Ko takole razmišljam, se spominjam pogreba svojega očeta pred dobrim mesecem. Bili smo pred vežico na pokopališču, ko smo še zadnje trenutke molili ob njem rožni venec. Ljudje so prihajali, kropili in izrekali sožalje. Čeprav sem bil sam vedno zelo neroden za izrekanje sožalja, sem tokrat prvič začutil, kako je, če ti ga nekdo prisrčno izkaže. Na voljo je bilo razkužilo. Mnogi so segli v roko. Zelo očitno je bilo, da večina posvečenih ni pristopila in dala roke, ker je spoštovala napisano pravilo v času epidemije: rok si ne dajemo.
Sprašujem se, ali bi Jezus v tem primeru pristopil ali ne. Poglejmo, kako se je sam obnašal s svojimi učenci in kaj so delali farizeji.
- Ni si vedno obredno umil rok, ko je prisedel k obedu.
- Dovolil je, da so učenci v soboto smukali klasje, meli zrnja z rokami in ga jedli.
- Ob sobotah so bolni prihajali k njemu in On jih je ozdravljal.
- Ženi, ki so jo hoteli kamnati zaradi prešuštva, je odpustil.
- Dotaknil se je mrtvega dečka, edinega sina matere, ki je bila vdova, in ga obudil od mrtvih.
- Nenazadnje je bil rojen kot otrok matere, ki bi jo moral Jožef zapustiti ali celo kamnati.
Kaj Jezus sporoča z vsemi temi kršitvami pomembnih pravil? Kaj želi doseči in kaj vidi, da se skriva za izpolnjevanjem pravil? Pravila sama na sebi so dobra. Vendar kaj se zgodi, ko postanejo edino merilo in vodilo našega življenja? Življenje postane pusto in prazno. Ujeto je v ozek okvir, v katerem ni prostora za človekovo nepopolnost in nemoč, ter na drugi strani za neskončnost. Ni prostora za temeljno tj. za odnos, za ljubezen.
Ko Jezus dovoli, da učenci v soboto smukajo klasje, ker razume njihovo lakoto, da prostor njihovi krhkosti. Z enako držo dovoli, da se ga žena dotika, mu moči noge s solzami in jih briše z lasmi. Sočuten je z ženo, ki je izgubila edinega sina. Ve, kaj pomeni to zanjo v prihodnje, zato ji sina obudi od mrtvih.
Odločno preganja greh, vendar se skloni k ženi, ki je bila zasačena pri prešuštvovanju in jo hočejo kamnati. Jezus tako daje prostor naši grešnosti. Farizeje spomni, da so tudi sami grešni. Če se kdo vidi brez greha, naj jo kamna, sicer pa naj bo usmiljen.
V sočutju do človeka in pogledu v neskončnost, se ne boji okužbe in smrti. Ve, da je ves čas nad njim Oče, ki skrbi za tisto, za kar človek ne more vedno poskrbeti. Zato se dotakne nosil umrlega, dotika se gobavcev in se včasih pred obedom ne umije.
Mislim, da smo vedno na preizkušnji. Ali bomo v izpolnjevanju ali kršenju pravil iskali izgovor za našo lenobo in ustvarjali pust in prazen svet? Lahko pa s prizadevanjem za ljubezen vnašamo v ta svet sočutje in dvigamo pogled v neskončnost.
