Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)

Dvigni pogled v Neskončnost

Današnji evangelij je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje. Če ga pogledamo kot celoto, nam bo lažje razumeti, kaj se dogaja. Jezus nahrani množico tako, da pomnoži pet hlebov in dve ribi. Potem se umakne na drugo stran jezera. Ljudje ga iščejo zaradi kruha, Jezus pa jim govori, da ni prišel, da bi delil kruh, ampak dajal življenje. Življenje pa je, da verujejo v Sina človekovega. Ljudje so pripravljeni narediti prvi korak, zato ga sprašujejo, kakšna naj bo njihova vera. Danes slišimo, da jim govori o veri, ki je v zaupanju v Boga. Ob Njem naj se vsak dan učijo in z Njim živijo. Jezus jim pove, da je on sam kruh življenja, da bodo samo ob njem in z uživanjem tega kruha lahko živeli. Pri tem pa se judom že zatakne. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, kako lahko govori, da prihaja iz nebes, če pa poznajo njegovega očeta in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Zaradi te besede, beremo v nadaljevanju odlomka, so judje množično odhajali. Bilo je preveč.

Grki želijo videti Jezusa

Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« (Jn 12,20-26)

Ko je smrt nekaj lepega

Z vami želim podeliti izkušnjo ob smrti svojega očeta, ki smo ga pokopali 19. julija. O smrti pogosto molčimo, pred njo bežimo ali pa je ena sama žalost. Kljub bolečini, da je ata odšel, lahko z vami delim izkušnjo hvaležnosti in veselja. Ko smo ga pokopavali, sem bil prepričan, da je že v nebesih. Ob tem bi rad omenil še misel na svetost. Največkrat si jo predstavljamo kot brezgrešnost in zato kot nedosegljivo. Ob atu lahko rečem, da verjamem, da je že med svetniki. Ni bil brez greha, vendar je živel v želji in prizadevanju za svetost. Ko je prišel čas, je bil sposoben spustiti iz rok vse in objeti Očeta. Verjamem, da je bilo obema v veselje. Upam, da bo komu razmišljanje ob pogrebni maši v oporo za pogumno vztrajanje na poti svetosti.

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)

Kaj naj storimo?

Jezus graja ljudi, ker ga iščejo le zaradi kruha. Zanimivo, da ljudje na Jezusovo grajo, da ga ne iščejo zaradi znamenj in čudežev, ampak ker so jedli kruh in se nasitili, ne reagirajo užaljeno. Videti je, da ga zelo iskreno vprašajo, kaj pa naj storijo. Jezus jim da preprost odgovor: »Božje delo je, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Nazadnje pojasni, da je on kruh življenja.

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Pet ječmenovih hlebov in dve ribi

Včasih sem na ta odlomek gledal nekoliko drugače kot danes. Čudil sem se, zakaj Jezus potrebuje učence in njihov kruh, da nahrani množico. Spraševal sem se, zakaj danes ne dela tako očitnih znamenj. Hkrati pa si še vedno pravim: Množica je presita. Kaj lahko Bog naredi, da bi se svet spremenil?

Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli in prišli tja pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. (Mr 6,30-34)

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo na samoten kraj in se malo odpočijejo. Evangelij beremo kot nalašč v času dopustov in počitnic. To, kar je Jezus povedal pred dva tisoč leti o počitnicah in dopustih, je civilna družba spoznala bistveno kasneje. Da potrebuje vsak delavec tudi čas počitka, proste dni in dopust. Gotovo je Jezus s temi besedami zelo jasno nakazal svojo skrb za zdravo razmerje med delom in počitkom, med množico in samoto. Pomislimo, kako to razmerje poznamo sami, ali se uspemo umikati na samoten kraj in kaj to za nas pomeni.

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Mr 6,1-6)

Ali ni to tisti tesar …

Jezus v domačem kraju naleti na odpor. Vsem se zdi nemogoče, da bi bil tesarjev sin lahko kaj več kot le tesar. Ker poznajo vse njegove domače, je njihovo sklepanje za Jezusa nepremagljivo. Jezusov nastop zbudi samo odpor. Ko to začuti, ne more mimo tega. Takšen upor ga ustavlja, da bi tam delal čudeže. Zaveda se, da bo vse naletelo le še na večji odpor.

Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21-43)

Zmagati je mogoče le skupaj in v pozornosti do vsakega

Skoraj nemogoče je, da bi se ob današnjem evangeliju ne ustavili ob Jezusovi drži do ljudi okrog sebe. Kako je zmogel takšno pozornost do posameznika, ko je bil ves čas obdan z množico? Kako mu nič ne uide izpred oči, hkrati pa izžareva popoln mir in zbranost? Kako hitro se odloči in odide z Jairom ter zapušča množico? Neverjetno je, da prepozna ženin dotik, ko se ga dotakne v prerivajoči se množici. Ko pridejo služabniki in ustavljajo Jaira, kljub množici in zavzetem odnosu do žene, od daleč zazna pogovor. Kljub hrupu in prerivanju ohranja popolno zbranost. Na koncu, ko so vsi navdušeni nad obuditvijo umrle Tabite, ne pozabi, da ji morajo dati jesti.

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?« (Mr 4,35-41)

Kdo neki je ta?

Današnji evangeljski odlomek je kot nekakšen povzetek naše vere. Učenci imajo v svojem čolnu Jezusa, ki jih je preden so odpluli učil o božjem kraljestvu. Povedal je, da je podobno človeku, ki je vsejal seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu (Mr 4,27-28). Učenci so bili priče mnogih ozdravljenj. Videli so ga, kako je izganjal hude duhove. Poslušali so ga, ko jih je učil v prilikah. Ob njem so doživeli že marsikaj izrednega, začutili njegovo modrost in moč. Vendar zanje ostaja uganka: Kdo neki je ta?

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4,26-34)

To pa raste, da sam ne ve kako

Današnji evangelij nas na nek način pušča brez usmeritve. Govori o Božjem kraljestvu in nam ponuja dve podobi. Prva je podoba o človeku, ki vseje žito, ki raste, da sejalec sam ne ve kako. Ko pride čas žetve, ga požanje. Prav tako je z gorčičnim zrnom. Samo raste in se razvije v pravo drevo, v katerem lahko prebivajo celo ptice. Ob vsem lahko rečemo, da tako je. Ali pa se vprašamo, in kaj potem? Kaj želi Jezus s to priliko? O čem pravzaprav govori?

Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«

Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mr 3,20-35)

Govorili so, da ni priseben

Evangeljski odlomki preteklih nedelj so vodili v razmišljanje o podobi Boga. Na nedeljo Svete Trojice Jezus apostole vabi k oznanjevanju z besedami: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … Tudi mi smo povabljeni k temu. Jezus nam s svojim življenjem pokaže, kaj lahko ob tem pričakujemo. Ko je pogumno oznanjal, da se je približalo nebeško kraljestvo, ki pa ni le v tem, da Bog spreminja vodo v vino in množi kruh in ribe, so se ljudje začeli upirati. Farizeji so ga začeli spraševati, s kakšno oblastjo to dela. Domačim je očitno postalo nerodno. Ugotovili so, da jim dela sramoto, zato so ga prišli iskat. Govorilo se je celo, da ni priseben.