n22 Ne nadomeščajmo Božjih zapovedi s človeškimi določili

Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

Njihovo srce je daleč od mene …

Vprašanje, ki ga farizeji naslovijo na Jezusa, je popolnoma logično. Tradicija umivanja rok ima zagotovo pomemben temelj. Navsezadnje smo tudi danes priča takšnemu umivanju. Kamorkoli gremo, si nadenemo masko in razkužimo roke. Mar ni to odgovorno!? Zakaj bi se Jezus in njegovi učenci ne držali pravil, ki so pomagala pri preprečevanju okužb ali zajezitvi epidemije. Mislim, da se vsi lahko najdemo na obeh straneh. Lahko rečemo: saj res, pravil se je potrebno strogo držati, ali pa si rečemo: ah, kaj ta pravila, saj gre tudi brez njih. Bolj zahtevna pa je drža, ki jo prinaša Jezus. Kakšna je in kaj od nas pričakuje? On ne odpravlja pravil starih. Jasno pove, da je prišel postavo dopolniti. S čim? Z ljubeznijo. Takšna drža pa je naporna. Če jo hočemo izpolniti, moramo pogosto preseči ustaljene in varne okvire. Pa jih kristjani res presegamo?

Ko takole razmišljam, se spominjam pogreba svojega očeta pred dobrim mesecem. Bili smo pred vežico na pokopališču, ko smo še zadnje trenutke molili ob njem rožni venec. Ljudje so prihajali, kropili in izrekali sožalje. Čeprav sem bil sam vedno zelo neroden za izrekanje sožalja, sem tokrat prvič začutil, kako je, če ti ga nekdo prisrčno izkaže. Na voljo je bilo razkužilo. Mnogi so segli v roko. Zelo očitno je bilo, da večina posvečenih ni pristopila in dala roke, ker je spoštovala napisano pravilo v času epidemije: rok si ne dajemo.

Sprašujem se, ali bi Jezus v tem primeru pristopil ali ne. Poglejmo, kako se je sam obnašal s svojimi učenci in kaj so delali farizeji.

  • Ni si vedno obredno umil rok, ko je prisedel k obedu.
  • Dovolil je, da so učenci v soboto smukali klasje, meli zrnja z rokami in ga jedli.
  • Ob sobotah so bolni prihajali k njemu in On jih je ozdravljal.
  • Ženi, ki so jo hoteli kamnati zaradi prešuštva, je odpustil.
  • Dotaknil se je mrtvega dečka, edinega sina matere, ki je bila vdova, in ga obudil od mrtvih.
  • Nenazadnje je bil rojen kot otrok matere, ki bi jo moral Jožef zapustiti ali celo kamnati.

Kaj Jezus sporoča z vsemi temi kršitvami pomembnih pravil? Kaj želi doseči in kaj vidi, da se skriva za izpolnjevanjem pravil? Pravila sama na sebi so dobra. Vendar kaj se zgodi, ko postanejo edino merilo in vodilo našega življenja? Življenje postane pusto in prazno. Ujeto je v ozek okvir, v katerem ni prostora za človekovo nepopolnost in nemoč, ter na drugi strani za neskončnost. Ni prostora za temeljno tj. za odnos, za ljubezen.

Ko Jezus dovoli, da učenci v soboto smukajo klasje, ker razume njihovo lakoto, da prostor njihovi krhkosti. Z enako držo dovoli, da se ga žena dotika, mu moči noge s solzami in jih briše z lasmi. Sočuten je z ženo, ki je izgubila edinega sina. Ve, kaj pomeni to zanjo v prihodnje, zato ji sina obudi od mrtvih.

Odločno preganja greh, vendar se skloni k ženi, ki je bila zasačena pri prešuštvovanju in jo hočejo kamnati. Jezus tako daje prostor naši grešnosti. Farizeje spomni, da so tudi sami grešni. Če se kdo vidi brez greha, naj jo kamna, sicer pa naj bo usmiljen.

V sočutju do človeka in pogledu v neskončnost, se ne boji okužbe in smrti. Ve, da je ves čas nad njim Oče, ki skrbi za tisto, za kar človek ne more vedno poskrbeti. Zato se dotakne nosil umrlega, dotika se gobavcev in se včasih pred obedom ne umije.

Mislim, da smo vedno na preizkušnji. Ali bomo v izpolnjevanju ali kršenju pravil iskali izgovor za našo lenobo in ustvarjali pust in prazen svet? Lahko pa s prizadevanjem za ljubezen vnašamo v ta svet sočutje in dvigamo pogled v neskončnost.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si