Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.« (Mt 13,1-23)

Zato jim govorim v prilikah …

Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali, ima tri dele. Prvi prinaša priliko o sejalcu, drugi je odgovor učencem, zakaj Jezus govori v prilikah, tretji pa podaja razlago prilike. Tokrat bi se rad ustavil predvsem ob drugem delu, ki je nekakšna vez med prvim in drugim.

Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,25-30)

Prijeten jarem in lahko breme

Kaj hoče Jezus reči s tem, da Oče prikriva modrim in razumnim, razodeva pa malim? O čem pravzaprav govori? Kaj razodeva in kaj prikriva? Kdo je moder in razumen in kdo majhen? Odgovor na to lahko najdemo v življenju Svetega Vincencija, ki smo ga spoznavali na letošnjem oratoriju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« (Mt 10,37-42)

Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden

Evangeliji zadnjih nedelj sestavljajo poglavje, ki se zaključuje s tem, kar smo slišali danes. Spomnimo se, da se začenja, ko je Jezus poslal apostole med ljudi, pri čemer jih je spodbujal, naj se jih ne bojijo. Pretekle nedelje smo spoznavali, da Jezus ne opozarja na nevarnosti zaradi ljudi drugačne vere, ampak da bo pogosto ovira domača skupnost. Še več, danes je jasen, da so opozorila, naj se ne bojijo, v prvi vrsti naravnana na domače.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)

Ne bojte se ljudi!

Zakaj pa naj bi se bali ljudi?! Današnji odlomek je nadaljevanje odlomka pretekle nedelje in razumljiv le v povezavi z njim. Med obema je nekaj besedila izpuščenega. Poglejmo, o kom Jezus govori in zakaj naj bi se bali ljudi.

Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.

Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.« (Mt 9,36-10,8)

Poklical jih je in jim dal oblast

Zanimivo je Jezusovo naročilo: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Torej Jezus svoje učence vabi, naj gredo k judom, ki so z njimi iste vere. Posebej jim brani hoditi k poganom in samarijanom. Vse lepo in prav, če ne pomislimo, zakaj je poklical k sebi dvanajstere. Takole smo brali: »Poklical jih je, da jim je dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« To pa pomeni, da je v judovski shodnici videl obsedene, bolne in slabotne.

Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,9-13)

Hodi za menoj!

Današnji evangelij nam je najbrž že tako domač, da si rečemo: »Seveda, Jezus je prišel za grešnike, ne za pravične. Lepo je, da je usmiljen.« A če se le malo ustavimo, nam podoba, ki jo evangelij riše, ni tako zelo domača. Predstavljajmo si Jezusa, ki sedi za mizo s takimi, ki jih poznamo predvsem po slabih dejanjih. Pomislimo, da so cestninarji sodelovali z okupatorjem tj. z Rimljani. Zanje so pobirali cestnino in pogosto tudi goljufali. Na drugem mestu je Jezus sedel za mizo z drugače moralno spornimi in z njimi jedel. Mar ni zgražanje farizejev nad Njim čisto na mestu? Mar ne daje s svojo prisotnostjo podporo tem ljudem? Mar jih ne podpira bolj v slabem kot v dobrem? S tako držo se zdi, da jih potrjuje. Ni čudno, če se farizeji nad njim zgražajo.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. (Jn 3,16-18)

Kdor vanj veruje …

Jezus postavlja vero vanj za temelj odrešenja. Ob tem se samo po sebi rodi vprašanje, kaj pa je naša vera. Čemu rečemo, to je naša vera? Po čem se kristjani razlikujemo od nevernih? Kaj nas določa? Kaj pomeni verovati v ime edinorojenega Božjega Sina?

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,19-23)

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam

Jezus učence pošilja, kakor je bil on poslan od Očeta. Daje jim najvišjo avtoriteto in verjame, da bodo oznanili Evangelij vsemu svetu. Zadnje čase se sprašujem, ali je danes komu sploh mar do oznanila. V prvem berilu smo slišali, kako je izgledal prvi binkoštni dan. Učenci so govorili v vseh jezikih in ko so se zbrali ljudje iz vseh krajev, so jih razumeli vsak v svojem. Sveti Duh je tisti, ki nas povezuje v eno telo, pa nadaljuje razmišljanje apostol Pavel v pismu Korinčanom. Ali si danes tega kdo želi? Slišati in razumeti, biti resnično povezan v občestvu!?

Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (Jn 17,1-11)

Da bodo eno kakor midva

Jezusova srčna želja je, da bi bili eno, kakor sta on in Oče eno. To edinost so prvi kristjani razumeli tako, da so živeli kot ena velika družina. V Apostolskih delih beremo, »da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« (Apd 2, 42-47) Sprašujem se, zakaj je danes edinost tako nemogoče doseči. Kaj se nam dogaja, da celo znotraj Cerkve nismo enega duha in enega srca? Mogoče se lahko česa naučimo iz zgodovine.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.« (Jn 14,15-21)

Duh Tolažnik, duh Resnice

Čeprav ta odlomek v Janezovem evangeliju ni zapisan po poročilu o Jezusovi smrti, se zdi, kot da Jezus odhaja in daje učencem zadnja naročila. Zato najbrž tudi beremo ta besedila pred vnebohodom, ki se mu bližamo. Učencem obljublja 'drugega Tolažnika', ki bo ostal z njimi. Najprej sem se ustavil pri tej misli. Jezus ne govori učencem o tolažbi le zato, ker ga bodo pogrešali, ampak  zaradi sveta in življenja, v katerem bodo doživljali stiske.