Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,13-16)

Vi ste luč sveta

Jezus nas imenuje sol zemlje in luč sveta. Verjame, da to smo, zato ne pravi: »Bodite!«, ampak: »Vi ste!« To smo, ker smo njegovi učenci. On sam nas ima za svoje in verjame v nas. Hoče, da smo luč, kakor je bil luč on sam. Pred štirinajstimi dnevi smo slišali, kako je nastopil v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini. Evangelij pravi, da je ljudstvo, ki je sedelo v temi, zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.

Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,1-12)

Blagor vam … Veselite in radujte se,

Čeprav so blagri temelj Jezusovega veselega sporočila, so nam najbrž vedno znova težko razumljivi. Ob njih se sprašujemo, zakaj naj bi se veselili uboštva, žalosti, preganjanja in zasramovanja. Mar si ne želimo vsi rezultatov pri svojih prizadevanjih, uspehov in sprejetosti? Kako naj bo nekaj dobrega celo to, da smo zaradi vere ali prizadevanja za dobro deležni posmeha in prezira? In vendar misli Jezus zelo resno. Tokrat se bom za razlago zatekel k evangeliju pretekle nedelje. Naj nam ta pomaga razumeti sporočilo blagrov. 

Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. (Mt 4,12-23)

Jezus je začel oznanjati

Evangelij nam prinaša poročilo o Jezusovem začetku oznanjevanja. To je gotovo izziv najprej za nas duhovnike. Odlomek na nek način naslavlja vprašanje najprej name, kakšno je moje oznanjevanje. Potem pa je to vprašanje tudi za vas, dragi bratje in sestre, kako vsak na svojem mestu pričuje in oznanja. Poglejmo najprej Jezusa in njegov čas.

Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1,29-34)

Jagnje Božje in ljubljeni sin

Odlomek, ki smo ga slišali, je podoben tistemu, ki smo ga brali preteklo nedeljo. Nedelja Jezusovega krsta nam je prinesla Matejevo poročilo o Jezusovem krstu, evangelist Janez pa nam danes predstavlja srečanje med Janezom Krstnikom in Jezusom ob Jordanu tik pred krstom. Matej je poročilo o krstu zaključil z besedami: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Danes pa sem se ustavil posebej pri Janezovem vzkliku: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Poglejmo, kaj nam ti dve oznaki Božjega sina pri krstu sporočata.

Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,13-17)

Jezusov Krst v luči praznika Gospodovega razglašenja

Slišali smo, kako se je Jezus dal krstiti Janezu v reki Jordan. Bog Oče je poslal Svetega Duha v podobi goloba in ga razglasil za ljubljenega Sina. Ob tem bi se tokrat rad ustavil v luči Gospodovega razglašenja, ki združuje spomin na tri dogodke: Sveti trije kralji, Jezusov krst in čudež v Kani Galilejski. Te je Cerkev v prvih stoletjih obhajala kot en praznik in to celo prej kot je obhajala božič kot samostojen praznik. V tej povezavi vidim temeljno sporočilo Božjega učlovečenja. Globlje jih razumemo, če jih opazujemo skupaj, zato želim o vseh treh spregovoriti na praznik Jezusovega krsta.

V začetku je bila Beseda
in Beseda je bila pri Bogu
in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu.
Vse je nastalo po njej
in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči,
da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal,
a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,
da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža,
ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo,
veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical:
»To je bil tisti, o katerem sem rekel:
Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj,
ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo.
Postava je bila namreč dana po Mojzesu,
milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.
Boga ni nikoli nihče videl;
edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Beseda je dala moč, da postanejo Božji otroci

Apostol Janez je doživel božjo bližino. Bil je tisti, ki je slonel na Jezusovih prsih, stal pod križem, gledal prazen grob in srečal Vstalega. Otipal je resničnost Besede, ki se je učlovečila. Okusil pa je tudi bedo človeške družbe, ki je bila sposobna njegovega prijatelja in Odrešenika zverinsko mučiti in umoriti. Če se ustavimo ob njem, lažje razumemo, kaj nam je v uvodu v Evangelij hotel sporočiti.

Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Heródove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Iz Egipta sem poklical svojega sina.‹ Ko je Heród umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je nasêlil v mestu, ki se imenuje Nazaret. In tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazaréčan. (Mt 2,13-15.19-23)

Usklajenost angela in Jožefa

Ob poslušanju današnjega evangeljskega odlomka preseneča neverjetna usklajenost angela in Jožefa. Angel je rekel Jožefu: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel v Egipt. Ko je Herod umrl, mu je angel spet rekel: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel, kamor mu je naročil angel. Ker se je bal iti v Judejo, je bil spet opomnjen. Poslušal je angela in šel v Nazaret. Slišati je preprosto, vendar Jožefu zagotovo ni bilo lahko. Lahko si predstavljamo, kaj vse mu je rojilo po glavi: Kako bo v tujini skrbel za otroka? Do kdaj bo moral biti tam? Kaj bodo rekli ljudje? Mislili bodo, da je neodgovoren. Kako bo to sprejela žena Marija?

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18

Tema je ni sprejela

Dragi bratje in sestre, o evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, bi vam rad spregovoril ob pogledu na naše jaslice. Letos smo jih postavljali z mislijo, da Jezus prihaja med nas kot Odrešenik. Prinaša nam svobodo, po kateri tako hrepenimo. Ob postavljanju jaslic nas je vodilo vprašanje, kako bi lahko z jaslicami predstavili svobodo, ki nam jo Jezus prinaša, in ujetost. Kaj je naša ujetost? Kako naj jo prikažemo? Pomislil sem na zidovje, ki nas obdaja in pomeni ječo duha. Želimo si svobode, vprašanje pa je, ali jo iščemo tako, da jo resnično najdemo.

Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilêje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)

Glejte, oznanjam vam velíko veselje

Slišali smo, dragi bratje in sestre, veselo sporočilo angela: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« Želim vam, da bi to sporočilo vsakemu od vas seglo do srca. Bog želi v nas premagati vsak strah in nam tudi danes govori: Ne bojte se! Prinaša pa tudi sporočilo veselja, ki je v tem, da mu je bilo vredno stopiti med nas, ker nas ima neskončno rad. Vsakemu želi povedati, da mu je dragocen. Njegovi otroci smo, njegove podobe in neskončno dragoceni! Želi, da mu to verjamemo. Želi, da se veselimo samih sebe. Vabi nas, da se veselimo tudi svojih bližnjih, ki so vsi naši bratje in sestre. Ta noč je noč veselja, sprave in miru. Prvo voščilo nocoj je torej veselje. Ne strah, ampak veselje!

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi. (Mt 1,18-24)

Ponižani Jožef sprejme ponižnega Kralja

Adventni čas se počasi izteka. Božič se približuje. Božja beseda nas ves čas vabi, naj se pripravimo na Gospodov prihod. Poglejmo, kaj smo ob njej spoznavali in kam nas vabi danes. Na prvo adventno nedeljo nas je Jezus spodbujal k pripravljenosti in budnosti na Gospodov prihod. Opozarjal nas je, da bo prišel nenadoma kakor tat. Budnost in pripravljenost torej pomenita, da življenje gradimo na trdnih temeljih, ki vzdržijo tudi napade sovražnika. On sam je ta temelj. Vabi nas, da življenje gradimo na Njem in budno pazimo, da se ne prikradeta mlačnost in brezbrižnost, ki bi naša življenja naredila neodporna za napad.