Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)

Dvigni pogled v Neskončnost

Današnji evangelij je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje. Če ga pogledamo kot celoto, nam bo lažje razumeti, kaj se dogaja. Jezus nahrani množico tako, da pomnoži pet hlebov in dve ribi. Potem se umakne na drugo stran jezera. Ljudje ga iščejo zaradi kruha, Jezus pa jim govori, da ni prišel, da bi delil kruh, ampak dajal življenje. Življenje pa je, da verujejo v Sina človekovega. Ljudje so pripravljeni narediti prvi korak, zato ga sprašujejo, kakšna naj bo njihova vera. Danes slišimo, da jim govori o veri, ki je v zaupanju v Boga. Ob Njem naj se vsak dan učijo in z Njim živijo. Jezus jim pove, da je on sam kruh življenja, da bodo samo ob njem in z uživanjem tega kruha lahko živeli. Pri tem pa se judom že zatakne. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, kako lahko govori, da prihaja iz nebes, če pa poznajo njegovega očeta in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Zaradi te besede, beremo v nadaljevanju odlomka, so judje množično odhajali. Bilo je preveč.

Spomnimo se, kaj smo preteklo nedeljo ob tem evangeliju razmišljali. Ugotavljali smo, da je kruh, ki ga iščejo judje in ga dobijo pri Jezusu, na nek način simbol želja in pričakovanj, ki jih imamo ljudje, ko stopamo do bližnjega, do Boga ali do sveta. Kakor so nekdaj judje pristopali k Jezusu, tako pristopamo še danes. Začenjamo z drugim delom Očenaša tj. s prošnjo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, in pozabljamo na prvi del: Posvečeno bodi tvoje ime, zgodi se tvoja volja.

Kaj lahko vidimo v nadaljevanju evangelija? Prav to, da jude v njihovi želji po kruhu, ne zanima prav nič drugega več. Čeprav se zdi, da so pripravljeni kaj narediti, da bi bili z Jezusom, da bi pomnožili vero, pa se izkaže, da ostajajo strogo zaprti v svoje predstave. Ste opazili, da je Jezus dovolj dober, da čudežno pomnoži kruh, ko pa pravi, da je On sam ta kruh, mu rečejo: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹«

Odlomek nam pokaže, kako lahko o pravi veri govorimo le, če se je človek pripravljen popolnoma podrediti Bogu. Vse ostalo je le servis za naše potrebe. Judje dajo jasno vedeti, da ima Jezus lahko božjo moč, da množi kruh, če ta kruh potrebujejo. Če pa od njih kaj zahteva, je zanje navaden tesarjev sin.

Zakaj Jezus ne stopa v prijaznejši dialog z judi, da bi jih prepričal? Lahko bi malo bolj človeško razlagal, kako bo dal sebe v hrano, kakšen kruh je to ipd. On pa še bolj izzivalno pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.«

Jezus nam želi povedati, da je vera v nekem trenutku, na neki točki spoznanja skok v prazno, skok v neznano. Je popolno zaupanje Bogu, da je on Neskončno dober, da je Stvarnik in edini Odrešenik. Njemu preprosto ne moremo postavljati pogojev, če hočemo govoriti o veri.

In čemu služi takšna vera? Mar nas ne dela odvisnih? Tako se zdi. Vendar poglejmo dialog med Jezusom in množico. Kaj se zgodi, ko množica ostaja v svojih predstavah o kruhu? Ni sposobna slišati Jezusa, ko jim razlaga o neskončnosti, o Očetu, o veri itd. Množica se zavrti v krogu svojih predstav in v njih ostaja. Jezus jih želi dvigniti v neskončnost, jim odpreti pogled, oni pa trmasto vztrajajo pri svojem omejenem pogledu.

Prav to se dogaja danes nam in vsemu človeštvu. Vse si hočemo razložiti, vse hočemo razumeti in ostajamo v tem, kar razumemo. S tem pa postajamo vedno bolj omejeni, nikakor svobodni! Ko so naše predstave merilo vsega, smo že na okopih v odnosu do sveta in bližnjih. Naš svet je omejen na naše predstave.

Vera je tveganje, da dvignemo pogled v neskončnost. Je dar, ki nas dela ljudi v pravem pomenu besede. S takšnim pogledom postajajo naši osebni odnosi človeški, topli, svobodni. Če se zapiramo v svoje predstave, postajamo vedno večji sužnji samih sebe. Dvignimo torej pogled, kakor nas vabi Jezus in mu zaupajmo, da je on resnično meso za življenje sveta.