Grki želijo videti Jezusa

 

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Jn 12,20-26)

Ko je smrt nekaj lepega

Z vami želim podeliti izkušnjo ob smrti svojega očeta, ki smo ga pokopali 19. julija. O smrti pogosto molčimo, pred njo bežimo ali pa je ena sama žalost. Kljub bolečini, da je ata odšel, lahko z vami delim izkušnjo hvaležnosti in veselja. Ko smo ga pokopavali, sem bil prepričan, da je že v nebesih. Ob tem bi rad omenil še misel na svetost. Največkrat si jo predstavljamo kot brezgrešnost in zato kot nedosegljivo. Ob atu lahko rečem, da verjamem, da je že med svetniki. Ni bil brez greha, vendar je živel v želji in prizadevanju za svetost. Ko je prišel čas, je bil sposoben spustiti iz rok vse in objeti Očeta. Verjamem, da je bilo obema v veselje. Upam, da bo komu razmišljanje ob pogrebni maši v oporo za pogumno vztrajanje na poti svetosti.

Dragi bratje in sestre v Kristusu

 

Božja beseda je govorila o zrnu, ki mora pasti v zemljo, da obrodi sad. Pogosto se nam zdi umiranje nesmiselno, težko razumljivo in še težje sprejemljivo. Ob poslavljanju od našega ata bi zato rad z vami delil prav lepoto umiranja. Tako lepo, kot se je poslavljal, bi se brez vztrajne molitve rožnega venca, evharistije in redne spovedi zagotovo ne mogel. Če se zdi včasih naša molitev prazna in neučinkovita, lahko prav ob takšnih trenutkih vidimo in občutimo njeno čudežno moč. V luči molitve in zakramentov je lahko tudi smrt nekaj lepega.

Zbrani smo ob oltarju, h kateremu je ata prihajal vsa leta svojega življenja. Od kar se je pred sedemnajstimi leti hudo ponesrečil, pa sta z mamo prihajala sem praktično vsak dan. Le zadnje mesece ni mogel vedno v cerkev. Še nekaj dni preden se je pred tremi tedni spotaknil in padel, ter si zlomil kolk, je prejel v tej cerkvi tudi zakrament sprave. Z mamo sta vsak dan molila rožni venec zjutraj in zvečer. Tako je njegovo življenje v molitvi, evharistiji in pozorni ljubezni do vseh, ki jih je srečeval, dozorevalo za večnost.

Ata je bil po operaciji še vedno zelo močan. Ko je po enem tednu prišel domov, je že drugi dan ob opori prišel iz spalnice v dnevno sobo. Pokazal je, da bi z novim kolkom še lahko hodil. Vendar ga je Bog poklical na drugačno pot. Močnega, z novim kolkom in s še vedno veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki ga je delal še lansko poletje pri 97. letih, ga je dobri Oče poklical na pot na nebeško gostijo. Po človeško gledano, je bilo škoda, da odhaja, v božji luči pa je bil pred njim prehod v novo življenje. Smrt v božji luči ni tragičen konec, ampak tudi ko je še dovolj moči za življenje, jih Bog uporabi zato, da se človek z vso močjo poda na novo pot.

Ata je vse življenje živel polno. S tem nam je kazal, kako je življenje vedno nekaj lepega. Zanimal se je za vsako stvar in za vsakega. Kadar je naletel pri pogovoru na kašno neznanko, je tudi v zadnjih letih življenja še vedno vstal od mize, vzel v roke leksikon in poiskal odgovor.

Kakor je ogromno razmišljal, ko je delal v Alpini, v razvoju športne obutve, nikoli ni nehal premlevati in iskati odgovorov na najrazličnejša vprašanja. Lepo ga je bilo videti, ko se je igral z vnuki in pravnuki, ko je vsakega skušal razumeti. Vse je imel rad in vsem je želel dati delček sebe.

Kako rad nas je imel, pa je na nenavaden način pokazal v zadnji dneh življenja. Ko se mu je pred dobrim tednom, ko je prišel iz bolnišnice po dveh dneh stanje kritično poslabšalo, in ni bilo upanja, da bi ga rešili, smo ga obdržali doma. Vsi smo bili prepričani, da je to klic v novo življenje. Hvala Bogu je v življenju poskrbel za dovolj usposobljenega kadra, da smo mu lahko vsak na svoj način stali ob strani.

Ko se je v četrtek zvečer pred desetimi dnevi stanje poslabšalo, smo se sredi noči bratje in sestre z mamo zbrali ob njem. Ko sem vstopil v sobo, me je presenetil mir in svetloba, ki jo je bilo čutiti ob umirajočem. Nobene panike, nobene tragike, le bolečina in zaupanje, da Bog ve, kaj dela. Ko sem pristopil se je ata na nek način prebudil in se široko nasmehnil, da je nasmejal tudi mamo. Očitno ga je vse zelo bolelo, vendar je bila njegova misel jasno osredotočena na maziljenje. Vedel je, da se začenja slovo. Ves teden po tem ni niti enkrat potarnal, zakaj se je moralo to zgoditi ali pa zakaj vse te bolečine.

Slovo je trajalo en teden. Vsakemu, ki je prišel k njemu, se je nasmehnil, se z zadnjimi močmi pošalil in ga pospremil s čisto posebno pozornostjo. Pokazal je toliko nežnosti in ljubezni, ki sta v takšnih trenutkih lahko le dar izredne milosti izmoljene po tolikih rožnih vencih, svetih mašah in trpljenju, ki ga v atovem življenju ni manjkalo.

Ko smo se vsak večer zbirali ob njem pri sveti maši, ga je bila ena sama tiha hvaležnost. Niti za trenutek se ni zavrtel okrog sebe in svoje bolečine. Prav v umiranju je pokazal, kako zelo je živel za vse in kako za vse sedaj tudi trpi in umira. Njegovim prošnjam in molitvam za blagoslov v družinah, za dar vere in spravo v narodu se je na koncu v celoti pridružilo še darovano trpljenje in umiranje. Vsak dih je bil ena sama prošnja Bogu za blagoslov vsakega od nas in nežna, tiha, ljubeča skrb za mamo.

Ob njegovem umiranju sedaj lažje razumem, kaj pomeni, da mora zrno pasti v zemljo, da rodi sad. Vse, kar je ata delal, vse za kar se je boril, je moral spustiti iz rok. To je naredil pogumno in z veseljem. Ni delal zase! Živel je v ljubezni z mamo, skupaj pa sta živela za nas.

Kakor je rad živel, pa je vendar živel v prvi vrsti za večnost. Z mamo sta pogosto govorila o tem, kako so vsi dnevi podarjeni in da se bo potrebno tudi posloviti. Vesel sem, da sem bil lahko deležen tega polnega ustvarjalnega življenja, ki se je brez tragike prevesilo v novo življenje. Ob njem smo lahko doživljali, kako je Bog blizu. Ko je večer pred smrtjo zaužil požirek svete rešnje krvi, je na široko odprl oči, kot bi s tem hotel povedati, da že gleda v večnost. Ponoči se je na podoben način zazrl v mamo in proti jutru mirno zaspal.

Hvaležen sem Bogu in atu, da nam je pokazal, da je smrt lep prehod v novo življenje. S smrtjo se življenje ne uniči, ampak dobi novo razsežnost. Trdno verjamem, da je ata že deležen nebeške gostije in se veseli, da bomo skupaj na poseben način sedaj povezani ob tej oltarni mizi, h kateri je tako rad in z vero pristopal.

Marsikdo bi lahko povedal o atu veliko, z vami sem posebej želel deliti prav njegovo umiranje. Od smrti radi bežimo, pa vendarle je tako pomemben del našega življenja. Naj nam bo atov zgled molitve, rednega obhajanja svete maše in svete spovedi spodbuda. Brez tega ni polnega življenje,  brez njih se ne bomo mogli s takšno lepoto in mirom poslavljati s tega sveta. A prav smrti nihče ne bo ušel. Naj bomo zrno, ki z veseljem sprejema umiranje, iz katerega raste novo življenje.

Peter Žakelj

lazarist

040 226 884
peter.zakelj@drustvo-vzd.si