V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18

Tema je ni sprejela

Dragi bratje in sestre, o evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, bi vam rad spregovoril ob pogledu na naše jaslice. Letos smo jih postavljali z mislijo, da Jezus prihaja med nas kot Odrešenik. Prinaša nam svobodo, po kateri tako hrepenimo. Ob postavljanju jaslic nas je vodilo vprašanje, kako bi lahko z jaslicami predstavili svobodo, ki nam jo Jezus prinaša, in ujetost. Kaj je naša ujetost? Kako naj jo prikažemo? Pomislil sem na zidovje, ki nas obdaja in pomeni ječo duha. Želimo si svobode, vprašanje pa je, ali jo iščemo tako, da jo resnično najdemo.

To iskanje svobode govori o spopadu med lučjo in temo, o katerem govori apostol Janez v začetku svojega evangelija: Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela. Bog nam daje svobodo, mi pa jo zavračamo. Razmišljajmo o tem ob prizorih v jaslicah.

Za menoj sta Adam in Eva, ki sta onstran obzidja. Hotela sta svobodo brez Boga in zapravila raj. Zakaj nista sprejela božje ponudbe? Zakaj sta se uprla? Želela sta si brezmejne svobode in nista mogla sprejeti, da je brezmejno svoboden le Bog. Ko sta se postavila na njegovo mesto, sta postala le še bolj ujeta. Ko sta segla po prepovedanem sadu, je celo tisto, kar je bilo prej lepo, postalo grdo. Golota je postala stvar sramu in prezira. Morala sta se skriti.

Če v spopadu med lučjo in temo nočemo podleči temi, moramo najprej sprejeti nepopolnost in omejenost. Nismo vsemogočni. Tega Adam in Eva nista sprejela. Ta izbira je tudi za nas še vedno težka.

Posledice izvirnega greha lahko opazujemo v prizoru pod ambonom. Na meji zidu je človek, poln napuha, blizu pa je ponižen mož, ki sprejema svojo nemoč in krhkost. Napuhnjeni samozadostno verjame, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu 'solil' pamet. Hoče svobodo, a ta ga »odtrga« iz odnosov.

Ko se upremo Bogu, je na vrsti bližnji. Če nam Bog ne sme nič reči, nam tudi bližnji ne more ničesar oddati. Če se bojimo božjih pravil in omejitev, so kmalu na vrsti človeške. Če smo najbolj pametni, sfižimo vse odnose. Le v preprostosti in ponižnosti zmoremo biti z bližnjimi. Zakaj so odnosi tako zahtevni? Zakaj je tema privlačnejša od luči, lažna svoboda od prave? Ker je lažje ostati pri svojem, kot neprestano tehtati, kaj je resnično in dobro, ali ima drug bolj prav kot mi ali ne. A če se ne borimo, postanemo žrtev napuha, ki nas osami. Navidezna svoboda nas pahne v temo osame!

Na drugem koncu zidu je mož, ki se za mizo masti. Kdo si ne želi ugodja in bogastva? Bog nam to privošči. Na svatbi v Kani je poskrbel za vino, da se je svatba lahko nadaljevala. A tudi za tem tiči zanka. Le v premagovanju požrešnosti, obvladovanju strasti in želja lahko namenjamo prostor bližnjemu. Samo v prizadevanju, da se ne zakopljemo v tisto, kar se nam ponuja kot dobro, lahko vidimo drugega. Le če je vedno prostor za sočloveka, v hrepenenju najdemo svobodo.

Nekoliko proč od reke in mostu vidimo reveža, potrebnega pomoči. Človek, ki se mu približa, je pustil obveznosti, da bi poskrbel zanj. Žena mu prinaša vodo. Svoboda je v tem, da vidimo bližnjega. Tudi ta prizor govori o našem notranjem spopadu med lučjo in temo.  

Poleg betlehemske votline je še tretji prizor, hiša, kjer na pragu oče objema sina. Pod njo je načet zid. Bog razume tudi potrebo po preseganju doma in družinskih vzorcev. O tem nam govori, ko pravi, da mu je brat, sestra in mati tisti, ki spolni očetovo voljo. Hkrati ne podira ne družinskega življenja ne vrednot.

Zakaj je tudi ta spopad pogosto del našega življenja? Ker je svobodo mogoče najti le v nenehnem prizadevanju, da prepoznavamo, kaj je božja volja. Ljudje raje izberemo temo ujetosti v družinske vzorce ali temo podiranja pravih vrednot zakonskega in družinskega življenja. Bog ne želi, da so naši domovi ječe, saj ne ponuja lahkih rešitev, kot jih današnja družba. Pred nami je vedno znova izbira med lučjo in temo, med pravo in lažno svobodo. Ta spopad je del našega življenja in naše družbe. Mimo njega ne moremo, lahko pa izbiramo pot, ki nam jo kaže Novorojeno dete.

Ko apostol Janez govori o prihodu luči na svet, ki je tema ni sprejela, govori o naših izbirah in odločitvah. Jaslice nam govorijo, da smo nenehno na preizkušnji. Odločitev za hojo za njim je korenita ali pa je ni. Bog ne pozna odločitve za polmrak ali delno svobodo. Pozna le ozko pot v življenje, odločitev za luč in odločitev zanj, ki je svoboda sama.

Naj nam Novorojeni da poguma, da bi se vedno obračali k Njemu in ob njem izbirali življenje, luč in svobodo. To vam ob današnjem prazniku želim iz dna srca.