Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilêje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,1-14)
Slišali smo, dragi bratje in sestre, veselo sporočilo angela: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« Želim vam, da bi to sporočilo vsakemu od vas seglo do srca. Bog želi v nas premagati vsak strah in nam tudi danes govori: Ne bojte se! Prinaša pa tudi sporočilo veselja, ki je v tem, da mu je bilo vredno stopiti med nas, ker nas ima neskončno rad. Vsakemu želi povedati, da mu je dragocen. Njegovi otroci smo, njegove podobe in neskončno dragoceni! Želi, da mu to verjamemo. Želi, da se veselimo samih sebe. Vabi nas, da se veselimo tudi svojih bližnjih, ki so vsi naši bratje in sestre. Ta noč je noč veselja, sprave in miru. Prvo voščilo nocoj je torej veselje. Ne strah, ampak veselje!
Ko sem razmišljal, kako bi letos upodobili Gospodov prihod, sem se ustavil ob tem, da prihaja med nas kot Odrešenik. Jezus nas želi na vsakem koraku odreševati in osvobajati. Prinaša nam svobodo, po kateri tako hrepenimo.
Kaj je naša ujetost? Kako naj jo prikažemo? Pomislil sem na zidovje, ki nas obdaja in predstavlja ječo duha. Ko smo že postavljali jaslice in sem polagal opeko za opeko na zid okrog njih, sem se spomnil svojih gimnazijskih let. Hodil sem na gimnazijo v Škofjo Loko in sošolci so bili precej revolucionarni. Saj smo bili po svoje vsi. Takrat je bila zelo v čislih pesem skupine Pink Floyd, Another brick in the wall (Še ena opeka v zidu). Govori o tem, kako je šolski sistem eno samo utesnjevanje otroškega duha. Takole pravi:
Ne potrebujemo vzgoje.
Ne nadzirajte naših misli,
nič temnega sarkazma v učilnici.
Učitelj, pusti otroke pri miru.
Hej, učitelj, pusti otroke pri miru.
Navsezadnje si samo še ena opeka v zidu.
Pesem je nastala v obdobju po spolni revoluciji. Zdi se, da smo danes vsi otroci tega upora. Nihče noče nadzora. Vse nas utesnjuje. Vsi bi radi bili popolnoma svobodni. Mladi smo takrat sanjarili o tem. Priznam, da se sam nisem počutil tako ujetega, da bi se zatekal v upor. Doma smo živeli dokaj skromno, a v blagostanju in miru. Čeprav mi je bil Bog vedno blizu, sem se moral zelo naprezati, da bi razumel, kaj nam prinaša. Kaj je v veri drugačno od sveta?
Po štiridesetih letih sem le še bolj prepričan, da Boga zaradi svobode zelo potrebujemo. Je edini, ki prinaša pravo svobodo, ki jo pogosto iščemo na napačnem koncu. Poglejmo v jaslice.
Za menoj, onstran obzidja, sta Adam in Eva. Hotela sta svobodo brez Boga in zapravila raj, veselje ljubečih odnosov. Svobodo sta si predstavljala kot ljubezen brez napora. Podrla sta 'obzidje', ki ga ta predstavlja, a ostala prazna. Obzidje, ki pomeni našo ujetost, Bog vedno rahlja, a ga ne podira. Bog nas ne 'zabetonira', postavlja pa zdrave meje.
Na meji zidu je pod menoj človek, poln napuha. Samozadostno verjame, da ne potrebuje nikogar, ki bi mu 'solil' pamet. Samozadostnost je eden lažnih poskusov svobode, ki nas »odtrga« iz vseh odnosov. Ponižni mož v bližini, ki sprejema svojo nemoč in krhkost, bo našel bližino Boga in bližnjega. Obrača se k pastirjem v jaslih in k Bogu v hlevčku.
Na drugem koncu zidu je mož, ki se za mizo masti. Ugodja in bogastva si vsi želimo, a je lahko tudi to tesna ječa. Če ne vidimo reveža poleg sebe, če zanj ne poskrbimo, bomo v njej le še bolj ujeti. Nekoliko dlje od reke in mostu je revež, potreben pomoči. Človek, ki se mu približa, je pustil obveznosti, da bi poskrbel zanj. Žena mu prinaša vodo. Nazadnje je svoboda v tem, da vidimo bližnjega in ne, da skrbimo le za svoje ugodje in hodimo drug mimo drugega.
Poleg betlehemske votline je hiša, na njenem pragu oče objema sina. Pod hišo je načet zid. Bog ne želi, da so naši domovi ječe! Rahlja tudi tesnobnost doma in okove družinskih vzorcev, hkrati verjame, da smo lahko drug drugemu očetje in matere, sinovi in hčere. A le on ima odgovor, kako naj to živimo v pravi svobodi.
Če se vrnem k pesmi, lahko rečem, da v globini okušamo, kako nas je navidezna svoboda odnesla daleč od resnične. Za podrtimi zidovi našega boja za svobodo rastejo med nami nepremagljive ovire. Postali smo si tujci. Za sočutje in razumevanje ni prostora.
Dragi bratje in sestre, poleg veselja nad seboj in v odnosih z bližnjimi, vam ob Jezusovem rojstvu želim resnične svobode! Iščimo jo, a ne brez Boga. Bog, ki danes stopa med nas, prinaša odgovor na naša iskanja. Naša sreča ni v samozadostnosti in napuhu, ne v bogastvu in ugodju, ne v podiranju temeljev naših odnosov. Ne iščimo brezmejne svobode! Veselje bomo našli, če bomo sprejeli svoje meje, ker verjamemo, da nas Bog ljubi. Veselje je v svobodi, ki vodi v zavzeto ljubezen do bližnjih. Veselje in svobodo iščimo z Bogom, ki se sklanja med nas in nas ima rad.
