Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. (Mr 9,38-48)

Nekdo je v tvojem imenu izganjal …

Zanimivo, kako svoboden je Jezus glede svojega poslanstva. Učenci so več kot očitno ogroženi, da lahko še kdo naredi kaj takega, kakor oni, pa čeprav v imenu istega Jezusa Kristusa. Kaj jih žene v skrbi, da bo vse prav? Odlomek pred tem nam govori, da so se med potjo pogovarjali, kdo je največji. Če je vodilo življenja skrb za lastno ime in svojo pomembnost, bo gotovo drugi predstavljal grožnjo. Jezusa pa to ne skrbi. Veseli se, da še kdo naredi kaj dobrega v njegovem imenu.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

Posnemati Kristusa v služenju

S tokratnim praznovanjem kvatrnice, ki jo že nekaj let obhajamo kot prošnjo za prenovo Cerkve na slovenskem, bomo na Gradu vstopili tudi v jubilejno leto Misijonske družbe. Prihodnje leto bo obhajala 400 letnico ustanovitve. Tako se bo našemu praznovanju pridružil tudi lik svetega Vincencija Pavelskega.

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedal. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi. . in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,27-35)

Če hoče kdo hoditi za menoj …

Tokrat Jezus svoje učence izziva z vprašanjem: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Ljudje imajo različne poglede nanj, Peter pa je v svojem odgovoru nedvoumen: »Ti si Kristus.«

Pravzaprav je zelo lepo slišati iz Petrovih ust jasno spoznanje, kdo je zanj Jezus. Preseneča pa Jezusova radikalnost, ko ga Peter ustavlja ob misli na trpljenje. Pričakovali bi vsaj pohvalo na Petrovo jasnost odgovora ali pa le blag opomin v smislu komplimenta: »Peter, lepo, da me imaš rad, a brez trpljenja ne bo šlo.«

Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)

Vse prav dela …

Zanimivo nasprotje današnjega evangelija z odlomkom iz pretekle nedelje. Se še spomnimo? Judje so vprašali učence: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Danes pa slišimo, da Jezus dela vse prav. Enkrat je vse narobe, drugič vse prav. Vemo, da so Judje Jezusu očitali marsikaj: da krši postavo na različne načine, da se druži z javnimi grešniki, nazadnje pa, da se dela Božjega sina. Slišali smo, da je tokrat odšel ven iz Galileje med 'nejude' v Deseteromestju. Lahko bi sklepali, da ti vidijo bolj prav. Vendar se bojim, da nam odlomek tega ne potrjuje.

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7,1-8, 14-15.21-23)

Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila

Jezusova drža, ki jo vidimo v evangeliju, je na videz zelo problematična. Očitno krši mnoga pravila in si jih razlaga po svoje. Danes smo slišali, da učencev ni spodbujal, da bi vedno obredno očistili posode in si umivali roke ter šele potem sedli za mizo. Vemo, da se ni držal sobotnega počitka, ampak je ob sobotah celo ozdravljal. Sprejemal je javne grešnike in z njimi jedel, farizeje in pismouke pa je pogosto imenoval hinavce. Kaj je pravzaprav hotel s takšno držo in čemu bi jo lahko primerjali danes?

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,60-69)

Gospod, h komu naj gremo?

Danes smo slišali, da množica, ki je zaradi pomnoženega kruha želela Jezusa postaviti za kralja, odhaja. Beseda, ki jo Jezus govori, je zanje pretrda. Kaj je pretrdega, smo v preteklih nedeljah že razmišljali. Jezus ponuja življenje iz Njega in v Njem. Kot pravi danes, nam meso tj. užitki življenja prav nič ne koristijo, če ni notranjega življenja, ki ga daje On. Pred nas postavlja izbiro ali bomo hodili za njim in se ravnali po Njegovi besedi ter živeli iz Njega oz. Njegovega kruha življenja ali pa bomo življenje prilagodili svetu, sledili svojim potrebam in iskali svoje življenje.

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« (Jn 6,51-58)

Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem

Odlomek, ki ga beremo po delih, ni ravno počitniško branje. Zahteven je in ta zahtevnost se le še stopnjuje. Ko opazujemo, kako Jezus postopno predstavlja svoj pogled na življenje posameznika in sveta, lahko še bolj občudujemo njegovo vztrajnost in potrpežljivost. Od kruha, ki so ga želeli jesti ljudje po čudežni pomnožitvi, nas vodi do tega, da je on sam oz. njegovo meso kruh za življenje sveta. Kako dolgo pot prehodi pred nami: od navadnega kruha, do kruha življenja!

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,41-51)

Moje meso je kruh za življenje sveta

Že tretjo nedeljo sestavljamo podobo istega srečanja med Jezusom in množico. Začelo se je s čudežno pomnožitvijo petih hlebov in dveh rib. Nadaljevalo se je z Jezusovim potrpežljivim razlaganjem, da je pomembnejša vera kakor kruh sam. Želi si, da bi ga iskali zaradi tega, kar on je in kar jim sporoča, in ne zaradi kruha, ki ga je čudežno namnožil.

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« (Jn 6,24-35)

Ne delajte za jed, ki mine …

Jezusa tudi tokrat kot preteklo nedeljo srečamo z množico, ki jo je nasitil s petimi hlebi in dvema ribama. Ob čudežni pomnožitvi kruha smo razmišljali, da se Jezus ob njej ustavlja in skuša priti ljudem blizu z globljim sporočilom. Danes s svojimi odgovori da vedeti, da si želi, da bi ga iskali zaradi znamenj, ki jih dela, in ker jim kaže na Boga Očeta. A množica vztraja pri svojem.

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. (Jn 6,1-15)

Nenavadna skrb

Zdi se, da smo tega odlomka tako navajeni, da vidimo v njem predvsem čudež. Ko Jezus sprašuje učence, s čim lahko nahrani množico, razumemo tudi, da naj bi pri Njegovi skrbi za bližnje sodelovali. Število ljudi, ki so se zbrali okrog Jezusa je ogromno, tako se zdijo logične tudi polne košare koscev, ki so ostali. A tokrat mi prav te ne dajo miru. Ali si predstavljate lačno množico? Ali ste bili kdaj lačni in vam je čisto navaden kruh zelo teknil? Ali si predstavljate, da bi po tem, ko ste lačni, ko ste res lačni, ne pojedli kruha do konca? Kako velik kos kruha pa bi morali dobiti, da bi ne mogli pojesti celega? Mar lačnemu lahko ostane kruh?