Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,16-20)

Prejeli smo duha posinovljenja

Bratje in sestre, vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. (Rim 8,14-17)

Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi

Ob Jezusovem naročilu učencem naj gredo, poučujejo in krščujejo, se mi bolj kot kdaj koli do sedaj zdi, da nismo v času, ko naj bi naše krščanstvo širili, ampak je čas, da ga v sebi zaživimo globlje in utrdimo. V mesecu maju bi z Marijo lahko rekli, da je čas, da Božjo besedo ohranimo v svojem srcu in jo premišljujemo, kakor je to znala ona.

Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam. (Jn 15,26-27;16,12-15)

Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico

Jezus svojim učencem pošilja duha Tolažnika, ki jih bo tolažil v stiskah. Kakor njih tudi nas ne pušča samih. Želi, da se naslanjamo nanj in z njim naprej iščemo tisto enost in edinost, ki jo je živel s svojim Očetom. Zanimivo se zdi, kako poudarja, da jim še ni povedal vsega, ker bi tega zdaj še ne mogli nositi. Tako nas pošilja v življenje, v neznano, kjer nas bo on po Svetem Duhu učil vsega, kar bomo potrebovali. Ničesar nam ne daje 'na zalogo'. Sproti moramo odkrivati življenje, ki ga razgrinja pred nas in spoznavati, kaj od nas pričakuje. Isto misel Jezus na drugem mestu pove učencem, ko pravi: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34). Tako Jezus daje učencem, kar potrebujejo in nič več. 

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (Jn 17,11-19)

Da bodo eno kakor midva …

Jezus nas vabi, naj bomo eno, kakor sta eno on in Oče. Njegovo povezanost z Očetom poznamo. Že kot otrok je ostal v templju pri Očetu. Ko sta ga starša po treh dneh našla, jima je rekel: Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Najbrž je največjo preizkušnjo Jezusova enost doživela v vrtu Getsemani, kjer je Očeta prosil, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Kljub temu je v vdanem hrepenenju po edinosti z Očetom dodal: Vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti. Ves čas je imel jasno zavest o tem, kdo je in kaj hoče. Prav tako je jasno sporočal, da vse, kar govori in dela, ne dela sam, ampak v povezanosti z Očetom. K temu je vzgajal in vabil tudi svoje učence. K temu vabi tudi nas.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!« (Jn 15,9-17)

… da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno

Tudi evangeljski odlomek današnje nedelje razumem kot lepo nadaljevanje dveh prejšnjih nedelj. Z besedami: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni!« Jezus na nek način povzema to, kar smo lahko razmišljali ob priliki o dobrem pastirju in trti. Vabi nas, da ostanemo v njegovi ljubezni. Pojasni nam, čemu si tako zelo prizadeva, da bi ostali v njegovi ljubezni. Pravi: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Jn 15,1-8)

Vi ste že čisti, po besedi, ki sem vam jo povedal

Po priliki o dobrem pastirju nam Jezus pripoveduje priliko o trti in mladikah. Preteklo nedeljo smo razmišljali, da si najbrž želimo pastirja, ki bi tekal za svojimi ovcami. Jezus s svojim zgledom pokaže, da ovce le vodi do zdrave paše in ne teka za njimi, še manj pa za trmastimi in 'prepametnimi'. Prilika o trti in mladikah nam še jasneje sporoča, da tistega 'vrtenja', ki bi si ga včasih želeli od svojih bližnjih, s strani Boga preprosto ni. Jezus da jasno vedeti, da le mladika, ki je na pravem mestu tj. na trti, lahko ostane pri življenju in rodi sad. Ljubeča skrb, ki jo nakazuje vloga pastirja, se v novi priliki od njega premakne k ovci oz. mladiki tj. k njeni odgovornosti, da sliši glas, sledi besedi, iz nje živi in jo izpolni.

Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.« (Jn 10,11-18)

Življenje dam za ovce …

Običajno gledamo priliko o dobrem pastirju iz perspektive Jezusovega zemeljskega življenja. Tokrat jo poglejmo v luči njegove smrti in vstajenja. Pravzaprav govori Jezus o svoji smrti. Pravi, da je dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce. Ko umre, to tudi uresniči. Ustavimo se ob njegovi smrt v tej luči. Zavrtimo nazaj dogodke velike noči vse do velikega tedna.

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,35-48)

Imate tukaj kakšno jed?

Nedeljo za nedeljo poslušamo poročila o Jezusovem vstajenju. Odlomki govorijo, kako se je prikazoval učencem in se jim dal prepoznati. Zanimivo je, kako vztrajno Jezus kaže svoje rane in vabi učence, da se ga dotaknejo. Kakor se je dal potipati apostolu Tomažu, danes vsem pravi: Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz. Še več, tokrat tudi jé vpričo njih.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu. (Jn 20,19-31)

Pokazal je roke in stran

Danes je nedelja božjega usmiljenja. Mislim, da si vsi želimo božje ljubezni in božjega usmiljenja, najbrž pa si ju zelo različno predstavljamo. V današnjem evangeliju vidimo zanimiv Jezusov pristop do učencev. Ko je vstal, so bili učenci nezaupljivi tako do žena kot do dveh učencev iz Emavsa, ki so govorili, da so ga srečali. Iz strahu pred Judi so se zadrževali za zaklenjenimi vrati.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9

Velika noč – beseda upanja

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi v vsako jutro, pa naj bo še tako težko, zmogli vstajati tako pogumno in srčno kot Marija Magdalena. Odhitela je k grobu že navsezgodaj, ko je bilo še temno. Po človeško gledano je bilo vse končano. Kljub temu da je lahko pričakovala le z velikim kamnom zapečaten grob, ni ostajala pri človeških predstavah. Učenik je bil mrtev, njegova ideja je bila zatrta. Ljudje so se razbežali. Tisti, ki so v njem videli Odrešenika, so bili prestrašeni. Prihodnosti v luči tedanjih dogodkov ni bilo več. Vsi upi so bili pokončani.

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jn 19,23-30)

Jezusovo trpljenje – čemu?

Trpljenje nas najbrž vedno zdrzne. Ko vidimo trpljenje nedolžnih, ne vemo, kaj bi rekli, kaj bi si mislili. Storiti največkrat nimamo kaj. Čemu trpljenje? To je vedno znova uganka. Tudi ob Jezusovem trpljenju, ki sprašuje, zaradi katerega od dobrih del ga hočejo ubiti, smo brez besed. Naučili smo se odgovora, da je Jezusovo trpljenje cena našega odrešenja. Vendar je on sam Bog, zato ceno postavlja sam. Zakaj takšna cena? Zakaj je ravno trpljenje cena odrešenja?