Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)

Vse prav dela

Kako lepo je slišati besede: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Najbrž si vsak od nas želi vsaj kdaj slišati kaj takega. Včasih bi nam bilo dovolj, da bi vsaj kaj bilo prav, pa bližnjemu ni prav nič prav. Pa se vrnimo k Jezusu. Kako je on prišel do te pohvale? Ob današnjem evangeliju nam je razumljivo. Gluhonememu je odprl ušesa in oči. A spomnimo se samo na preteklo nedeljo, da farizejem ni bilo nič prav. Jezusu so očitali, da si s svojimi učenci ne umiva rok preden sede za mizo, da je s cestninarji in grešniki. Prav tako je bil kamen spotike, ker je kršil sobotni počitek, ko je ozdravljal v soboto. Spotikali so se, da se je pogovarjal s Samarijanko, česar pravoverni judje niso smeli. Dotikal se je mrtvih in gobavcev, kar je bilo nesprejemljivo in nevarno.

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

Njihovo srce je daleč od mene …

Vprašanje, ki ga farizeji naslovijo na Jezusa, je popolnoma logično. Tradicija umivanja rok ima zagotovo pomemben temelj. Navsezadnje smo tudi danes priča takšnemu umivanju. Kamorkoli gremo, si nadenemo masko in razkužimo roke. Mar ni to odgovorno!? Zakaj bi se Jezus in njegovi učenci ne držali pravil, ki so pomagala pri preprečevanju okužb ali zajezitvi epidemije. Mislim, da se vsi lahko najdemo na obeh straneh. Lahko rečemo: saj res, pravil se je potrebno strogo držati, ali pa si rečemo: ah, kaj ta pravila, saj gre tudi brez njih. Bolj zahtevna pa je drža, ki jo prinaša Jezus. Kakšna je in kaj od nas pričakuje? On ne odpravlja pravil starih. Jasno pove, da je prišel postavo dopolniti. S čim? Z ljubeznijo. Takšna drža pa je naporna. Če jo hočemo izpolniti, moramo pogosto preseči ustaljene in varne okvire. Pa jih kristjani res presegamo?

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)

Trda beseda ali hrana za življenje

Današnji evangelij bi bil že četrti, ki govori o istem dogodku, vendar ga je preteklo nedeljo prekinil praznik Marijinega vnebovzetja. Ljudje iščejo Jezusa zaradi kruha, On pa jim govori, da ni prišel, da bi delil kruh, ampak prinašal polno življenje. Poslušalci so na začetku pripravljeni Jezusu prisluhniti. Ko pa začne razlagati, da je on sam kruh življenja, jim ni prav. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, če pa poznajo njegove domače in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Judje ugotavljajo: »Trda ta beseda, kdo jo more poslušati« in množično odhajajo.

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi

Prvo vprašanje ob današnjem prazniku je vedno zame, katerega dogodka se spominjamo na ta dan in kaj je njegovo temeljno sporočilo. Res je, da lahko danes govorimo o Mariji na različne načine. Ob tem prazniku, ko so mediji nekoliko bolj pozorni na izjave škofov, lahko spregovorimo tudi o političnih temah. Kljub vsemu ne morem mimo vprašanja, kaj nam želita Bog in Cerkev s tem praznikom sporočiti.

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)

Dvigni pogled v Neskončnost

Današnji evangelij je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje. Če ga pogledamo kot celoto, nam bo lažje razumeti, kaj se dogaja. Jezus nahrani množico tako, da pomnoži pet hlebov in dve ribi. Potem se umakne na drugo stran jezera. Ljudje ga iščejo zaradi kruha, Jezus pa jim govori, da ni prišel, da bi delil kruh, ampak dajal življenje. Življenje pa je, da verujejo v Sina človekovega. Ljudje so pripravljeni narediti prvi korak, zato ga sprašujejo, kakšna naj bo njihova vera. Danes slišimo, da jim govori o veri, ki je v zaupanju v Boga. Ob Njem naj se vsak dan učijo in z Njim živijo. Jezus jim pove, da je on sam kruh življenja, da bodo samo ob njem in z uživanjem tega kruha lahko živeli. Pri tem pa se judom že zatakne. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, kako lahko govori, da prihaja iz nebes, če pa poznajo njegovega očeta in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Zaradi te besede, beremo v nadaljevanju odlomka, so judje množično odhajali. Bilo je preveč.

Grki želijo videti Jezusa

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Jn 12,20-26)

Ko je smrt nekaj lepega

Z vami želim podeliti izkušnjo ob smrti svojega očeta, ki smo ga pokopali 19. julija. O smrti pogosto molčimo, pred njo bežimo ali pa je ena sama žalost. Kljub bolečini, da je ata odšel, lahko z vami delim izkušnjo hvaležnosti in veselja. Ko smo ga pokopavali, sem bil prepričan, da je že v nebesih. Ob tem bi rad omenil še misel na svetost. Največkrat si jo predstavljamo kot brezgrešnost in zato kot nedosegljivo. Ob atu lahko rečem, da verjamem, da je že med svetniki. Ni bil brez greha, vendar je živel v želji in prizadevanju za svetost. Ko je prišel čas, je bil sposoben spustiti iz rok vse in objeti Očeta. Verjamem, da je bilo obema v veselje. Upam, da bo komu razmišljanje ob pogrebni maši v oporo za pogumno vztrajanje na poti svetosti.

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)

Kaj naj storimo?

Jezus graja ljudi, ker ga iščejo le zaradi kruha. Zanimivo, da ljudje na Jezusovo grajo, da ga ne iščejo zaradi znamenj in čudežev, ampak ker so jedli kruh in se nasitili, ne reagirajo užaljeno. Videti je, da ga zelo iskreno vprašajo, kaj pa naj storijo. Jezus jim da preprost odgovor: »Božje delo je, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Nazadnje pojasni, da je on kruh življenja.

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Pet ječmenovih hlebov in dve ribi

Včasih sem na ta odlomek gledal nekoliko drugače kot danes. Čudil sem se, zakaj Jezus potrebuje učence in njihov kruh, da nahrani množico. Spraševal sem se, zakaj danes ne dela tako očitnih znamenj. Hkrati pa si še vedno pravim: Množica je presita. Kaj lahko Bog naredi, da bi se svet spremenil?

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30-34)

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo na samoten kraj in se malo odpočijejo. Evangelij beremo kot nalašč v času dopustov in počitnic. To, kar je Jezus povedal pred dva tisoč leti o počitnicah in dopustih, je civilna družba spoznala bistveno kasneje. Da potrebuje vsak delavec tudi čas počitka, proste dni in dopust. Gotovo je Jezus s temi besedami zelo jasno nakazal svojo skrb za zdravo razmerje med delom in počitkom, med množico in samoto. Pomislimo, kako to razmerje poznamo sami, ali se uspemo umikati na samoten kraj in kaj to za nas pomeni.

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Mr 6,1-6)

Ali ni to tisti tesar …

Jezus v domačem kraju naleti na odpor. Vsem se zdi nemogoče, da bi bil tesarjev sin lahko kaj več kot le tesar. Ker poznajo vse njegove domače, je njihovo sklepanje za Jezusa nepremagljivo. Jezusov nastop zbudi samo odpor. Ko to začuti, ne more mimo tega. Takšen upor ga ustavlja, da bi tam delal čudeže. Zaveda se, da bo vse naletelo le še na večji odpor.