Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. (Mt 4,12-23)
Evangelij nam prinaša poročilo o Jezusovem začetku oznanjevanja. To je gotovo izziv najprej za nas duhovnike. Odlomek na nek način naslavlja vprašanje najprej name, kakšno je moje oznanjevanje. Potem pa je to vprašanje tudi za vas, dragi bratje in sestre, kako vsak na svojem mestu pričuje in oznanja. Poglejmo najprej Jezusa in njegov čas.
Jezus je nastopil v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini. »Ljudstvo,« pravi, »je sedelo v temi in prebivalo v deželi smrtne sence.« Ljudje so dejansko živeli v temi utrujenosti in naveličanosti od rimske nadvlade. Izčrpani so bili od vseh mogočih pritiskov ter brezvoljni, ker se je zdelo, da ni mogoče ničesar spremeniti.
Kako je Jezus odgovoril na to stanje? V njihovo temo je sam stopil kot luč. Kot smo slišali Janeza Krstnika govoriti o njem, je Jezus luč, ki je prišla na svet. S svojo 'svetlostjo' se je sprehodil po deželi smrtne sence. Oznanjati je začel ob jezeru, kjer je srečal ribiče in jih poklical kot prve učence. Kaj jim je ponudil, da so šli za njim?
Povabil jih je k spreobrnjenju. Tako kot se človek navadi na temo in se boji luči, tako je tudi s spreobrnjenjem. Spremembe plašijo. Povabilo spreobrnite se, lahko zveni kot moralni ukaz in prisila. Vendar Jezus ribičev ni silil k spreobrnjenju in jim ni dopovedoval, da niso v redu. Ponudil jim je novost. Govoril jim je o božjem kraljestvu, ki se je približalo. Vabil jih je naj pustijo mreže. Želel jih je narediti za ribiče ljudi.
S povabilom, naj hodijo za njim, jim je ponudil novo življenje. Bližina jih je sicer plašila, a Jezus jih je s svojo držo očitno prepričal. Želeli so si videti, kje stanuje in kaj dela. Pustili so mreže in šli za njim.
V Jezusovem nastopu lahko izluščimo tri pomembne elemente: luč, spreobrnjenje, hoja za Njim. Če pogledamo današnji čas, ni dosti drugačen od takratnega. Tudi ljudje se nismo dosti spremenili.
LUČ Ko se navadimo polmraka ali teme, nas luč le še ogroža. Luč razkriva resnico naše nepopolnosti in naše nemoči. Ko jo spoznamo, ne moremo reči, da nečesa ne vemo. In ko vemo, se moramo spremeniti, to pa zahteva napor.
SPREOBRNJENJE Jezusovo povabilo k spreobrnjenju je povabilo k nečemu novemu. Ljudje pa se tako radi navežemo na staro. Slišati takšno povabilo je spet ogrožajoče. Zahteva napor, ki se nam upira.
HOJA ZA NJIM Saj vemo, da je fotelj udobnejši od poti. Ljudje bi radi korist brez odnosa, sadove brez poti in smisel brez navezanosti. Udobje je bilo najbrž vedno sovražnik spremembe. Stopati v nov svet odnosov ni bilo nikoli lahko in brez bolečine.
Ti trije pojmi govorijo o Jezusovem pristopu, ki je najbrž edini pravi način oznanjevanja. Kljub temu da je božji in ga je uporabljal sam Božji sin, pa sam po sebi še ne odpravlja človeških pomanjkljivosti. Odpor se je zgodil pri tistih, ki so poslušali Jezusa in se godi še danes. Resnica, sprememba, bližina -vse to privlači in hkrati ogroža. In vendar ni druge poti do oznanila vesele novice.
Oznanjevanje je zagotovo najprej naloga nas duhovnikov. Ne morem se pohvaliti z učinkovitostjo. Kot vidite ni množic in ni posebnega navdušenja. Ostaja strah pred resnico, spremembo in bližino. Tega očitno ne znamo premostiti.
Oznanjevanje pa se ne konča pri nas duhovnikih. K temu ste povabljeni tudi vi verniki. Tudi vi lahko spreminjate svet na boljše. Recept je za vse isti: Ne govorimo o luči, ampak bodimo luč. Ne poučujmo o spreobrnjenju, ampak živimo novost. Ne moralizirajmo, ampak z bližino pokažimo, da se je božje kraljestvo resnično približalo.
Doživeli smo božič. Bog se je srečal z nami. Naj bomo priče te luči, novega življenja in resnične bližine.
