Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi. (Mt 1,18-24)
Adventni čas se počasi izteka. Božič se približuje. Božja beseda nas ves čas vabi, naj se pripravimo na Gospodov prihod. Poglejmo, kaj smo ob njej spoznavali in kam nas vabi danes. Na prvo adventno nedeljo nas je Jezus spodbujal k pripravljenosti in budnosti na Gospodov prihod. Opozarjal nas je, da bo prišel nenadoma kakor tat. Budnost in pripravljenost torej pomenita, da življenje gradimo na trdnih temeljih, ki vzdržijo tudi napade sovražnika. On sam je ta temelj. Vabi nas, da življenje gradimo na Njem in budno pazimo, da se ne prikradeta mlačnost in brezbrižnost, ki bi naša življenja naredila neodporna za napad.
Naslednjo nedeljo smo razmišljali ob podobi Janeza Krstnika, ki nas je vabil naj Gospodu pripravimo pot. Nekateri so se pred njim hvalili, da so Abrahamovi potomci, on pa jih je svaril pred napuhom in lagodjem. Spoznavali smo, da le zazrti v Boga lahko prav vidimo sebe in bližnje ter smo tako pripravljeni na srečanje z Njim.
Preteklo nedeljo pa je Jezus sam spregovoril o znamenjih svojega prihoda. Učencem Janeza Krstnika je povedal, da slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij. Če ob Jezusu tudi sami doživljamo to delovanje in si za to prizadevamo v naših odnosih, potem je to znamenje, da je Bog med nami.
Božja beseda je tako izrisovala pripravo na Gospodov prihod. Z njo smo prehodili pot od misli in jasnega pogleda na to, kaj vodi naša življenja, do tega, kaj je sad božjega delovanja. Danes pred nas postavlja nov izziv. Jožef je skrbno gradil svoje življenje na poštenju in dobroti. Potem pa je prišlo presenečenje, o katerem govori evangeljski odlomek. Zaročen je bil z Marijo, ko je nenadoma spoznal, da je noseča. Na kaj drugega je lahko pomislil kot na to, da ga je prevarala? Glede na to, kar je videl, bi jo moral dati kamnati. Ker jo je imel rad, ji je odpustil. Nameraval se je umakniti iz njenega življenja. Kaj se je zgodilo? Ko je o tem premišljeval, se mu je v spanju prikazal angel in mu povedal: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« In Jožef je svojo ženo vzel k sebi.
Kaj lahko v tem dogajanju vidimo? Jožef se je zagotovo počutil ponižanega. Vedno je računal, da Bog deluje v okviru tistega, kar se vidi kot pošteno in dobro. Zato je tudi izbral za zaročenko dobro in pošteno dekle. A Bog ga je preizkušal tako, da je moral sprejemati negotovost, da mu Marija ni zvesta.
Ko je kljub bolečini to sprejel in se odločil, da bo Marijo le odslovil, ne pa jo dal tudi kamnati, mu je Bog po angelu povedal, da je spočela od Svetega Duha. Za Jožefa je bilo to najbrž ponovno razočaranje in ponižanje. Zakaj mu Bog tega ni mogel sporočiti prej ali kako drugače? Niti po božjem pojasnilu ni mogel scela razumeti, kaj pomeni, da je Marija spočela od Svetega Duha. Lahko mu je le zaupal. Še prej pa je moral sprejeti ponižanje, ki je v tem, da ga Bog postavlja pred dejstvo, ne da bi mu prej o tem spregovoril ali mu vsaj namignil.
Jožef je torej kot pravičen mož, ki se je vse življenje pripravljal na Gospodov prihod, doživel težko ponižanje. Bog ga je s takšno preizkušnjo utrjeval za služenje Njemu. Zakaj s ponižanji? Pot Novorojenega kralja bo prav takšna, polna ponižanj, in sicer: rojen bo v jaslih, na begu v Egipt, v tišini tesarske delavnice, preziran kot tesarjev sin, v družbi z javnimi grešniki in cestninarji, nazadnje umorjen kot zločinec.
K čemu nas vabi tokratna božja beseda? Kako naj se še pripravimo na srečanje z Novorojenim? Pred nami je še eden najtežjih korakov v naši veri: sprejeti ponižanja, da bi zmogli sprejeti Boga, ki sam hodi ponižan in ponižen med nami.
