Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Heródove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Iz Egipta sem poklical svojega sina.‹ Ko je Heród umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je nasêlil v mestu, ki se imenuje Nazaret. In tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazaréčan. (Mt 2,13-15.19-23)
Ob poslušanju današnjega evangeljskega odlomka preseneča neverjetna usklajenost angela in Jožefa. Angel je rekel Jožefu: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel v Egipt. Ko je Herod umrl, mu je angel spet rekel: »Vstani, vzemi dete …« in Jožef je vstal, vzel dete ter šel, kamor mu je naročil angel. Ker se je bal iti v Judejo, je bil spet opomnjen. Poslušal je angela in šel v Nazaret. Slišati je preprosto, vendar Jožefu zagotovo ni bilo lahko. Lahko si predstavljamo, kaj vse mu je rojilo po glavi: Kako bo v tujini skrbel za otroka? Do kdaj bo moral biti tam? Kaj bodo rekli ljudje? Mislili bodo, da je neodgovoren. Kako bo to sprejela žena Marija?
A videti je, da Jožef nima pomislekov. Njegovo vodilo je spolnjevati božjo voljo. Ker je danes praznik svete družine, sem se ustavil tudi pri drugih njenih članih. Vprašal sem se, kaj je pri odločitvah vodilo Marijo in otroka Jezusa. Spomnimo se zgodbe v adventu, ki govori o angelovem oznanjenju Mariji. Tudi ona se vedno sprašuje le, kako naj izpolni to, kar ji govori Bog. Mar ni noro, da se ob čudežnem spočetju ne vpraša, kaj bo rekel Jožef in kaj bodo rekli ljudje? Tudi Marija, kakor Jožef, stori vse po angelovih besedah. Njeno vodilo je: Zgodi se tvoja volja!
Prvi dogodek v sveti družini, ki ga Sveto pismo prinaša, govori o družinskem romanju v tempelj. Jezus se je tam, ne da bi povedal staršema, zadržal dlje časa. Tri dni sta ga iskala in ko sta ga našla, sta ga vprašala, zakaj jima je to storil. Odgovoril jima je nedvoumno: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta.« Moral je spolniti Očetovo voljo! Tudi kasneje pri Jezusovem delovanju ni bilo nobenega dvoma, kaj je njegovo vodilo. Ni se spraševal, kaj bodo rekli ljudje, ne koliko ga bo stala zvestoba Očetu, ne, kako bo poravnal spore, ki jih bo njegovo prizadevanje, da izpolni božjo voljo, povzroilo. V Sveti družini je bilo torej vodilo: izpolniti božjo voljo, ne glede na vse.
Kako pa je v naših družinah? Ali je tudi med nami vedno vodilo izpolniti Božjo voljo? Mislim, da ni tako. Težava je najbrž v tem, da nas k temu nikoli nihče v resnici ni nagovarjal. Učili smo se biti pridni, izpolniti, kar nam je naročeno, ubogati, ozirati se na to, kaj bodo rekli ljudje itd. Mogoče so nas spodbujali, naj razmislimo in naredimo, kar vemo, da moramo. A je pogosto zmanjkala misel, da naj nas pri tem vodi Bog. V takšnem primeru so bili v ozadju otrokovega razmišljanja skoraj nujno občutki krivde in najrazličnejši oziri. Če smo imeli preveč nenavadne zamisli, se drugi niso najprej vprašali, ali to od nas pričakuje Bog, ampak najpogosteje ali kompliciramo.
Če pogledamo v sveto družino, nam je najbrž takoj jasno, da bi oziri, ki veljajo v naših družinah, vsem trem onemogočili spolnjevanje božje volje. Marija bi ne zmogla sprejeti božjega načrta, ker ne bi tvegala spora z Jožefom in tudi kamenjanja ne. Jožef ne bi sprejel Marije, pa tudi begunec ne bi bil. Jezus se ne bi rodil, ali pa bi bil umorjen že kot otrok. Če bi vseeno ostal živ, bi zaradi ozirov ostal čisto navaden ubogljiv otrok, ki bi delal v tesarski delavnici in nadaljeval očetovo obrt. Ne bi oznanil vesele novice, ker bi moral skrbeti za starša in bi se oziral na okolico. Ne bi nas odrešil, ker bi se ustrašil trpljenja in sramotne smrti na križu.
Sveto družino torej zaznamuje samo eno: izpolnjevanje Božje volje. To je vodilo v vseh dejanjih, kar ne pomeni, da v njej ni konfliktnosti. Od spočetja do smrti se spopadajo z izzivi, ki jim niso kos. Ker pa so nenehno zazrti v Boga, zmorejo sprejeti Božjo voljo in prebrodijo vse težave.
Zgled svete družine je zelo preprost. Če si bomo vedno in povsod prizadevali spolniti Božjo voljo, bo Bog vodil naše življenje in poskrbel, da bo vse prav in dobro. Vemo, da to ni lahko. Da bi to zmogli, potrebujemo molitev in zakramente. Ti pa niso sami sebi namen, ampak naj bi vodili v razmišljanje. Naj se ob jaslicah učimo moliti in razmišljati. Naj nam sveta družina pomaga, da bomo v življenje prenesli njen zgled. Naj nam spolnjevanje božje volje postane temeljno vodilo v življenju!
