Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,27-38)

Tisti pa, ki so vredni …

To, kar govorijo saduceji, je pravzaprav popoln nesmisel. Ne verjamejo v vstajenje in sprašujejo, čigava bo žena po vstajenju. Pa vendar jih Jezus ne odpravi brez odgovora. Njegov odgovor se ne ustavi ob ozko usmerjenem vprašanju, ampak seže globlje. Poglejmo, kaj sporoča, ko pravi: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile.« Zdi se, da hoče reči, da je logika tega sveta ujeta v preozek pogled na življenje in zakonski odnos. Kaj je tu pretesnega? Tudi apostol Pavel v pismu Korinčanom piše podobno: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili …« (1Kor 7,29-30)

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.

Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.« (Lk 19,1-10)

Ustavil se je pri grešnem človeku

Nedeljo za nedeljo sestavljamo podobo naše vere ob različnih odlomkih, ki smo jih nizali ob molitvi Očenaš. Tudi z današnjim odlomkom lahko s tem nadaljujemo. Najprej pa poglejmo, kaj smo razmišljali do danes.

Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14)

Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi!?

Evangeliji zadnjih nedelj so kot šola vere in molitve. Dve nedelji smo razmišljali o veri, preteklo nedeljo smo iz vere prešli v molitev. Spomnimo se Jezusove spodbude učencem, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Ob ubogi vdovi, ki je prosila sodnika, naj ji pomaga do pravice, nas uči, naj vztrajamo v prošnjah. A te ne smejo iti mimo pristne vere, ki je na nek način povzeta v molitvi Očenaš. V prvih prošnjah torej prosimo:

• naj bo posvečeno Očetovo ime,
• naj pride Njegovo kraljestvo,
• naj se zgodi Njegova volja.

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,1-8

Nadlegujmo Boga kot je prav

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? To misel lahko dodamo evangelijem zadnjih nedelj, ki nas kar vsi zapovrstjo sprašuje o veri. Prejšnjo nedeljo smo slišali Jezusa, ki pravi ozdravljenemu, ki se je prišel zahvalit za ozdravljenje: Pojdi, tvoja vera te je rešila. Razmišljali smo, da za vero ne zadošča zaupna prošnja. Vera se vedno kaže v hvaležnosti in slavljenju dobrega Boga. Pred tem odlomkom pa smo poslušali prošnjo učencev, naj jim pomnoži vero. Jezus jih opozarja, da vera ni čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega gospodarja. Živeti vero, pomeni spoznavati božjo voljo in jo izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Vrnil se je in slavil Boga

Današnji evangeljski odlomek v Svetem pismu sledi odlomku pretekle nedelje in je hkrati njegovo nadaljevanje. Spomnimo se, da so učenci Jezusa prosili: Pomnoži nam vero. Danes pa se pripoved o desetih gobavih zaključi: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Torej tudi današnji odlomek govori o veri. Kje jo Jezus vidi? Kaj je bilo dejanje vere? Iz česa je izhajalo?

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

Gospod, pomnoži nam vero!

Vodilna misel današnjega evangelija je zelo jasna: »Pomnôži nam vero!« Ko so učenci poslušali Jezusa, jim je očitno postajalo jasno, da pot vere, na katero jih vabi, ni lahka. Pogosto so se med seboj 'dajali' glede tega, kdo je največji. Upiralo se jim je trpljenje, o katerem je Jezus vse pogosteje govoril. Jezusova logika blagrov jim zagotovo ni šla v glavo. Saj jih poznamo: Blagor lačnim, žalostnim, žejnim pravičnosti itd. Kdo naj bo vesel, ko mu to ali ono manjka? Jezus jih je privlačil, njegova drža, njegova ljubezen sta jih prepričali, vendar se jim je misel na napor upirala.

Jezusov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« (Lk 2,33-35)

Gorečnost za tvojo hišo me použiva

Ob letošnjem praznovanju kvatrnice ne moremo mimo požara, ki je poleti grozil mnogim vasem po Krasu, pa tudi našemu hribu, ki leži na njegovem robu. Prepričan sem, da ga je po posredovanju Žalostne Matere Božje ustavila Božja roka. Naj bo današnja molitev iskrena zahvala za ta božji dar.

Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.« (Lk 16,1-13)

Komu služiš?

Evangelij, ki smo ga slišali, je precej zapleten. Jezus pohvali pokvarjenega oskrbnika, ki si drzne, kljub temu da bo odstavljen zaradi zapravljanja gospodarjevega premoženja, še zadnji hip svojega oskrbništva zapraviti velik del zaupanih dobrin. Bolj pokvarjeno, kot je ravnal, bi pravzaprav niti ne mogel. Jezus pa ga pohvali, da je ravnal preudarno in dodaja, naj si pridobivamo prijatelje s krivičnim mamonom. Zaključi s povsem drugačno trditvijo: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.

Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹« (Lk 15,1-32)

Kaj je tista ena ovca proti devetindevetdesetim!?

Ob priliki o izgubljeni ovci sem se tokrat vprašal, kaj je v našem življenju tisti mali košček celote. Kdo ali kaj je tista ena ovca proti devet in devetdesetim? Mogoče se naše razmišljanje prehitro ustavi ob priliki o izgubljenem sinu. Pa še tisto si razlagamo v luči farizejev. Če že iščemo izgubljene sinove, so ti prave 'zgube', ki naj se jih res 'Bog usmili', pa ne iz naše ljubezni, ampak največkrat, da bo mir in da ne bo sramote. Ob tem želim izreči globoko spoštovanje staršem, ki jih poznam, ki bi dali vse, da bi svoje otroke potegnili iz zablod. Vendar družba in Cerkev nista takšna kot posamezni ljubeči starši. Eno in drugo je zapadlo videzu in funkcionalnosti. Papež Frančišek govori o družbi odmetavanja. Jezus nas želi s priliko o izgubljeni ovci naučiti temeljne drže, ki jo ima Bog do celotnega stvarstva.

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

Slovo od doma

Za Jezusom gredo velike množice, On pa bi jih očitno rad presejal. Ko govori o zavračanju oz. celo sovraštvu do domačih in samih sebe, o stroških pri zidavi stolpa in preštevanju vojske, se zdi da hoče od sebe odgnati vse, ki ne mislijo resno. Zdi se, da hoče sporočiti, naj za Njim hodi le tisti, ki je pripravljen trdo delati in mnogo izgubiti.