Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot.

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19,29-40)

Kamnati ali stopiti na pot spreobrnjenja

Obhajanje cvetne nedelje smo začeli s procesijo, ki ponazarja slovesen Jezusov vstop v Jeruzalem. Nekaj dni preden je množica kričala križaj ga, je vzklikala hozana! Zato je najbrž pogosto vprašanje in razmišljanje današnje nedelje usmerjeno prav v izbiro med hozana in križaj ga. Tokrat pa mi ostaja v spominu evangelij pretekle nedelje. Ženo so farizeji zasačili pri prešuštvovanju. Postavili so jo pred Jezusa in ga skušali, ali jo bo obsodil ali ne. Namen je jasen. Če Jezus žene ne bo obsodil, bodo umorili Njega.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-11

Koga izbiraš, komu slediš?

Odlomek, ki smo ga ravnokar slišali, je zame med najlepšimi v Evangeliju. Upodobljen je tudi v kipu, ki stoji pri stranskih vratih v našo cerkev in predstavlja Jezusa, ki sebe imenuje pot. To je podoba Boga, ki se sklanja k človeku. Ne ozira se ne na grehe posameznika, ne na obsodbo množice. V svoji ponižnosti je sklonjen, da bi razumel, je tiho, da bi slišal, stopa v dialog, da bi prinesel odrešenje.

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-3.11-32)

Kako se najdeš v mlajšem in starejšem sinu?

Današnji evangelij lahko vzamemo kot pripravo na spoved pred veliko nočjo. Berimo ga v tej luči. Jezus priliko pripoveduje tistim, ki so se zgražali, da se druži s cestninarji in grešniki. Prvo, kar bi rad s to priliko najbrž povedal je, da je imel dober oče dva sina, nihče od njiju ni bil brez problemov. Najbrž jih je imel še več tisti, ki se zdi urejen in uglajen. Torej, kljub temu da živimo urejeno, se lahko najdemo med grešniki. Ni razloga za zgražanje nad drugimi. Vsi imamo probleme, vsi grešimo, vsi se lahko najdemo v priliki.

Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec

Današnji odlomek mi je zelo težak. Zdi se, da nas Jezus želi soočiti s smrtjo in vrednostjo življenja. O tem nam spregovori ob dveh dogodkih, o katerih govorijo ljudje v tistem času. Množica Jezusu pripoveduje o tragični smrti. Najbrž gre za Pilatovo kruto zatrtje upora pri gradnji poganskega templja. Pilat je očitno tudi na simbolni ravni ponižal Jude, ko je njihovo kri pomešal z daritvijo rimskim bogovom. Drugi tragični dogodek govori o stolpu, ki se je zrušil na ljudi in jih pokončal.

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. (Lk 9,28-36)

(Ne)navadna izkušnja molitve?

Današnji evangelij, ki govori o Jezusovi spremenitvi na gori, se pogosto prikazuje kot priprava na Jezusovo trpljenje. Večkrat smo najbrž slišali, da se je Jezus spremenil pred učenci in pokazal svoje veličastvo, da bi zmogli verjeti v njegovo božanstvo tudi v času njegovega trpljenja. O spremenitvi govorijo trije evangelisti – sinoptiki, razen Janeza.

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«

Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. (Lk 4,1-13)

Naj bo po tvoje ali po Božje?

Evangelij prve postne nedelje nas povabi, da se ustavimo ob Jezusovem postu, ki se je, kot pravi evangelist Luka, končal s hudičevimi skušnjavami. Zakaj je hudič nastopil ravno takrat? Verjetno boste vsi rekli: zato ker se je Jezus postil. Mogoče pa je dobro, da gremo še korak nazaj. Zakaj pa se je Jezus postil oz. kdaj se je Jezus odločil za štirideset dnevni post? Preden je začel javno delovati. Trideset let je živel skrit v molku in tihoti. Ko je spoznal, da ga O��e kliče, naj nastopi v svetu, v javnosti, se je umaknil v puščavo, kamor ga je odvedel Sveti Duh. V tej luči so skušnjave mogoče še bolj jasne. Spomnimo se, kaj smo slišali: prva skušnjava je, naj ukaže, da se bodo kamni spremenili v kruh; druga, naj ga počasti in tako pridobi vsa kraljestva sveta; tretja, naj skoči s templja, saj ga bodo angeli varovali.

Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,39-45)

Ne naveličajmo se, ko delamo dobro

Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem raz¬očaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in pa¬dajo« (Iz 40,30). Toda Bog »omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. [...] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2), moremo sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,27-38)

Nosíte bremena drug drugemu

Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe. Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje. Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri. (Gal 6,1-10)

Ne naveličajmo se, ko delamo dobro

Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška.

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairos), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« (Lk 6,17.20-26)

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili

Današnji evangelij bi povzel kar v Jezusovi trditvi: Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Zakaj bi nas morali ljudje sovražiti. Verjetno se, kadar nas ljudje ne marajo in o nas grdo govorijo, vprašamo, kaj smo naredili narobe. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Zakaj naj bi ljudje o Jezusovem učencu slabo govorili? Mogoče je najlažje, če gremo po odgovor v zadnji dve nedelji in se spomnimo evangeljskih odlomkov. Pred štirinajstimi dnevi so Jezusa hoteli v domači shodnici celo ubiti, ker je trdil, da se po njem izpolnjuje Izaijeva prerokba. Skušal jim je pojasniti, zakaj prerok ni sprejet v domačem kraju, a ga niso poslušali. Razmišljali smo, da Bog nastopa v tako nenavadni podobi – kot tesarjev sin – da bi bili osredotočeni na resnico. Ljudje pa raje gledamo na videz. Torej zakaj je bil Jezus preganjan? Ker je vedno govoril resnico, tudi takrat ko ni bila ljuba, tudi takrat ko bi se lahko skril. Temeljni razlog zakaj so Jezusa pribili na križ je nepopustljivo vztrajanje pri resnici o grehu in odrešenju, o slabem in dobrem. Torej Jezus v blagrih pravi, da bodo tudi njegovi učenci deležni istega: preganjanja!

Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.

Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim. (Lk 5,1-11)

Na tvojo besedo

Preteklo nedeljo sem z vami razmišljal, zakaj se Bog razodeva na tako nenavaden način. Zakaj prihaja med nas v revne jasli, zakaj živi trideset let v tihem domu v nazareški tesarski delavnici? Pravzaprav ni čudno, da so ob prvem nastopu govorili: Mar ni to sin Jožefa in Marije? Ugotavljali smo, da Bog izbira takšno pot zato, da nas tudi s svojim nastopom vzgaja za pristne odnose. Kako? Ko se moramo ustavljati ob vsaki malenkosti, da bi ga ne spregledali, se naučimo presegati svoje predstave, slediti resnici in dobremu ne glede na to, kako na prvi pogled nekaj izgleda. Tisti, ki so se bili pripravljeni odpovedati svojim predstavam in svojim interesom, so ga lahko spoznali. Zmogli so slišati, kaj jim govori in slediti njegovemu nauku.