Nedeljski evangeliji in pridige
Današnja duhovna misel
»Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte… je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: 'Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.' Ko je Jezus to slišal, je rekel: 'Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.'« (Jn 11, 1-5)
6. 11. 2022
Pridiga
n32 - Bog daje večno življenje

Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,27-38)

Tisti pa, ki so vredni …

To, kar govorijo saduceji, je pravzaprav popoln nesmisel. Ne verjamejo v vstajenje in sprašujejo, čigava bo žena po vstajenju. Pa vendar jih Jezus ne odpravi brez odgovora. Njegov odgovor se ne ustavi ob ozko usmerjenem vprašanju, ampak seže globlje. Poglejmo, kaj sporoča, ko pravi: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.« Zdi se, da hoče reči, da je logika tega sveta ujeta v preozek pogled na življenje in zakonski odnos. Kaj je tu pretesnega? Tudi apostol Pavel v pismu Korinčanom piše podobno: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili …« (1Kor 7,29-30)

16. 10. 2022
Pridiga
n29 - Prilika o vdovi in sodniku

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

Nadlegujmo Boga kot je prav

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? To misel lahko dodamo evangelijem zadnjih nedelj, ki nas kar vsi zapovrstjo sprašuje o veri. Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila. Razmišljali smo, da za vero ne zadošča zaupna prošnja. Vera se vedno kaže v hvaležnosti in slavljenju dobrega Boga. Pred tem odlomkom pa smo poslušali prošnjo učencev, naj jim pomnoži vero. Jezus jih opozarja, da vera ni čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega gospodarja. Živeti vero, pomeni spoznavati božjo voljo in jo izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.

18. 9. 2022
Pridiga
n25 - Izbira med Bogom in bogastvom

Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« (Lk 16,1-13)

Komu služiš?

Evangelij, ki smo ga slišali, je precej zapleten. Jezus pohvali pokvarjenega oskrbnika, ki si drzne, kljub temu da bo odstavljen zaradi zapravljanja gospodarjevega premoženja, še zadnji hip svojega oskrbništva zapraviti velik del zaupanih dobrin. Bolj pokvarjeno, kot je ravnal, bi pravzaprav niti ne mogel. Jezus pa ga pohvali, da je ravnal preudarno in dodaja, naj si pridobivamo prijatelje s krivičnim mamonom. Zaključi s povsem drugačno trditvijo: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

15. 9. 2022
Pridiga
n24 - Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.

Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-32)

Kaj je tista ena ovca proti devetindevetdesetim!?

Ob priliki o izgubljeni ovci sem se tokrat vprašal, kaj je v našem življenju tisti mali košček celote. Kdo ali kaj je tista ena ovca proti devet in devetdesetim? Mogoče se naše razmišljanje prehitro ustavi ob priliki o izgubljenem sinu. Pa še tisto si razlagamo v luči farizejev. Če že iščemo izgubljene sinove, so ti prave 'zgube', ki naj se jih res 'Bog usmili', pa ne iz naše ljubezni, ampak največkrat, da bo mir in da ne bo sramote. Ob tem želim izreči globoko spoštovanje staršem, ki jih poznam, ki bi dali vse, da bi svoje otroke potegnili iz zablod. Vendar družba in Cerkev nista takšna kot posamezni ljubeči starši. Eno in drugo je zapadlo videzu in funkcionalnosti. Papež Frančišek govori o družbi odmetavanja. Jezus nas želi s priliko o izgubljeni ovci naučiti temeljne drže, ki jo ima Bog do celotnega stvarstva.