Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mr 13,24-32)

Moje besede pa nikakor ne bodo prešle

Na prvi pogled nas današnji evangeljski odlomek lahko navdaja le z grozo in obupom. Slika konca sveta je strašljiva: velika stiska, sonce bo otemnelo, luna brez svetlobe, vse propada. Še toliko bolj grozljivo je zaradi vojn in naravnih katastrof, ki smo jim stalno priče. Ali je cilj tega odlomka, da nas navdaja z grozo? Običajno je temeljno sporočilo skrito v zadnjih stavkih. Poglejmo, kako se tokrat odlomek konča: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Jezus še enkrat potrdi, da bosta nebo in zemlja propadla, a dodaja, da njegove besede ne bodo minile. In še zaključi, da skrb glede konca sveta, ni naša, saj o tem ve le Oče. Torej Jezus z opisom konca sveta vabi, naj se osredotočimo na tisto, kar ni podvrženo minljivosti. Neuničljiva je le njegova Beseda!

Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38-44)

Uboga vdova je dala od svojega uboštva vse, kar je imela …

Pred tednom smo na zahvalno nedeljo slišali, da nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom, vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Preden smo razmišljali, kako naj mi ljubimo Boga, smo se ustavili ob tem, da nas je Bog ljubil, še preden je dal zapoved ljubezni. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Kakor nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo, tako naj tudi mi ljubimo Njega.

Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati. (Mr 12,28-34)

Ljubiti Boga z vsem srcem …

Danes je zahvalna nedelja, na kar opozarja tudi okrasitev oltarja z darovi zemlje. Bogu smo hvaležni za vse, kar od njega prejemamo. V evangeliju smo slišali, kako nas glavna zapoved, ki so jo poznali Judje že pred Jezusom vabi, da ljubimo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Mogoče je prav, da se, preden pogledamo, kaj pomeni ljubiti Boga, ustavimo ob tem, kako pa je Bog že ljubil svoje ljudstvo in kako nas ljubi. Bog namreč ni postavil zapovedi ljubezni do sebe prej, preden je sam ljubil. Poleg tega pa od nas in od svojega ljudstva ne zahteva večje ljubezni, kot jo daje sam. Kako nas torej Bog ljubi iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo? Potem pa bomo pogledali še, kako naj mu to ljubezen vračamo.

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Jezus, Davidov sin, usmili se me!

Evangelij, ki smo ga slišali, nam je verjetno tako poznan, da je vprašanje, če se ob njem uspemo ustaviti. Vsaj meni se je vsiljevala misel: 'Bog pač ozdravi slepega.' Bartimaja je uslišal, žal ni vedno tako. Včasih se zdi, da danes ne uslišuje več. A Bog ima svoj prav in ozdravlja, kakor sam ve, da je dobro. O čem naj razmišljamo ob tem odlomku?

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,35-45)

Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici

Zanimivi so ti apostoli. Kako jasno izražajo svoje želje Jezusu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Poleg tega to še ni kdor koli, ampak sta Jakob in Janez. Janez za katerega pravi sveto pismo, da je bil tisti, ki ga je Jezus imel še posebej rad in je pri zadnji večerji slonel na učenikovih prsih. Kdo bo prvi tako na tem svetu kot na onem je bila očitno pogosta tema pogovorov med Jezusovimi učenci.

Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«

Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.« (Mr 10,17-30)

Skupaj s preganjanji boste prejeli stokratno

Kakšno se vam zdi vprašanje, ki ga nekdo postavlja Jezusu: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Meni se sliši precej trgovsko, v smislu koristi: 'Kaj naj ti dam, da dobim, kar si želim?' Jezusov odgovor razumem najprej kot nasprotovanje laskanju: »Samo eden je dober!« Potem pa našteva zapovedi, kar se zdi na prvi pogled zelo formalno. A če bolje pogledamo, o čem govorijo zapovedi, vidimo, da nas vabijo v odnos z bližnjimi. Čeprav smo vajeni, da jih razumemo kot izpolnjevanje pravil, v resnici vabijo k ljubezni do bližnjega: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Mar ni vse to nasprotje od vprašanja, kako naj nekaj dosežem zase?

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?«  Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«

Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal. Mr 10,2-16

Med trdosrčnostjo in otroškim zaupanjem

Izzivi, pred katerimi se znajde Jezus ob farizejih in otrocih, so tudi danes aktualni. Jezus pred njimi nikakor ne beži, ampak se z njimi sooči z vso resnostjo. Prvi izziv predstavlja vprašanje: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Jezus bi se lahko skril za formalno dovoljenje, ki ga je očitno Mojzes dal tistim, ki so se znašli v težkem položaju. Vendar se želi ob tem ustaviti in o tej težavi razmišljati. Pri tem izpostavlja trdosrčnost, ki pa je ne opiše in pojasni. Očitno pokaže, da si želi, da je zakon trden in trajen ter da je v njem prostora za pristno edinost v ljubezni. Opozarja na trdosrčnost, v kateri človek nazadnje išče le svoje pravice in pozabi na zvestobo.

Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. (Mr 9,38-48)

Nekdo je v tvojem imenu izganjal …

Zanimivo, kako svoboden je Jezus glede svojega poslanstva. Učenci so več kot očitno ogroženi, da lahko še kdo naredi kaj takega, kakor oni, pa čeprav v imenu istega Jezusa Kristusa. Kaj jih žene v skrbi, da bo vse prav? Odlomek pred tem nam govori, da so se med potjo pogovarjali, kdo je največji. Če je vodilo življenja skrb za lastno ime in svojo pomembnost, bo gotovo drugi predstavljal grožnjo. Jezusa pa to ne skrbi. Veseli se, da še kdo naredi kaj dobrega v njegovem imenu.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Posnemati Kristusa v služenju

S tokratnim praznovanjem kvatrnice, ki jo že nekaj let obhajamo kot prošnjo za prenovo Cerkve na slovenskem, bomo na Gradu vstopili tudi v jubilejno leto Misijonske družbe. Prihodnje leto bo obhajala 400 letnico ustanovitve. Tako se bo našemu praznovanju pridružil tudi lik svetega Vincencija Pavelskega.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedal. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi. . in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)

Če hoče kdo hoditi za menoj …

Tokrat Jezus svoje učence izziva z vprašanjem: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ljudje imajo različne poglede nanj, Peter pa je v svojem odgovoru nedvoumen: »Ti si Kristus.«

Pravzaprav je zelo lepo slišati iz Petrovih ust jasno spoznanje, kdo je zanj Jezus. Preseneča pa Jezusova radikalnost, ko ga Peter ustavlja ob misli na trpljenje. Pričakovali bi vsaj pohvalo na Petrovo jasnost odgovora ali pa le blag opomin v smislu komplimenta: »Peter, lepo, da me imaš rad, a brez trpljenja ne bo šlo.«