Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Pojdite, pokažite se duhovnikom

smo slišali v evangeliju. To Jezusovo naročilo me tokrat še posebej nagovarja. Kaj je s tem sporočil gobavim? V Jezusovem času je bila gobavost ne le bolezen, ampak tudi duhovna nečistost. Po Mojzesovi postavi (prim. 3 Mz 13–14) so duhovniki edini smeli uradno potrditi, da je bil gobavec očiščen, in šele takrat se je lahko človek vrnil v skupnost – domov, med ljudi, v tempelj.

Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,5-10)

»Pomnôži nam vero!«

Današnja prošnja Jezusovih učencev je slišati kot klic v sili: »Pomnôži nam vero!« Očitno so učenci ob vsem, kar so poslušali, doživljali stisko. Najbrž so se spraševali, kako naj živijo tako poglobljeno, kakor od njih pričakuje njihov Učitelj. Pred današnjim odlomkom najdemo v Svetem pismu priliko o Bogatašu in ubogem Lazarju, ki smo jo poslušali preteklo nedeljo. Lahko si mislimo, da so učenci čutili, da jih hitro zanese v krivično držo bogataša. Bogataš pa ni mislil, da ga ob sodbi čaka pekel. V življenju je užival, šele smrt mu je nastavila ogledalo njegovih napak.

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31

Z Vincencijem in Slomškom biti odgovor za ta čas

Verjetno je vsakdo izmed nas že večkrat slišal ta evangeljski odlomek, razumel kazen za bogatina in sočustvoval z Lazarjem. Morda smo ob njem kdaj občutili tudi nelagodje, ko smo pomislili na svoje blagostanje. A Jezus po vsej verjetnosti ne obsoja bogastva – v svoji dobroti in razumevanju človeka tega ne bi mogli razumeti. Kaže pa na nekaj globljega. Bogatin je človek, ki si prisvaja trenutek, a brez posluha za okolico in za druge. Omamljen od lagodja in bogastva spregleda vse – tudi Lazarja. To spozna prepozno. Takšno ravnanje je zelo značilno tudi za naš čas, vsaj v določeni meri pa za vsakega izmed nas. K temu botruje razvajenost sodobnega sveta, še bolj pa okolje, prenapolnjeno z informacijami, reklamami in vabili, ki nas pogosto, ne da bi se zavedali, speljejo kamorkoli.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Biti oče, biti mati je središče Cerkve

Z letošnjim praznovanjem kvatrnice zaključujemo vincencijansko jubilejno leto – 400 let ustanovitve misijonske družbe. Skozi vse leto nas je spremljal logotip: v njem je srce v obliki črke M, ki ga obdaja črka C, iz njega pa izhaja plamen. Srce predstavlja Kristusa, ki je bil središče Vincencijevega življenja in delovanja. Črka C se prilega srcu in pomeni posnemanje, hkrati pa sta obe črki kratici misijonske družbe tj. congregatio missionis. Iz srca se vije plamen, ki predstavlja dejavno ljubezen do vseh, še posebej do ubogih.

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal. (Jn 3,13-17)

Križ je pot do svobode

Današnji evangelij je precej zapleten. Govori o križu. Preteklo nedeljo je Jezus množici govoril: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec«. Danes Nikodemu govori o križu, ki bo znamenje rešitve, kakor za Izraelce kača na drogu. Daje nam upanje, da zadošča pogled na križ in bomo rešeni. Nikodemu pravi, da bo sam povzdignjen, kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi; kdor bo vanj veroval, bo imel večno življenje. Torej od nas ne zahteva dosti. Pogledati moramo na križ in verjeti vanj, mu zaupati, pa bomo rešeni. Jezus ni prišel, da bi nas obsodil, ampak da bi v njem našli zveličanje.

Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere,

žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Ta misel, ki smo jo danes slišali v evangeliju, se zdi še bolj absurdna, ko imamo med nami otroka, ki bo prejel zakrament sv. krsta. Mar ni Jezus predrzen, saj ga poslušajo tudi otroci? Kako lahko celo otroke spodbuja k sovraštvu oz. zavračanju svojih staršev?! Majhen otrok je vendar popolnoma odvisen od svojih staršev. Kako naj jih zavrača?! In če ne velja za čisto majhnega, kdaj pa to začne veljati? Ali spodbuja pubertetnika, naj se staršem upre? No, ta se jim upira tudi brez Jezusovih spodbud. Kaj hoče Jezus s tem doseči? Razdor? Tudi k temu nas je to poletje že spodbujal, ko nas je izzival z besedami: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«

Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,1.7-14)

Kadar pa ti vabiš …

Jezus je skrbno opazoval, kaj se je dogajalo na gostijah. Kar je ugotavljal, je sproti sporočal. Bolelo ga je, da je šlo v prvi vrsti za pomembnost in preračunljivost. V iskanju pomembnosti so ljudje lovili prva mesta, v preračunljivosti pa vabili tiste, od katerih bodo imeli največ koristi.

Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,22-30)

Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!

Današnji evangelij ne zveni ravno spodbudno. Kljub trdim Jezusovim besedam, da ni lahko priti v nebeško kraljestvo, vseeno upam, da se nas bo Bog ob koncu le usmilil. Eno je gotovo, Jezus nas svari pred pretirano samozavestjo, da smo že odrešeni, ker ga poznamo. Reči nam želi, naj si ne domišljamo, da ko redno sedamo v cerkvene klopi, že sedimo na vlaku za nebesa. Jezus želi, da se to, kar v veri molimo in izpovedujemo, pozna tudi v življenju. Ko pravi: »Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!« jasno izpostavlja, kaj je zanj nesprejemljivo.

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni!

Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.« (Lk 12,49-53)

Jezus prinaša razdeljenost

Težko je slišati, da Jezus ne prinaša miru, saj si prav miru vsi želimo. Še težje je razumeti, da prinaša razdeljenost. Poleg tega je ne prinaša kamorkoli, ampak tja, kjer si povezanosti najbolj želimo, tj. v družino. Kaj hoče s tem povedati in zakaj bi bila kakršnakoli razdeljenost dobra?

Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1,39-56)

Življenje, ki se nadaljuje

Marijino vnebovzetje je praznik njenega življenja in povabilo, da jo posnemamo, da bomo tudi mi deležni nebeškega veselja. O Mariji sicer ne vemo dosti, kar vemo, pa je zelo zgovorno: kar bo oznanjal njen Sin, v veliki meri ona živi že pred njim.