po njem izpolnjuje Izaijeva prerokba. Skušal jim je pojasniti, zakaj prerok ni sprejet v domačem kraju, a ga niso poslušali. Razmišljali smo, da Bog nastopa v tako nenavadni podobi – kot tesarjev sin – da bi bili osredotočeni na resnico. Ljudje pa raje gledamo na videz. Torej zakaj je bil Jezus preganjan? Ker je vedno govoril resnico, tudi takrat ko ni bila ljuba, tudi takrat ko bi se lahko skril. Temeljni razlog zakaj so Jezusa pribili na križ je nepopustljivo vztrajanje pri resnici o grehu in odrešenju, o slabem in dobrem. Torej Jezus v blagrih pravi, da bodo tudi njegovi učenci deležni istega: preganjanja!

Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)

Na tvojo besedo

Preteklo nedeljo sem z vami razmišljal, zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način. Zakaj prihaja med nas v revne jasli, zakaj živi trideset let v tihem domu v nazareški tesarski delavnici? Pravzaprav ni čudno, da so ob prvem nastopu govorili: Mar ni to sin Jožefa in Marije? Ugotavljali smo, da Bog izbira takšno pot zato, da nas tudi s svojim nastopom vzgaja za pristne odnose. Kako? Ko se moramo ustavljati ob vsaki malenkosti, da bi ga ne spregledali, se naučimo presegati svoje predstave, slediti resnici in dobremu ne glede na to, kako na prvi pogled nekaj izgleda. Tisti, ki so se bili pripravljeni odpovedati svojim predstavam in svojim interesom, so ga lahko spoznali. Zmogli so slišati, kaj jim govori in slediti njegovemu nauku.

Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.

On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. (Lk 4,21-30)

Jezus nas vabi v iskanje resnice

Današnji odlomek je nadaljevanje evangelija pretekle nedelje. Jezus je Judom prebral iz knjige preroka Izaija in njegove besede obrnil nase. On je tisti, ki prihaja, da prinese blagovest ubogim, da oznani jetnikom prostost in slepim, da spregledajo. Božje oznanilo zelo jasno. Namenjeno je ubogim. Kdor se nima za ubogega, oznanila ne more sprejeti. Da se nam Bog približa, je potrebna ponižnost.

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« (Lk 1,1-4;4,14-21)

Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim,

da oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti. To misel je Vincencij Pavelski razumel kot vodili svojega poslanstva in poslanstva Misijonske družbe, ki jo je po božjem navdihu ustanovil. Ker je letos prišel v naše jaslice, si poglejmo jaslice in ob njih razmišljajmo, kako lahko razumemo to geslo. Najprej pa se vprašajmo, kako pogosto doživljamo božje delovanje tako konkretno, kot smo slišali: ali vidimo, kako stopajo jetniki na prostost, slepi spregledujejo in so zatirani prosti? Najbrž večina od nas tako očitnega čudeža še ni videla. Ali Božja beseda ne deluje več? Ali je Jezusovo delovanje le kratek propagandni program, ki želi po čudežih pritegniti pozornost?

Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1-11)

Čemu toliko vina?!

Evangelist Janez nam je orisal prvi Jezusov čudež, ko je v galilejski Kani spremenil vodo v vino in tako ponudil svatom približno šeststo litrov dobrega vina. Čudež je naredil, ko ljudje na svatbi niti niso bili več žejni. Kaj hoče Jezus povedati s takšno držo? Zakaj tudi Marija razmišlja, da svatje potrebujejo vina? Mar ne rineta oba v neroden položaj, ko bodo Jezusa nazadnje označili za požrešneža in pijanca, prijatelja cestninarjev in grešnikov? Jezusa dejansko pogosto srečamo na gostijah. Prvi čudež, ki ga je naredil, je bil pomnožitev vina. Ali ne diši njegova drža po rimskem geslu: kruha in iger? Pa smo spet pri vprašanju pristnega veselja, o katerem skušamo razmišljati zadnji dve nedelji.

Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,15-16.21-22)

Kruha in iger ali božje veselje

Preteklo nedeljo, ki je bila prva v novem letu, sem ob evangeliju razmišljal, da je pričevanje Janeza Krstnika v tem, da se veseli sebe in da želi biti dar za druge. Zaveda se, da on ni luč, prizadeva pa si, da bi o luči pričeval. Njegovo veselje je v tem, da hodi v luči in o njej pričuje. Kon��al sem z mislijo, da bo dovolj, če bomo skozi leto imeli pred očmi samo to dvoje: da se veselimo sebe in se veselimo, da smo lahko drugemu dar.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči

Stopili smo v novo leto. Beseda nam je bila dana na božič. Beseda, da je Bog z nami, da nas nikoli ne zapusti. Ob jaslicah smo razmišljali, kako naj bomo za to Besedo življenja in luči vedno odprti. Beseda je kakor seme, ki pada na zemljo. Mi smo tista zemlja, ki je lahko pripravljena seme sprejeti in mu dati prostor, da zaživi, ali pa semena ne sprejmemo oz. ga v nas zadušijo druge skrbi.